torek, 5. november 2013

Kdo so žrtve in morilci iz Hude jame (Nadaljevanje prejšnjega bloga)



Odkritje grobišča v Hudi jami je bilo še isti dan obširno prikazano na televiziji. Jože Jagrič je kot vrhunski kamerman in fotograf pripravil odlično predstavitev. Tudi drugi mediji so jo povzeli in potem so se podobe komunističnega zločina širile doma in po celem svetu kot požar.

      
Slika:  Bela trupla v rudniškem rovu so prišla v svetovno antalogijo zločinov


Foto: Štrovs
 
 
Ob najdbi grobišča v Hudi jami je moralo reagirati tudi pravosodje in policija, ki drugje ob takšnih odkritjih vsem drugim prepove nadaljnje preiskave, samo pa nič ne stori, da bi prepoznali žrtve in odkrili ter obsodili zločince. 

Takoj po najdbi trupel v rovu so nastopili policaji in vsem, tudi tistim, ki smo bili zadolženi za odkrivanje, urejanje in varstvo grobišč, prepovedali dostop. Preko ceste in po grmovju okoli vhoda v Rov Sv. Barbare so potegnili policijski trak in postavili stražo. Potem so jamo za dober teden, do 12. marca 2009, okupirali kriminalisti in forenziki ter opravili svoje preiskave. Verjetno niso našli nobenega doklaza, ki bi pomagal prepoznati žrtve in obsoditi njihove morilce, oziroma vsaj niso nič takega pokazali.

Grobišče si je ogledal pristojni preiskovalni sodnik iz Okrožnega sodišča v Celju ter ugotovil, da gre za prizorišče poboja vojnih ujetnikov z vsemi znaki vojnega hudodelstva, ki ne zastara. Prevzel je preiskavo tega kaznivega dejanja. V času preiskave je bilo celotno območje Rova Sv. Barbare pod njegovim nadzorom. Prevzel je tudi naročanje, izvedbo in plačilo vseh rudarskih in drugih strokovnih del.

Po odredbi preiskovalnega sodnika je RTH kot usposobljen izvajalec rudarskih del uredil in zavaroval dostop do kraja, kjer so bili najdeni človeški posmrtni ostanki, zagotovil zračenje ter električno napeljavo za razsvetljavo in za delo instrumentov ter priprav.
 
13. 3. 2009 je prevzela preiskavo trupel ekipa izvedencev sodno medicinske stroke. Vsako truplo so skrbno dvignili z gomile v rovu, potem so ga rudarji odpeljali v provizoričen laboratorij pred vhodom v rov, kjer je bil tudi vir tekoče vode. Tam so posmrtne ostanke umili in ugotovili spol, starost, posebne značilnosti in vzrok smrti vsake žrtve.

Slika: Laboratorij sodnih medicincev pred vhodom v rov
 
 
Foto: Štrovs
 

Na tleh rova pred jaški je bilo odkritih 432 trupel. Pri sodno medicinski preiskavi je bilo ugotovljeno, da so žrtve moškega spola. Na začetku gomile so bili večinoma starejši od 40, 50 let, zadaj pa so bili mlajši. 

Morilci so žrtve pobijali s pištolami, upornike pa so pobili s topim orodjem, verjetno z rudarskimi kladivi. Jetniki so se morali sleči že pred vhodom v rov, pustili so jim le čevlje, ker po razdrapanem rudniškem rovu bosi ne bi prišli do morišča. V nekoliko razširjenem rovu pred jaškom so se žrtve morale sezuti, potem pa so jim posamič gnali do morišča, kjer je morala vsaka poklekniti ob kupu že pobitih sotrpinov in skloniti glavo. Ker so trupla v rovu ležala v več plasteh, je očitno, da so rablji večino žrtev prisilili, da so zlezle na kup trupel in tam počakale na strel. Več jetnikov ni ubogalo morilcev, zato so jih pretepali s kladivi ali drugim orodjem in jih tako najmanj 20 pobili do smrti. Številne žrtve imajo več strelnih ran, kar kaže, da sta pobijala po dva rablja, ki sta se postavila za vsako žrtev in jo ustrelila v tilnik. 

Do 15. aprila 2009 so sodni medicinci pregledali vseh 432 človeških trupel, ki so bila najdena v horizontalnem rovu. Potem so jih spravili v plastične gajbice; če so bila trupla mumificirana, pa so jih zavili v plastično folijo. Rudarji so jih potem odnesli nazaj v jamo in jih zlagali na železne police v nekdanji strojnici jamskega dvigala.
 
 
 
 
Slika: Posmrtni ostanki žrtev komunizma na policah, kjer so prej gojili gobe
 
 
Foto: Štrovs 
 
 
 Slika: Nekatera trupla so bila mumificirana
 
 Foto: Štrovs 
 
 Foto: Štrovs 
 
 
Ko je tam zmanjkalo prostora so rudarji v širokih rovih zbili iz desk in lat police, na katere so potem zložili še ostale človeške posmrtne ostanke.
 
 
 
Slike : Počitek žrtev komunizma v jamskem rovu
 
 
 
Foto: Štrovs 
 
 
Foto: Štrovs 
 
 
 
Foto: Štrovs 
 
Preiskava se je nadaljevala v prvem od treh jaškov, v katerem so bili na globini 8 metrov odkriti posmrtni ostanki žrtev. Iz petih globinskih metrov jaška, oziroma do globine 13 metrov, je bilo do junija 2009 dvignjenih 346 žrtev.
 
Sodni medicinci so pregledali tudi trupla žrtev, ki so jih rudarji dvignili iz jaška. Med njimi so našli veliko število žrtev brez strelnih ran, kar dokazuje, da so jih rablji žive pahnili v globino. V Zasavju smo poznali govorice, da so banditi pred jašek gonili večje skupine jetnikov, ki so bili med seboj zvezani z žico. Potem so prvega med njimi ustrelili, da je padel v jašek in za seboj potegnil še ostale.
 
Med žrtvami, ki so jih dvignili iz jaška, je bilo najmanj 36 žensk. Rudarji, ki so pomagali sodnim zdravnikom, so s trupel ukradli večje število dobro ohranjenih ženskih lasišč. Bujne kite kažejo, da so bile v jašek vržene mlade, zdrave, lepe ženske. Sam bog ve, kaj so morale prestati pred smrtjo. Policaji tega niso zvedeli.
 
Tudi posmrtne ostanke ljudi, ki so bili med sodno preiskavo dvignjeni iz jaška, so sodni medicinci po končanem pregledu pospravili v plastične zabojčke. Rudarji so jih potem odpeljali nazaj v jamo in jih namestili na lesene police v rovih okrog nekdanjega Barbarinega jaška.
 
 
Slika: Posmrtni ostanki žrtev, ki so bili dvignjeni iz jaška
 
Foto: Štrovs
 
 
Foto: Štrovs
 
 
 
Foto: Štrovs
 
 
V začetku julija 2009 je preiskovalni sodnik ustavil  preiskavo z utemeljitvijo, da je že na podlagi preiskave tega vzorca možno dobiti zadosti dokazov, da je bil tam resnično storjen vojni zločin.
 
To pa je bilo tudi vse, kar je dala od sebe dolgotrajna in izredno draga sodna preiskava.
 
Ugotovili niso ničesar.
 
Prepoznali niso nobene žrtve. Ugotovili niso niti narodnosti niti pripadnosti kateri od armad, ki so bile ob koncu vojne zajete na območju Zasavja.
 
Spisali niso nobene ovadbe, kaj šele obtožnice zoper morilce oziroma zoper komandante vojaškh, paravojaških in policijskih enot, ki so v času pobojev nadzorovale območje Hude jame.
 
Po pripovedovanju prič iz tistega časa so knojevci iz 1. bataljona 3. brigade KNOJ, ki je bila pristojna za vse, kar se je od maja do avgusta 1945 dogajalo na območju med Laškim in Hrastnikom takoj po zasedbi Hrastnika in Trbovelj tam mobilizirali  množico mladoletnih fantov, jih na hitro naučili streljati. Zdaj so tipi stari okrog 85 let in še vedno čakajo, da jih bo kdo iz oblasti resno vprašal, kaj so takrat počeli.
 
Po končani sodni preiskavi so odgovorni v jašku takole  pustili posmrtne ostanke žrtev komunizma.

Slika:  Do posmrtnih ostankov v jašku so rudarji zgradili lesene stopnice
 

 
Slika: Žrtve v jašku



 




Človeški posmrtni ostanki so 13 metrov globoko v jašku. Do dna tega jaška je še dobrih 32 metrov, torej  je tam noter še najmanj 3000 žrtev komunizma.

Državni tožilec je 9. julija 2010 obvestil Ministrstvo za delo, družino in socialne  zadeve, ki je po zakonu pristojno za urejanje vojnih grobišč, da je ogled kraja  kaznivega dejanja v Barbara rovu končan in predlagal, naj ministrstvo zaradi pietete do umrlih poskrbi za varstvo vojnega grobišča in ustrezen pokop posmrtnih ostankov žrtev.

Namesto tega so bile žrtve, ki so bile med sodno preiskavo premaknjene s kraja, kjer so jih pustili njihovi morilci,  še bolj trdno kot prej zaprte v slepi rov, približno 300 metrov od jaška, kjer so ležale pred odkritjem.   

Nadaljevanje sledi

sobota, 2. november 2013

Kako je bila odkrita huda jama


Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo.

Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.
 
Slika: Tito z nekaterimi tovariši v Mariboru ob koncu maja 1945
 
 
Množične poboje so izvajale posebne komunistične enote, največ KNOJ in OZNA. Psihopatski um komandantov teh morilskih enot ni imel nobenih moralnih zadržkov, skrbelo jih je le, kje in kako pokopati množice mrtvih žrtev, saj se jim ni ljubilo kopati grobov. Zato so množična morišča organizirali pri kraških breznih (v okolici Ljubljane, na Kočevskem, na Krasu, Trnovski planoti), ob protitankovskih jarkih (na Teznem, med Mislinjo in Doličem, pri Slov. Gradcu, v Celju, pri Dobovi), v strelskih jarkih in topovskih zaklonih  (Bistrica ob Sotli, Celje, Vojnik, Cerklje), v protiletalskih zakloniščih (Slov. Bistrica, Radeče, Krško) in v rudniških jaških, rovih in usadih (Bazovica, Rodik, Leše, Huda jama, Pečovnik, Brnica).

V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje. Poboje na območju med Laškim in Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami,  je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad – Konči (Zdenko).

Slika: Konrad Pevec - Zdenko pred koncem vojne
 

Konrad Pevec je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča oziroma grobišča v rovu  s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.

Ker sem se rodil v zasavskih hribih,  sem že v otroških letih poslušal starejše pripovedovati, kako so ropali hrvaške begunce, ki so v neskončni koloni potovali iz Savinjske doline proti Hrastniku.« Kaj je bilo z njimi« sem spraševal. »Nič, pobili so jih za Hrastnikom.«  S strahom sem gledal majhnega, tršatega možakarja, za katerega so pravili, da je pred poboji, komaj šestnajstleten, z dolgim cvekom zategoval žico, s katero so jetnikom vezal roke. No, kmalu potem se je obesil.  Oče je pravil o mladem, visokem Dolenjcu, ki je pred streljanjem skočil v brezno, nato pa po ušel iz jamskih rovov in neko noč prišel na njihovo kmetijo. Ko se je najedel in napil, je šel naprej. Tudi ob drugih priložnostih so starejši možje, zlasti če so se napili, govorili o pobojih. Nihče pa ni hotel govoriti konkretno in po vprašanjih so umolknili. Poboji so ostali kot zlovšča skrivnost. Zato sem spomladi 2008, ko so me postavili za vodjo Službe za vojna grobišča, skušal napraviti vse, da bi odkrili katerega od zasavskih množičnih grobišč. Prva izbira je bila Huda jama. Komisija za vojna grobišča je to načrtovala že od svoje ustanovitve takoj po letu 1990, vendar se dela ni nihče lotil zaradi neprehodnih birokratskih ovir.



Slika: Vhod v rov Sv Barbare pred odkritjem grobišča



Rov Sv. Barbare je bil del premogovnika Huda Jama v sistemu zasavskih premogovnikov. Odkopavanje premoga so opustili in rudnik zaprli leta 1992. Od takrat so podzemni rovi samevali. Kot strateško rezervo virov odlične vode jih je odkupila Pivovarna Laško in jih vzdrževala.

 
 
Slika : Komisijski ogled Barbara rova
 
 
 

Okoličani so ves povojni čas vedeli, da so knojevci po vojni v rudniku pobili množico ljudi, vendar v prejšnjem režimu tega niso upali podvedati naglas. Po letu 1991 so začele k Rovu Sv. Barbare zahajati različne komisije.


Slika: Zid, ki je zapiral stranski rov z moriščem




Vse komisije in drugi radovedneži so prihajali k zidu, ki je 370 metrov od vhoda zapiral dostop do morišča. Zaradi rudarske birokracije ni nihče upal prebiti tega zida.

Takoj po prevzemu vodstva Službe za vojna grobišča sem začel iskati možnosti za  odkritje grobišča v Hudi jami. Ugotovil sem, da birokrati na področju rudarstva, gradbeništva in okolja ne bodo sodelovali in ne bodo dali nobenega dovoljenja ali soglasja, vendar ne bodo prepovedali del. Potem sem pridobil soglasje Pivovarne Laško kot lastnice jame. Kot malo naročilo smo potem pri Rudniku Trbovlje Hrastnik (RTH) naročili prebitje zapornega zidu. Da ne bi kdo kaj sitnaril, so to 24. julija 2008 izvedli kot vajo jamskih reševalcev.
 
 
Slika: Dogovarjanje jamskih reševalcev pred razbitjem zapornega zidu v Barbarinem rovu
 
 
Foto: Štrovs
 
 
Zid je bilo zlahka podreti, vendar je bil rov za njim do stropa zatrpan z jalovino.
 
Slika: Prebitje zapore rova k morišču
 
 
Foto: Štrovs
 
  
 
Slika: Kaj je za zasutjem
 
 Foto: Marko Štrovs
 
Nihče ni vedel, kako daleč sega zasutje v rovu. Rudar je zlezel na kup jalovine in povedal, da ne vidi, kje se nasutje konča.
 
Potem je ministrstvo, pristojno za grobišča, na natečaju za dobrih 37.000 € izbralo usposobljeno podjetje za izvajanje rudarskih del, da bi odstranilo najdeno jalovino in odprlo pot do treh jaškov, ki naj bi bili približno 150 metrov naprej po rovu.
 
Izbran je bil Rudnik Trbovlje Hrastnik, ki je do konca rudarjenja v tistih rovih kopal premog, na koncu tudi glino.
 
Po silnih birokratskih zapletih, ki jih je uspešno razrešil rudarski inženir mag. Gorazd Hafner, so rudarji lahko začeli kopati. Ker je bil rudnik že zdavnaj zaprt, v njem ni bilo elektrike in druge infrastrukture, zato je bilo treba najprej namestiti agregat in urediti zračenje. Rudarji so kopali na star način, s krampom in lopato. Po ohranjeni progi so odkopani material odvažali v slepi rov.  
 
 
Slika:  Rudarji so kopali kar na roke, kramp, lopata in hunti
 
 Foto: Marko Štrovs 
 
 
Ko so rudarji odkopali toliko rova, za kolikor so dobili plačano po pogodbi, torej za 37 tisoč €, se je delo ustavilo. Ministrica Cotmanova ni hotela razpisati natečaja za nadaljevanje del v Rovu Sv. Barbare, češ da v proračunu ministrstva za tisto leto (2008) nima denarja za takšen namen.  Potem je finančni minister Bajuk za ta namen prerazporedil na ministrstvo 129 tisoč €, vendar se ministrica s tem denarjem sploh ni hotela ukvarjati. Njena državna sekretarka Romana Tomc pa ni hotela podpisati razpisa z izgovorom, da je že jesen in da načrtovanih del ne bi mogli končati v istem koledarskem letu. Z denarjem iz proračuna za 2008 bi bojda lahko plačali samo dela, ki bi bila dejansko izvršena do konca novembra 2008, bilo pa je jasno, da obsežnih del ne bo možno končati pred marcem 2009.
 
Iskal sem druge možnosti. Kot tretji v vrsti možnih podpisnikov na minstrstvu je potem generalni sekretar Pristovšek podpisal predlog vladi, naj prerazporedi 129.000 €, ki jih Cotmanova in Tomčeva nista hoteli porabiti za kopanje rova do prikritega grobišča v Hudi jami, na Ministrstvo za kulturo. To ministrstvo bi potem dobljeni denar takoj (še leta 2008) preneslo Muzeju novejše zgodovine, ki ga je takrat vodil Jože Dežman, predsednik komisije za prikrita grobišča,  kot vnaprejšnje plačilo za odkrivanje grobišča v Hudi jami, ki bi se lahko nadaljevalo še v naslednjem letu. Ta zapleten načrt je uspel, čeprav se je medtem vlada zamenjala. Mogoče prav zato, saj se novi (na levo obrnjeni) ministri takoj po prevzemu oblasti niso povsem zavedali, kaj to pomeni.
 
Seveda je bilo treba rešiti še veliko težav. Največje je uspešno rešil Dežman in izpeljal naročilo del, ki jih je spet prevzel RTH.  Dovoljenje za izvedbo rudarskih del v Barbarinem rovu je podpisal jamski inženir Ivan Kenda, ki je za lastnika, Pivovarno Laško skrbel za vse jamske rove in jaške v njihovi posesti.
 
 
Slika: Ko je bilo nasutje odstranjeno, je bilo treba prebiti več zidanih in betonskih pregrad
 
Foto:Marko Štrovs
 
Večina rova je bila izdolbena v trdno skalo, malo manj kot 40 metrov pa je bilo izkopano skozi drobljivi lapor. Tam je bilo treba rov podpreti z jamskim lesom. Rudarji so uporabili staro rudarsko tehniko s "štempeljni" in "rigelni".
 
 
 Slika: Inženirja Gorazd Hafner in Ivan Kenda preverjata cimprovje v rovu
   
 Foto: Marko Štrovs
 
Ta pregrada je bila res močna. 90 cm izredno trdega betona, armiranega z železniškimi tračnicami, pred njim pa še debelejši opečni zid.
 
 Slika:  Prebita poregrada
 
 Foto: Štrovs
 
 
 Slika: Po 90 metrih odkopane pregrade smo našli truplo ubežnika, ki se je z morišča prikopal do tja.
 
 
 Foto: Marko Štrovs
 
Foto: Marko Štrovs
 
Ko so rudarji prebili sistem betonskih, zidanih in lesenih pregrad, so prav pod stropom rova našli posmrtne ostanke moškega, ki se je potem, ko so rablji odšli in rova zazidali, tam prebijal na prosto, dokler ni omagal in umrl.
 
Slika:  Od tu se je že dalo preriniti do konca nasutja
 
Foto: Marko Štrovs
 
Skozi rov, ki ga je najdeni ubežnik prekopal od morišča, se je že dalo priti do konca nasutja. Tam se je pred nami odprl prazen rov.
 
 
Slika: Prazen rov na koncu nasutja in pregrad
 
Foto: Štrovs
 
Potem so rudarji potrebovali še približno teden dni, da so iz rova odpeljali še zadnje ostanke nasutja.  Ko je bila pot naprej proti jaškom odprta, smo čakali še približno teden dni, da se je iz prej zaprtega prostora razkadil  ogljikov dioksid. Ko so jamski reševalci ugotovili, da se tam že da dihati, so dovolili nadaljevanje razsiskave. Nadaljevali smo 3. marca 2009.
 
V rovu, ki je bil zazidan 63 let, so po tleh še ležale tračnice jamske železnice, pragovi pa so razpadli v prah. Nekaj deset metrov naprej so bila tla rova po celi širini prekrita s čevlji. V kanalu ob strani je ležalo človeško okostje, malo naprej še eno. Potem smo prišli do prvega jaška. Z nasprotne stene se je v preteklih letih odtrgalo precej kamenja in se usulo v jašek. Preko tega plazu smo obšli jašek in šli naprej. Po kakšnih 30 metrih smo v soju baterijskih luči zagledali nekaj belega. Ko smo se približali, smo ugotovili, da je to množica mumificiranih trupel pobitih ljudi. Bila so čisto bela in tako dobro ohranjena, da se je dalo prepoznati poteze na obrazih.
 
Slika: Trupla na tleh rova Sv. Barbare
 
Foto: Marko Štrovs
 
 Foto: Marko Štrovs
 
 Foto: Marko Štrovs
 
 
Foto: Marko Štrovs
 
 
 
 
Nadaljevanje prihodnjič