Množična grobišča v Kraških breznih (Tekst in slike: Marko Štrovs)

 

Poleg brezen na območju Ušivih jam na Kočevskem (Pod Krenom, Pod Macesnovo Gorico, ob cesti pod Krenom) so pripadniki slovenske OZNE in KNOJ prikrivali množice žrtev komunizma tudi v nekaterih drugih breznih.

 

Kaserova jama

Največ žrtev leži v Kaserovi jami, približno 1,5 km od vasi Obrov, 100 metrov desno pod cesto Obrov – Golac.  Po pripovedovanju domačinov (logar, župnik), so v maju 1945 domačini v to jamo s konjskimi vpregami navozili veliko število trupel  padlih vojakov oziroma pobitih ujetnikov, ki so ležala po celem področju med hrvaško mejo in Premom. Tam se je 8. maja 1945 na častno besedo predal nemški 97. korpus, ki so mu JA zagotovili, da bodo vojake pustili v njihove domovine. Verjetno je bilo veliko število ujetnikov in civilistov pobitih tudi pri sami jami. Med njimi je bilo največ Hrvatov iz Plave divizije (92. div)  in civilnih beguncev, ki so se s Hrvaške umikali proti Italiji in so bili zajeti na  območju Ilir. Bistrice.  Vseh žrtev je več kot 1.000.  Stanje v jami je hotelo ugotoviti nemško združenje za vojaške grobove, a jim je to prepovedala slov. policija (Jamnik).

Grobišče je označeno s smetiščem

 

 Grobišče sem pred leti označil s tablico

 

 

SOCERBSKA JAMA ZA VRHOM

 

Domneve, da je jama grobišče,  so bile jamarjem znane že v zapisnikih iz l. 1955 (Jamarska zveza Slovenije, Kataster jam, Socerbska jama za Vrhom, št. A1005, Andrej Mihevc, Predhodno poročilo o obisku Socerbske jame za Vrhom, 12.6.1991).

Verjetno je to tisto brezno, v  katerem  so pripadniki OZNA in KNOJ med 1. majem in 12. junijem 1945, ko so se umaknile iz Trsta, pobili zelo veliko število oseb iz Trsta in okolice, ki so jih aretirali, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. To je potrjeno tudi s prizadevanji za prikritje tega zločina. Leta 1975 je vodstvo Luke Koper(direktorji: Danilo Petrinja, od 5.8.1959 do 13.4.1970, Egon Prinčič, od 14.4.1970 do 27.2.1975, Branko Magajna, od 28.2.1975 do 26.4.1977), dal zmetati v brezno več tovornjakov pokvarjenih salam, ki so se spremenile v gosto blato, ki je tako prežeto s konservansi, da še zdaj prekriva okostja žrtev. V času slovenske osamosvojitve je občina Koper organizirala preiskavo tega brezna. Poročilo o izkopavanju posmrtnih ostankov v občini Koper omenja nad salamjim blatom eno kost, verjetno stegnenico (Arhiv Mestne občine Koper, Povzetek poročila o zbiranju podatkov o človeških posmrtnih ostankih v kraških votlinah socerbsko-podgorskega krasa, ned.).  Velika količina organskega blata onemogoča natančnejše raziskave jamskega dna.

Osrednji del vhodne dvorane pokrivajo različni odpadki (5 avtomobilskih školjk, motor s prikolico, hladilnika, gospodinjski odpadki, živalski ostanki). Količina odpadkov je večja od »običajno« onesnaženih jam v okolici vasi na Krasu. Dno jame prekriva gosto tekoče blato, ki ga premikajoča voda spira v nižje dele jame.

Lokacija

Lat:45^o35'21,92'' (45,589424^o), Lon:13^o53'10,32'' (13,886201^o)

Dostop

Iz ljubljanske smeri se peljemo po avtocesti skozi predor Kastelec in takoj za njim zavijemo na desno proti Socerbu. V Socerbu se držimo desno in peljemo naprej po cesti, ki je najprej asfaltirana,  potem pa makadamska, n vrh planote. Tam peljemo naravnost preko izkrčene planjave, pod daljnovodom in naprej po ozki cesti skozi gozd. Ko pridemo do prvega križišča, kjer na drevesih vidimo napis OF, ali križ, parkiramo in gremo levo po stezi približno 300 m.  Tam je grobišče, označeno s tablo »prepovedan prehod« in oznakami »OF« na borovcih.

 

SLIKE

Dostop do grobišča je že skoraj pet let prepovedan, ker je takrat vlada odločila, da je treba iz njega odnesti smeti in odpadke, ki so bili nametani na trupla. To je le izgovor za odganjanje svojcev tam pobitih žrtev.

 

 

 

 

Komunisti so okolico grobišča oskrunili z napisi po drevju. Napisi so že dokaj stari, vendar jih policija niti MDDSZ kot uradni skrbniki grobišča nista odstranila.  Dostopi do grobišča in grobišče samo ni označeno in urejeno. Daje videz skrajne zanemarjenosti.

PODPIS  STORILCEV (NJIHOVIH SLEDILCEV) OB MORIŠČU

 

 

                                                                                                     

Do »Socerbskega brezna pod vrhom« so knojevci pod vodstvom OZNE s kamioni pripeljali  aretirance iz obalnih mest in iz Trsta, predvsem lastnike hiš in drugega premoženja, ki so se ga polakomnili novi oblastniki. Pred breznom so se morali sleči, potem so jim z žico zvezali roki za hrbtom in jih odgnali do roba brezna. Tam je morala vsaka žrtev poklekniti, rabelj pa jo je s pištolo ustrelil v tilnik in z nogo pahnil v brezno.

V tem breznu je verjetno več tisoč žrtev komunizma.

Ker brezno leži na ravnem in je dostopno s težkimi stroji, bi bez večjih težav in stroškov lahko iz brezna odstranili industrijske in druge odpadke, ki so jih banditi nametali na trupla. Potem pa bi lahko iz brezna dvignili tudi posmrtne ostanke pobitih in jih prekopali na dostojno urejeno pokopališče ali kostnico. Tega brezna banditi niso zaminirali ,zato  so okostja gotovo dobro ohranjena in bi bilo mogoče opraviti identifikacijo z analizo DNK.

 

 

GOLOBIVNICA

Do brezna Golobivnica  pridemo po cesti  iz Divače, če  na prvem križišču v vasi Lokev zavijemo ostro na levo in peljemo do konca vasi, mimo gostilne na desni in konjskih staj na levi. Tam parkiramo in gremo po makadamski poti desno  navzgor približno 100 metrov. Grobišče je desno od poti in je zelo očitno označeno z ograjo iz zarjavelih betonskih mrež in z napisom, da je tam prepovedano odlaganje odpadkov.

 Po različnih virih je v breznu Golobivnica več skupin žrtev.  Že med vojno so partizani v brezno vrgli nekaj domačinov. Ob koncu vojne so po trditvah Jožeta Pirjevca v brezno zmetali okrog 250 trupel nemških vojakov, ki so padli med bitko za Opčine oziroma Trst.  Po partizanskih virih so po vojni tam pobili okrog 100 zajetih nemških vojakov iz polka Heine.  Po pričanjih so k breznu v maju in začetku junija 1945 vodili dolge kolone civilistov iz Trsta in jih tam pobijali, dokler brezno ni bilo do vrha  polno trupel.

O številu žrtev ni podatka, priče pa pravijo, da je bilo brezno, ki je bilo po predvojnih meritvah globoko več kot 120 metrov, do vrha polno trupel. Zdaj je globoko le še 27 metrov, saj so banditi na posmrtne ostanke pobitih žrtev, ki so se zaradi naravnih procesov posedli, nametali na stotine kubičnih metrov crkovine in klavniških odpadkov iz bližnje pršutarne

  

SLIKE:

Grobišče je ograjeno z zanikrno ograjo iz betonskega železja in označeno kot smetišče.

 

 

 

Brezno je obdano z dvojno ograjo in zaraščeno z grmovjem in je komaj vidno.

 

 

Uničenje množičnega grobišča žrtev komunizma pri Mostecu

Vlada ima v obravnavi Predlog DPN za HE Mokrice, ki ga je pripravil minister Omerzel. Verjetno bo to obravnavano na prvi naslednji seji vlade.

S tem bo dana zelena luč za izgradnjo akumulacijskega jezera na Savi, ki bo med drugim zalilo tudi polja med Mostecem in Mihalovcem, kjer je prikrito množično grobišče do 10.000 žrtev komunizma, ki so jih enote KNOJ pobile leta 1945, nekaj tudi v letu 1946.

Na to grobišče bi pripravljavce DPN moralo obvestiti MDDSZ, ki je med drugim zadolženo tudi za varstvo in urejanje prikritih grobišč, vendar tega očitno ni storilo. Sam sem MIP z dopisom, ki ga prilagam, obvestil o tem grobišču oktobra 2012 med javno razpravo o tem DPN, vendar nisem dobil nobenega odziva. Iz sedanjega besedila predloga DPN  je očitno, da pripravljavci  mojih pripomb niso upoštevali.

Očitno bi Vlada RS v sedanji sestavi, ki zagovarja predvsem interese kontinuitete s prejšnjim komunističnim režimom, rada z izgradnjo verige elektrarn na Spodnji Savi zalila in dokončno uničila  prikrita grobišča žrtev komunizma, pobitih po 9. maju 1945.

Tem načrtu se je treba upreti. Ker je med žrtvami v množičnem grobišču pri Mostecu veliko število vojakov nemške in hrvaške vojske, ki so bili maja 1945 zajeti na območju med Brežicami in Zidanim mostom in tam pobiti, bom o načrtovanem uničenju njihovih grobov obvestil ambasadi ZR Nemčije in Hrvaške.

Priloga: Dopis, ki sem ga poslal MIP oktobra 2012

MINISTRSTVO ZA INFRASTRUKTURO IN PROSTOR

Langusova 10, 1000 LJUBLJANA
 

Datum: 18. 10. 2012

 

Marko Štrovs, naslov

 

 

ZADEVA: DPN HE Mokrice – opozorilo na prikrita množična grobišča

  

Spoštovani

Z začudenjem sem ugotovil, da v DPN HE Mokrice, ki ste ga poslali v javno obravnavo, niste nikjer omenili, da s tem projektom posegate v območje prikritih vojnih grobišč, ki so po zakonu o vojnih grobiščih zaščitena pred vsemi posegi. Na vplivnem območju te HE je več prikritih grobišča, v katerih še vedno ležijo žrtve komunističnih pokolov leta 1945.

Podpisani Marko Štrovs sem jeseni leta 2010, ko sem bil v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve na mestu vodje Službe za vojna grobišča, vodil terenske preiskave lokacij na področju med reko Savo, na jugu, in cesto Mostec – Dobova, na severu, ter med med čistilno napravo na zahodu in cesto od Dobove do prehoda preko poplavnega nasipa, na vzhodu. Po katastru gre za območje parcel s številkami: 516/1, 336/1, 337/2, 338/1, 336/2, 337/1, 334/2, 334/1, 333, 332, 323/1, 341/1, 324, 323/2, 322/1, 322/2, 196/1, 521, 195/2, 194, 193, 527/2, 163, 164, 177, 176, 165, 162, 160, 161/1, 161/2, 166/1 k.o. Mostec, k.u. Brežice, ki skupaj obsegajo približno 10 ha.

Preko tega območja so Nemci pozimi in spomladi 1945 izkopali več kot 4 metre širok in skoraj tri metre globok protitankovski jarek, ki je segal od Save do železnice in menda še naprej proti severu. Enote KNOJ oziroma JLA so od 12. maja 1945, ko so se jim predale oborožene sile Nemčije in Hrvaške na območju med Zidanim mostom, Rako in hrvaško mejo, v tem prostornem jarku pobijale množice zajetih jetnikov in civilnih beguncev.

Za grobišče na poljih pri Mostecu vedo domačini že vse od poletja 1945, ko so se kot begunci vrnili na prazne domačije, s katerih so maja 1945 zbežali Kočevarji. Največji poboji so se zgodili še pred njihovo vrnitvijo na domove in so o njih sklepali le po smradu, ki se je širil preko polja in po rdeči sokrvici, ki je vrela iz zemlje na morišču.

Domačini pa govorijo, da so knojevci še vse do 15. oktobra 1945 vozili po železnici transporte ljudi (zlasti civiliste iz Zagreba), in to ponoči do Dobove, od tam pa so jih gnali peš do protitankovskega jarka in potem po grabnu do mesta, kjer so jih pobili. Na zaslišanjih v okviru tim. Pučnikove komisije v Državnem zboru je Franc Ugovšek, ki je bil po vojni voznik tovornjaka pri Knoju, povedal da je neke noči v začetku junija 1945 v koloni 9 ali 10 tovornjakov peljal tudi transport ujetnikov – domobrancev s Teharij v Mostec. Šofer je točno opisal pot iz Teharij do Brežic in dalje do morišča pri Mostecu, kjer naj bi tisto noč pobili 800 do 1000 ljudi. Pri izkopu umetne struge potoka Gabrnica ob levobrežnem savskem protipoplavnem nasipu, ki ga je gradilo podjetje za vodno gospodarstvo iz Novega mesta, je leta 1986 prišlo do odkritja okostij najmanj 12 oseb, ki so bila nato pokopana v nasip.

S terensko preiskavo, ki je trajala od 26. oktobra do 5. novembra 2010 je bilo najdeno množično grobišče na parcelah štev. 165, K.O. Mostec, ki je v naravi njiva, na parceli 757, ki je v naravi območje umetne struge potoka Gabrnica in protipoplavnega nasipa, in na njivi na savski strani nasipa s parcelnimi številkami 161/1 in 166/1.

Okostja žrtev so bila najdena v delu nekdanjega tankovskega jarka, ki meri 186,3 metre v dolžino, 3,5 do 4 metre v širino in so na dnu tega jarka naložena drugo preko drugega tudi več kot meter in pol na debelo. Glede na standarde, ki veljajo za sondiranja, ni bilo možno natančno ugotoviti števila žrtev, vsekakor pa jih je več kot 3. 000. Po nepreverjenih govoricah, ki so razširjene na območju Mosteca in Dobove, je bilo na tej lokaciji v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev.

Pri sondiranju ni bilo možno ugotoviti niti individualne niti skupinske identitete  žrtev.  potrjeno je bilo samo dejstvo, da so bile  pobite v stanju, ko se niso mogle braniti, saj so imele roke zvezane na hrbtu s telefonsko žico. Razen kosov telefonske žice, zobnih protez, očal, in  nekaj ostankov čevljev, v grobišču razen okostij ni bilo drugih materialnih ostankov, po katerih bi lahko sklepali na narodnost ali status žrtev.

Takoj po zaključku sondiranja je bilo področje odkritega grobišča urejeno v obliki nakazane gomile, ki označuje celotno površino grobišča. meje grobišča so označene tudi s standardnimi kovinskimi tablicami za označevanje vojnih grobišč.

Zdaj je območje grobišča najlaže najti po visokem plevelu in trnju, ki se ostro odraža od obdelanih površin v okolici.

 Glede na navedeno vam predlagam, da opustite gradnjo hidroelektrarne Mokrice na način, s katerim bi uničili ali ogrozili odkrivanje in varstvo množičnih grobišč žrtve komunizma, ali pa še pred začetkom gradnje poskrbite za dostojen prekop vseh žrtev, ki so v tem prikritem grobišču.

Po normalnih običajih civiliziranih držav in tudi po določbah mednarodnega vojnega prava bi morali to lokacijo, kjer so komunistični rablji prikrili žrtve svojih pobojev, pazljivo preiskati, po možnostih ugotoviti njihovo identifikacijo in jih potem prekopati na dostojno vojno grobišče. Če bo ta prekop nujno opraviti zato, ker bo to območje uničeno zaradi gradnje hidroelektrarne, bo stroške prekopa nosil investitor.

Tudi v novi vladi kaže, da ni pravega interesa za odkrivanje in varstvo množičnih grobišč žrtev komunizma, saj zgleda, da ni nihče iz resorja, ki je pristojno za grobišča,  opozoril pripravljavce DPN, da bi z novo hidroelektrarno poplavili vojno pokopališče več tisoč žrtev komunistične diktature. Če vas ni obvestil nihče drug, vas zato obveščam kar jaz osebno, kot državljan.

Prejšnji minister Svetlik me je prav zaradi odkrivanja tega grobišča v začetku leta 2011 vrgel iz službe  in prekinil vse nadaljnje preiskave tega grobišča. Ta odpoved je bila sicer nezakonita in sem dobil odškodnino, vendar mi lahko mi verjamete, da se tudi zaradi tega zelo zanimam za usodo in varstvo tega grobišča. Če ne bo šlo drugače, bom o predvidenem uničenju obvestil domačo in tujo javnost pa tudi nemško in hrvaško ambasado, saj je v tem grobišču več tisoč nemških in hrvaških vojakov, ki so bili pobiti potem, ko so se predali JLA.

 

Marko Štrovs

V grobišču pri Mostecu, na drugi strani Save pri Čateških Toplicah, je vsaj trikrat več žrtev komunizma kot v Hudi jami.

  


Na množičnem grobu žretv komunizma raste visok plevel.