Kdo so žrtve in morilci iz Hude jame (Nadaljevanje prejšnjega bloga)

Odkritje grobišča v Hudi jami je bilo še isti dan obširno prikazano na televiziji. Jože Jagrič je kot vrhunski kamerman in fotograf pripravil odlično predstavitev. Tudi drugi mediji so jo povzeli in potem so se podobe komunističnega zločina širile doma in po celem svetu kot požar.

      

Slika:  Bela trupla v rudniškem rovu so prišla v svetovno antalogijo zločinov

Foto: Štrovs

 

 

Ob najdbi grobišča v Hudi jami je moralo reagirati tudi pravosodje in policija, ki drugje ob takšnih odkritjih vsem drugim prepove nadaljnje preiskave, samo pa nič ne stori, da bi prepoznali žrtve in odkrili ter obsodili zločince. 

Takoj po najdbi trupel v rovu so nastopili policaji in vsem, tudi tistim, ki smo bili zadolženi za odkrivanje, urejanje in varstvo grobišč, prepovedali dostop. Preko ceste in po grmovju okoli vhoda v Rov Sv. Barbare so potegnili policijski trak in postavili stražo. Potem so jamo za dober teden, do 12. marca 2009, okupirali kriminalisti in forenziki ter opravili svoje preiskave. Verjetno niso našli nobenega doklaza, ki bi pomagal prepoznati žrtve in obsoditi njihove morilce, oziroma vsaj niso nič takega pokazali.

Grobišče si je ogledal pristojni preiskovalni sodnik iz Okrožnega sodišča v Celju ter ugotovil, da gre za prizorišče poboja vojnih ujetnikov z vsemi znaki vojnega hudodelstva, ki ne zastara. Prevzel je preiskavo tega kaznivega dejanja. V času preiskave je bilo celotno območje Rova Sv. Barbare pod njegovim nadzorom. Prevzel je tudi naročanje, izvedbo in plačilo vseh rudarskih in drugih strokovnih del.

Po odredbi preiskovalnega sodnika je RTH kot usposobljen izvajalec rudarskih del uredil in zavaroval dostop do kraja, kjer so bili najdeni človeški posmrtni ostanki, zagotovil zračenje ter električno napeljavo za razsvetljavo in za delo instrumentov ter priprav.

 

13. 3. 2009 je prevzela preiskavo trupel ekipa izvedencev sodno medicinske stroke. Vsako truplo so skrbno dvignili z gomile v rovu, potem so ga rudarji odpeljali v provizoričen laboratorij pred vhodom v rov, kjer je bil tudi vir tekoče vode. Tam so posmrtne ostanke umili in ugotovili spol, starost, posebne značilnosti in vzrok smrti vsake žrtve.

Slika: Laboratorij sodnih medicincev pred vhodom v rov

 

 

Foto: Štrovs

 

Na tleh rova pred jaški je bilo odkritih 432 trupel. Pri sodno medicinski preiskavi je bilo ugotovljeno, da so žrtve moškega spola. Na začetku gomile so bili večinoma starejši od 40, 50 let, zadaj pa so bili mlajši. 

Morilci so žrtve pobijali s pištolami, upornike pa so pobili s topim orodjem, verjetno z rudarskimi kladivi. Jetniki so se morali sleči že pred vhodom v rov, pustili so jim le čevlje, ker po razdrapanem rudniškem rovu bosi ne bi prišli do morišča. V nekoliko razširjenem rovu pred jaškom so se žrtve morale sezuti, potem pa so jim posamič gnali do morišča, kjer je morala vsaka poklekniti ob kupu že pobitih sotrpinov in skloniti glavo. Ker so trupla v rovu ležala v več plasteh, je očitno, da so rablji večino žrtev prisilili, da so zlezle na kup trupel in tam počakale na strel. Več jetnikov ni ubogalo morilcev, zato so jih pretepali s kladivi ali drugim orodjem in jih tako najmanj 20 pobili do smrti. Številne žrtve imajo več strelnih ran, kar kaže, da sta pobijala po dva rablja, ki sta se postavila za vsako žrtev in jo ustrelila v tilnik. 

Do 15. aprila 2009 so sodni medicinci pregledali vseh 432 človeških trupel, ki so bila najdena v horizontalnem rovu. Potem so jih spravili v plastične gajbice; če so bila trupla mumificirana, pa so jih zavili v plastično folijo. Rudarji so jih potem odnesli nazaj v jamo in jih zlagali na železne police v nekdanji strojnici jamskega dvigala.

 

 

 

 

Slika: Posmrtni ostanki žrtev komunizma na policah, kjer so prej gojili gobe

 

 

Foto: Štrovs 

 

 

 Slika: Nekatera trupla so bila mumificirana

 

 Foto: Štrovs 

 

 Foto: Štrovs 

 

 

Ko je tam zmanjkalo prostora so rudarji v širokih rovih zbili iz desk in lat police, na katere so potem zložili še ostale človeške posmrtne ostanke.

 

 

 

Slike : Počitek žrtev komunizma v jamskem rovu

 

 

 

Foto: Štrovs 

 

 

Foto: Štrovs 

 

 

 

Foto: Štrovs 

 

Preiskava se je nadaljevala v prvem od treh jaškov, v katerem so bili na globini 8 metrov odkriti posmrtni ostanki žrtev. Iz petih globinskih metrov jaška, oziroma do globine 13 metrov, je bilo do junija 2009 dvignjenih 346 žrtev.

 

Sodni medicinci so pregledali tudi trupla žrtev, ki so jih rudarji dvignili iz jaška. Med njimi so našli veliko število žrtev brez strelnih ran, kar dokazuje, da so jih rablji žive pahnili v globino. V Zasavju smo poznali govorice, da so banditi pred jašek gonili večje skupine jetnikov, ki so bili med seboj zvezani z žico. Potem so prvega med njimi ustrelili, da je padel v jašek in za seboj potegnil še ostale.

 

Med žrtvami, ki so jih dvignili iz jaška, je bilo najmanj 36 žensk. Rudarji, ki so pomagali sodnim zdravnikom, so s trupel ukradli večje število dobro ohranjenih ženskih lasišč. Bujne kite kažejo, da so bile v jašek vržene mlade, zdrave, lepe ženske. Sam bog ve, kaj so morale prestati pred smrtjo. Policaji tega niso zvedeli.

 

Tudi posmrtne ostanke ljudi, ki so bili med sodno preiskavo dvignjeni iz jaška, so sodni medicinci po končanem pregledu pospravili v plastične zabojčke. Rudarji so jih potem odpeljali nazaj v jamo in jih namestili na lesene police v rovih okrog nekdanjega Barbarinega jaška.

 

 

Slika: Posmrtni ostanki žrtev, ki so bili dvignjeni iz jaška

 

Foto: Štrovs

 

 

Foto: Štrovs

 

 

 

Foto: Štrovs

 

 

V začetku julija 2009 je preiskovalni sodnik ustavil  preiskavo z utemeljitvijo, da je že na podlagi preiskave tega vzorca možno dobiti zadosti dokazov, da je bil tam resnično storjen vojni zločin.

 

To pa je bilo tudi vse, kar je dala od sebe dolgotrajna in izredno draga sodna preiskava.

 

Ugotovili niso ničesar.

 

Prepoznali niso nobene žrtve. Ugotovili niso niti narodnosti niti pripadnosti kateri od armad, ki so bile ob koncu vojne zajete na območju Zasavja.

 

Spisali niso nobene ovadbe, kaj šele obtožnice zoper morilce oziroma zoper komandante vojaškh, paravojaških in policijskih enot, ki so v času pobojev nadzorovale območje Hude jame.

 

Po pripovedovanju prič iz tistega časa so knojevci iz 1. bataljona 3. brigade KNOJ, ki je bila pristojna za vse, kar se je od maja do avgusta 1945 dogajalo na območju med Laškim in Hrastnikom takoj po zasedbi Hrastnika in Trbovelj tam mobilizirali  množico mladoletnih fantov, jih na hitro naučili streljati. Zdaj so tipi stari okrog 85 let in še vedno čakajo, da jih bo kdo iz oblasti resno vprašal, kaj so takrat počeli.

 

Po končani sodni preiskavi so odgovorni v jašku takole  pustili posmrtne ostanke žrtev komunizma.

Slika:  Do posmrtnih ostankov v jašku so rudarji zgradili lesene stopnice

 

 

Slika: Žrtve v jašku

 

Človeški posmrtni ostanki so 13 metrov globoko v jašku. Do dna tega jaška je še dobrih 32 metrov, torej  je tam noter še najmanj 3000 žrtev komunizma.

Državni tožilec je 9. julija 2010 obvestil Ministrstvo za delo, družino in socialne  zadeve, ki je po zakonu pristojno za urejanje vojnih grobišč, da je ogled kraja  kaznivega dejanja v Barbara rovu končan in predlagal, naj ministrstvo zaradi pietete do umrlih poskrbi za varstvo vojnega grobišča in ustrezen pokop posmrtnih ostankov žrtev.

Namesto tega so bile žrtve, ki so bile med sodno preiskavo premaknjene s kraja, kjer so jih pustili njihovi morilci,  še bolj trdno kot prej zaprte v slepi rov, približno 300 metrov od jaška, kjer so ležale pred odkritjem.   

Nadaljevanje sledi

Kako je bila odkrita huda jama

Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo.

Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.

 

Slika: Tito z nekaterimi tovariši v Mariboru ob koncu maja 1945

 

 

Množične poboje so izvajale posebne komunistične enote, največ KNOJ in OZNA. Psihopatski um komandantov teh morilskih enot ni imel nobenih moralnih zadržkov, skrbelo jih je le, kje in kako pokopati množice mrtvih žrtev, saj se jim ni ljubilo kopati grobov. Zato so množična morišča organizirali pri kraških breznih (v okolici Ljubljane, na Kočevskem, na Krasu, Trnovski planoti), ob protitankovskih jarkih (na Teznem, med Mislinjo in Doličem, pri Slov. Gradcu, v Celju, pri Dobovi), v strelskih jarkih in topovskih zaklonih  (Bistrica ob Sotli, Celje, Vojnik, Cerklje), v protiletalskih zakloniščih (Slov. Bistrica, Radeče, Krško) in v rudniških jaških, rovih in usadih (Bazovica, Rodik, Leše, Huda jama, Pečovnik, Brnica).

V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje. Poboje na območju med Laškim in Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami,  je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad – Konči (Zdenko).

Slika: Konrad Pevec - Zdenko pred koncem vojne

 

Konrad Pevec je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča oziroma grobišča v rovu  s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.

Ker sem se rodil v zasavskih hribih,  sem že v otroških letih poslušal starejše pripovedovati, kako so ropali hrvaške begunce, ki so v neskončni koloni potovali iz Savinjske doline proti Hrastniku.« Kaj je bilo z njimi« sem spraševal. »Nič, pobili so jih za Hrastnikom.«  S strahom sem gledal majhnega, tršatega možakarja, za katerega so pravili, da je pred poboji, komaj šestnajstleten, z dolgim cvekom zategoval žico, s katero so jetnikom vezal roke. No, kmalu potem se je obesil.  Oče je pravil o mladem, visokem Dolenjcu, ki je pred streljanjem skočil v brezno, nato pa po ušel iz jamskih rovov in neko noč prišel na njihovo kmetijo. Ko se je najedel in napil, je šel naprej. Tudi ob drugih priložnostih so starejši možje, zlasti če so se napili, govorili o pobojih. Nihče pa ni hotel govoriti konkretno in po vprašanjih so umolknili. Poboji so ostali kot zlovšča skrivnost. Zato sem spomladi 2008, ko so me postavili za vodjo Službe za vojna grobišča, skušal napraviti vse, da bi odkrili katerega od zasavskih množičnih grobišč. Prva izbira je bila Huda jama. Komisija za vojna grobišča je to načrtovala že od svoje ustanovitve takoj po letu 1990, vendar se dela ni nihče lotil zaradi neprehodnih birokratskih ovir.

Slika: Vhod v rov Sv Barbare pred odkritjem grobišča

Rov Sv. Barbare je bil del premogovnika Huda Jama v sistemu zasavskih premogovnikov. Odkopavanje premoga so opustili in rudnik zaprli leta 1992. Od takrat so podzemni rovi samevali. Kot strateško rezervo virov odlične vode jih je odkupila Pivovarna Laško in jih vzdrževala.

 

 

Slika : Komisijski ogled Barbara rova

 

 

 

Okoličani so ves povojni čas vedeli, da so knojevci po vojni v rudniku pobili množico ljudi, vendar v prejšnjem režimu tega niso upali podvedati naglas. Po letu 1991 so začele k Rovu Sv. Barbare zahajati različne komisije.

Slika: Zid, ki je zapiral stranski rov z moriščem

Vse komisije in drugi radovedneži so prihajali k zidu, ki je 370 metrov od vhoda zapiral dostop do morišča. Zaradi rudarske birokracije ni nihče upal prebiti tega zida.

Takoj po prevzemu vodstva Službe za vojna grobišča sem začel iskati možnosti za  odkritje grobišča v Hudi jami. Ugotovil sem, da birokrati na področju rudarstva, gradbeništva in okolja ne bodo sodelovali in ne bodo dali nobenega dovoljenja ali soglasja, vendar ne bodo prepovedali del. Potem sem pridobil soglasje Pivovarne Laško kot lastnice jame. Kot malo naročilo smo potem pri Rudniku Trbovlje Hrastnik (RTH) naročili prebitje zapornega zidu. Da ne bi kdo kaj sitnaril, so to 24. julija 2008 izvedli kot vajo jamskih reševalcev.

 

 

Slika: Dogovarjanje jamskih reševalcev pred razbitjem zapornega zidu v Barbarinem rovu

 

 

Foto: Štrovs

 

 

Zid je bilo zlahka podreti, vendar je bil rov za njim do stropa zatrpan z jalovino.

 

Slika: Prebitje zapore rova k morišču

 

 

Foto: Štrovs

 

  

 

Slika: Kaj je za zasutjem

 

 Foto: Marko Štrovs

 

Nihče ni vedel, kako daleč sega zasutje v rovu. Rudar je zlezel na kup jalovine in povedal, da ne vidi, kje se nasutje konča.

 

Potem je ministrstvo, pristojno za grobišča, na natečaju za dobrih 37.000 € izbralo usposobljeno podjetje za izvajanje rudarskih del, da bi odstranilo najdeno jalovino in odprlo pot do treh jaškov, ki naj bi bili približno 150 metrov naprej po rovu.

 

Izbran je bil Rudnik Trbovlje Hrastnik, ki je do konca rudarjenja v tistih rovih kopal premog, na koncu tudi glino.

 

Po silnih birokratskih zapletih, ki jih je uspešno razrešil rudarski inženir mag. Gorazd Hafner, so rudarji lahko začeli kopati. Ker je bil rudnik že zdavnaj zaprt, v njem ni bilo elektrike in druge infrastrukture, zato je bilo treba najprej namestiti agregat in urediti zračenje. Rudarji so kopali na star način, s krampom in lopato. Po ohranjeni progi so odkopani material odvažali v slepi rov.  

 

 

Slika:  Rudarji so kopali kar na roke, kramp, lopata in hunti

 

 Foto: Marko Štrovs 

 

 

Ko so rudarji odkopali toliko rova, za kolikor so dobili plačano po pogodbi, torej za 37 tisoč €, se je delo ustavilo. Ministrica Cotmanova ni hotela razpisati natečaja za nadaljevanje del v Rovu Sv. Barbare, češ da v proračunu ministrstva za tisto leto (2008) nima denarja za takšen namen.  Potem je finančni minister Bajuk za ta namen prerazporedil na ministrstvo 129 tisoč €, vendar se ministrica s tem denarjem sploh ni hotela ukvarjati. Njena državna sekretarka Romana Tomc pa ni hotela podpisati razpisa z izgovorom, da je že jesen in da načrtovanih del ne bi mogli končati v istem koledarskem letu. Z denarjem iz proračuna za 2008 bi bojda lahko plačali samo dela, ki bi bila dejansko izvršena do konca novembra 2008, bilo pa je jasno, da obsežnih del ne bo možno končati pred marcem 2009.

 

Iskal sem druge možnosti. Kot tretji v vrsti možnih podpisnikov na minstrstvu je potem generalni sekretar Pristovšek podpisal predlog vladi, naj prerazporedi 129.000 €, ki jih Cotmanova in Tomčeva nista hoteli porabiti za kopanje rova do prikritega grobišča v Hudi jami, na Ministrstvo za kulturo. To ministrstvo bi potem dobljeni denar takoj (še leta 2008) preneslo Muzeju novejše zgodovine, ki ga je takrat vodil Jože Dežman, predsednik komisije za prikrita grobišča,  kot vnaprejšnje plačilo za odkrivanje grobišča v Hudi jami, ki bi se lahko nadaljevalo še v naslednjem letu. Ta zapleten načrt je uspel, čeprav se je medtem vlada zamenjala. Mogoče prav zato, saj se novi (na levo obrnjeni) ministri takoj po prevzemu oblasti niso povsem zavedali, kaj to pomeni.

 

Seveda je bilo treba rešiti še veliko težav. Največje je uspešno rešil Dežman in izpeljal naročilo del, ki jih je spet prevzel RTH.  Dovoljenje za izvedbo rudarskih del v Barbarinem rovu je podpisal jamski inženir Ivan Kenda, ki je za lastnika, Pivovarno Laško skrbel za vse jamske rove in jaške v njihovi posesti.

 

 

Slika: Ko je bilo nasutje odstranjeno, je bilo treba prebiti več zidanih in betonskih pregrad

 

Foto:Marko Štrovs

 

Večina rova je bila izdolbena v trdno skalo, malo manj kot 40 metrov pa je bilo izkopano skozi drobljivi lapor. Tam je bilo treba rov podpreti z jamskim lesom. Rudarji so uporabili staro rudarsko tehniko s "štempeljni" in "rigelni".

 

 

 Slika: Inženirja Gorazd Hafner in Ivan Kenda preverjata cimprovje v rovu

   

 Foto: Marko Štrovs

 

Ta pregrada je bila res močna. 90 cm izredno trdega betona, armiranega z železniškimi tračnicami, pred njim pa še debelejši opečni zid.

 

 Slika:  Prebita poregrada

 

 Foto: Štrovs

 

 

 Slika: Po 90 metrih odkopane pregrade smo našli truplo ubežnika, ki se je z morišča prikopal do tja.

 

 

 Foto: Marko Štrovs

 

Foto: Marko Štrovs

 

Ko so rudarji prebili sistem betonskih, zidanih in lesenih pregrad, so prav pod stropom rova našli posmrtne ostanke moškega, ki se je potem, ko so rablji odšli in rova zazidali, tam prebijal na prosto, dokler ni omagal in umrl.

 

Slika:  Od tu se je že dalo preriniti do konca nasutja

 

Foto: Marko Štrovs

 

Skozi rov, ki ga je najdeni ubežnik prekopal od morišča, se je že dalo priti do konca nasutja. Tam se je pred nami odprl prazen rov.

 

 

Slika: Prazen rov na koncu nasutja in pregrad

 

Foto: Štrovs

 

Potem so rudarji potrebovali še približno teden dni, da so iz rova odpeljali še zadnje ostanke nasutja.  Ko je bila pot naprej proti jaškom odprta, smo čakali še približno teden dni, da se je iz prej zaprtega prostora razkadil  ogljikov dioksid. Ko so jamski reševalci ugotovili, da se tam že da dihati, so dovolili nadaljevanje razsiskave. Nadaljevali smo 3. marca 2009.

 

V rovu, ki je bil zazidan 63 let, so po tleh še ležale tračnice jamske železnice, pragovi pa so razpadli v prah. Nekaj deset metrov naprej so bila tla rova po celi širini prekrita s čevlji. V kanalu ob strani je ležalo človeško okostje, malo naprej še eno. Potem smo prišli do prvega jaška. Z nasprotne stene se je v preteklih letih odtrgalo precej kamenja in se usulo v jašek. Preko tega plazu smo obšli jašek in šli naprej. Po kakšnih 30 metrih smo v soju baterijskih luči zagledali nekaj belega. Ko smo se približali, smo ugotovili, da je to množica mumificiranih trupel pobitih ljudi. Bila so čisto bela in tako dobro ohranjena, da se je dalo prepoznati poteze na obrazih.

 

Slika: Trupla na tleh rova Sv. Barbare

 

Foto: Marko Štrovs

 

 Foto: Marko Štrovs

 

 Foto: Marko Štrovs

 

 

Foto: Marko Štrovs

 

 

 

 

Nadaljevanje prihodnjič

Množično grobišče pri Mostecu bo prekopano oziroma urejeno

Ko so jeseni 2010 kmetje pospravili koruzo s polj na desni strani ceste od Mosteca proti Dobovi, je ekipa podjetja Raj iz Vojnika začela izkopavati sonde, da bi našli množično grobišče žrtev komunizma.  Sondiranja je naročilo Ministrstvo, med drugim pristojno tudi za grobišča,  vodil pa sem jih jaz kot Vodja Službe za vojna grobišča.

Na tistem območju je grobišče že leta 2008 iskala druga, mnogo bolj številna ekipa, ki jo je vodil dr. Mitja Ferenc, sodeloval pa je tudi Pavel Jamnik kot dolgoletni vodja policijske akcije Sprava. Z bagrom so po njivah med poplavnim nasipom ob Savi in cesto izkopali več kot 80 velikih jam, vendar grobišča niso našli. Vaščani so mi povedali, da so raziskovalcem dopovedovali in kazali, kje je grobišče, vendar ravno tam niso hoteli kopati. Dobili so vtis, da grobišča niso hoteli najti.

 

 

Mi smo iskali zato, da bi našli.  V vasi sem poiskal lastnike njiv na območju, kjer naj bi bilo grobišče in poslušal, kar so povedali. Res smo prve posmrtne ostanke našli tam, kjer je pokazal gospod iz Mosteca. Ležali so 1,7 m globoko.

Policist, ki je nadzoroval sondiranje,  je pazil, da ne bi naenkrat odkopali zemljine z večje površine grobišča in tako pokazali veliko gomilo okostij. Očitno so takratne leve oblasti skušale na vsak način preprečiti podobne prizore kot smo jih našli v Hudi jami.

Slika: Trupla žrtev komunizma na tleh rova Sv. Barbare

Foto: Štrovs

Ali si lahko predstavljate, kako bi izgledala skoraj dvesto metrov dolga, tri do štiri metre široka in meter in pol visoka gomila okostij, ki leži v tankovskem jarku pri Mostecu, če bi jo odkopali v celoti in naenkrat.

Policist nam je po navodilih, ki jih je dobil iz vodstva Policije, menda od Pavla Jamnika, dovolil kopati le ozke  sonde, široke toliko kot bagrova zajemalka in dolge dva do tri metre. Kopali smo lahko le tako globoko, da smo prišli do prvih posmrtnih ostankov, nikakor pa nismo smeli teh posmrtnih ostankov odkopavati, da bi ugotovili, kako globoko segajo.


Slika: Človeške kosti na dnu meter in pol globoke sonde.

Foto: Štrovs

Ker je bil tankovski jarek globok 2,5 do 3 metre, segajo plasti okostij v tej sondi še meter in pol  globlje.

Po odkritju posmrtnih ostankov v prvi sondi, smo potem v smeri, kjer sem predvideval potek tankovskega jarka, kopali sonde najprej v smeri proti severu. Sonde smo kopali na vsakih pet metrov in jih malo zamaknili na levo ali desno od predvidene smeri, da bi ugotovili širino grobišča.  V zadnji sondi s človeškimi posmrtnimi ostanki smo našli tudi konjske kosti, saj so banditi očitno ob koncu pobijanja na trupla ljudi vrgli še konjski kadaver. V naslednji sondi, ki smo jo iskopali v smeri proti severu, smo našli le šope narezanih žic, s katerimi so najbrž tam rablji žrtvam vezali roke. Naslednje sonde so bile prazne.

Potem smo kopali sonde od tiste, kjer smo prvič našli človeške ostanke, v smeri proti Savi. V vsaki smo našli okostja. Ko smo z linijo izkopanih sond prišli do umetnega kanala in protipoplavnega nasipa, smo se premaknili na drugo stran tega nasipa in tam nadaljevali sondiranje. Tudi tam smo odkrili grobišče, ki sega od vznožja nasipa še približno 30 metrov v smeri proti Savi.

Slika:  Del grobišča med poplavnim nasipom in reko Savo.  

 

Foto: Štrovs

Od skrajne severne točke, kjer smo našli človeška okostja pa do skajne južne točke grobišča je 186,3 metra. Grobišče je 3,5 do 4 metre široko, posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev pa so verjetno naloženi okrog meter do meter in pol na debelo.


Slika: Grobišče je širše od sond, ki smo jih smeli izkopati

Foto: Štrovs

Zaradi policijskih omejitev nismo mogli natančno ugotoviti števila žrtev, vsekakor pa jih je več kot 3.000. Po nepreverjenih govoricah, ki so razširjene na območju Mosteca in Dobove, je bilo na tej lokaciji v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev.

Žrtve  so v tem tankovskem jarku pobijale oborožene enote komunistične revolucije, ki so takrat zasedale območje. Verjetno to niso bile enote redne Jugoslovanske armade, ki so prišle preko hrvaške meje in zavzele Posavje, saj je bila JA takrat že medarodnopravno priznana in se je morala držati vojnega prava. Za poboje in druge zločine so zato komunisti uporabljali posebne enote, zlasti Korpus narodne odbrane (KNOJ). V Sloveniji je bila ta formacija, ki se je prej imenovala VOS, kasneje VDV, že pred koncem vojne zelo močna, maja 1945 pa so bili v slovensko divizijo KNOJ vključeni praktično vsi slovenski partizani v odredih in brigadah. To divizijo, ki je izvedla večino pobojev ob koncu vojne v Sloveniji, je vodil komandant Bojan Polak Stjenka.

PREPOVED  NADALJNJEGA RAZISKOVANJA  GROBIŠČA PRI MOSTECU


Za najdbo množičnega grobišča pri Mostecu so izvedeli v nemškem Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge e.V http://www.volksbund.de/, ki skrbi za grobove nemških vojakov po celem svetu. 

O pobojih v tankovskem jarku med Mostecem in Dobovo ni nobene pisne dokumentacije. Obstajajo pa dokumenti, ki potrjujejo, da so 11. maja dopoldne enote 2. armade Jugoslovanske armade na območju med Radečami in Zidanim mostom zajele veliko število vojakov in beguncev. Takrat je bilo pobitih in na neznaih krajih pokopanih 2.140 hrvaških in nemških vojakov, ujetih pa 4.784 nemških vojakov, 6.998 hrvaških vojakov, 315 četnikov, 915 Italijanov, 60 vlasovcev ter zelo veliko, vendar neugotovljeno število civilnih beguncev. Na območju Sevnice je bilo zajetih še 7.009 pripadnikov nemške vojske. Iz tistega časa ni nobenega dokumenta oziroma drugega podatka o grobovih tam padlih oziroma pobitih vojakov, niti ni dokumentacije o usodi tam zajetih vojakov.

Po pobojih vojnih ujetnikov in beguncev v maju 1945, so knojevci v naslednjih mesecih vse do jeseni tam pobijali tudi druge žrtve. Po pričanjih na sejah Pučnikove preiskovalne komisije so knojevci samo v eni noči tam pobili od 800 do 1000 domobrancev iz teharskega taborišča. Domačini so povedali, da so v ta jarek vozili tudi ujetnike in civiliste iz Zagreba .

Nemška zveza za vojaške grobove se je zanimala zlasti za okrog 2.000 vojakov 7. SS divizije Prinz Eugen, večinoma Banatskih Nemcev, ki so po predaji 11. maja 1945 izginili na območju Brežic. Na to so opozarjala tudi združenja  Banatskih Nemcev, ki delujejo v Nemčiji. 

Predstavniki zveze so prišli na poizvedbe v Slovenijo, ogledali so si grobišče in se odločili za podrobnejše preiskave in priprave na prekop tam pobitih nemških vojakov. Skladno z meddržavnim sporazumom o vojaških grobovih so naročili celjskemu pogrebnemu podjetju Veking, ki po sporazumu opravlja storitve po tem sporazumu za nemško stran, naj začne s konkretnimi pripravami. V prvi fazi naj bi z izkopom ustrezno velikih sond in s preiskavo posmrtnih ostankov ter najdenih predmetov ugotovili, ali so v navedenem grobišču resnično pokopane nemške žrtve vojne. Če bi bilo to potrjeno, bi potem nemška stran predlagala, da se prekopljejo na nemško vojaško pokopališče v Celju.

Skladno s sporazumom je Veking vložil zahtevo in minister Svetlik, ki je bil pristojen tudi za vojna grobišča, mu je  izdal dovoljenje, da na lokaciji, kjer je bilo v oktobru 2010 s sondiranjem najdeno množično grobišče, opravi terensko preiskavo v obsegu, ki bo omogočil ugotovitev, ali so v tem grobišču pokopane nemške žrtve vojne. Veking je nato izvedel vse priprave, potem pa je tako kot je običajno pri takšnih delih, obvestil Svetlika, policijo in državno tožilstvo, da bo v ponedeljek, 21. 2. 2011, začel s terensko preiskavo na delu grobišča pri Mostecu. 

Veking in nemški strokovnjaki so nameravali preiskati del grobišča na savski strani protipoplavnega nasipa. To območje je vsako leto nekaj mesecev zalito s poplavnimi vodami in že takrat sem domneval, da ga bo prej ali slej zalilo akumulacijsko jezero katere od  savskih hidroelektrarn. Nemci so bili pripravljeni sami plačati vsa dela v zvezi s preiskavo grobišča in s prekopom posmrtnih ostankov s tega dela grobišča. Po standardih, ki veljajo za prekope grobišč, so takšni stroški dokaj visoki.

V petek, zadnji delovni dan pred začetkom del, ko je Veking že pripravil ekipo in mehanizacijo in so v Slovenijo že prišli strokovnjaki nemške Zveze za vojaške grobove, je Generalni direktor policije prepovedal preiskavo. Pavel Jamnik, ki je bil v policiji pristojen za vprašanja vojnih grobišč, mi je po telefonu zagrozil, da bo policija fizično preprečila izvajanje del, če bi do njih prišlo.

V prepovedi se je generalni direktor policije skliceval na stališče Andreja Polaka iz Vrhovnega generalnega tožilstva, ki sta mu pritrdila tudi okrožni državni tožilec iz Krškega, Robert Renier in Pavel Jamnik iz Generalne policijske uprave. Tovariši so prepoved spesnili takole:

 

    "Ob izvedbi sondiranja v letu 2010 ( pri Mostecu) se Okrožno državno tožilstvo ni odločilo za podajo predloga preiskovalnemu sodniku za izvedbo nujnega preiskovalnega dejanja - izkopa trupel z razloga, ker pri samem izkopu, ki bi bil finančno zahteven poseg, ne bi prišli do podatkov, ki bi v tej fazi predkazenskega postopka omogočili napredek v preiskavi.

 

      Ker je grobišče v Mostecu kraj nezastarljivega kaznivega dejanja to nikakor ne pomeni, da v primeru, če bi se odkrila nova dejstva o domnevnih, še živečih storilcih taka nujna preiskovalna dejanja ne bi bilo potrebno izvesti.

 

     Zaradi tega je poseg v grobišče na način, kakor ga dovoljuje zgoraj navedeno dovoljenje, nedopusten."

     Zoper to nesmiselno prepoved v nasprotju z logiko in zakonom o kazenskem postopku, sem še isti dan po e-pošti poslal ugovor. O prepovedi sem obvestil tudi predpostavljene v službi in  Veking.  Slednji je potem prekinil vse priprave na raziskavo, predstavniki nemške Zveze so se vrnili v Nemčijo, meni pa je minister poslal izredno odpoved.

     Potem sem vložil tožbo na sodišče in po dokaj dolgem postopku uspel. Ker se je med tem menjala vlada in Janševi vladi nisem hotel pobrati preveč denarja, sem pristal na dokaj majhno odškodnino.  Šlo mi je bolj za moralno zadoščenje, ki sem ga dobil, saj se je izkazalo, da je minister Svetlik ravnal v nasprotju z zakonom, jaz pa sem imel prav.

     Na žalost pa ni uspeh pri tožbi nič pomagal pri urejanju grobišča. Prerašča ga visok plevel, na  tistem delu, ki leži med nasipom in Savo pa je tudi letos rasla koruza.

 

Slika: Del grobišča pri Mostecu poleti 2013

Foto: Štrovs

     Državna tablica pravi, da je tam grobišče, bujen plevel pa kaže nagravžen odnos države do žrtev komunizma.





ODLOČITEV O PREKOPU GROBIŠČA


     Lansko jesen je bil pripravljen detaljni prostorski načrt za izgradnjo HE Mokrice in poslan v javno razpravo. Načrt in priložene slike sem pregledal in ugotovil, da bo akumulacijsko jezero zalilo del grobišča med sedanjim poplavnim nasipom in sedanjo strugo reke Save. Gotovo bi višja gladina zajezene Save vplivala tudi na dvig podtalnice in bi ogrozila tudi grobišče, ki ne po poplavljeno.

     V predlogih ni bilo nikjer omenjeno, da načrtovana zajezitev kakorkoli vpliva na grobišče  žrtev komunizma. Pravzaprav v gradivu sploh ni bilo omenjeno.  To me niti ni začudilo, saj poznam ignoranco oblasti, ki bi morale skrbeti za varstvo grobišč. Zato sem sam spisal pripombe k predloženemu DPN in jih poslal na ministrstvo. 

      Šele pred nekej dnevi sem dobil obvestilo, da so bile pripombe upoštevane. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je DPN za HE Mokrice dopolnilo tako, da bo moral investitor  med gradnjo poskrbeti za varstvo množičnega grobišča. Z dela grobišča, ki ga bo zalilo akumulacisjsko jezero, bo moral na lastne stroške prekopati vse človeške posmrtne ostanke.

 
 

 

 

Odločitvi o gradnji HE Mokrice in sprejetemu DPN se niti vrhovni tožilec Polak ter Jamnik, in njuni ukazodajalci, ne bodo mogli upirati.  Posmrtni ostanki  žrtve komunizma z dobrih trideset metrov nekdanjega tankovskega jarka bodo prekopani, za kar sem se zavzemal že pred  leti in to plačal z izgubo službe.

  

Po prekopu približno 500 žrtev s tega manjsšega dela grobišča, ki ga ne bo mogoče skriti pred svetovno javnostjo, pa se ne bo dalo izogniti zahtevi za prekop ostalih žrtev, ki ležijo v preostalih 150 metrih nekdanjega tankovskega jarka.

 

 

Šola kot nagrobni spomenik

Pred praznikom Vseh svetih, ko skrbno urejamo grobove na pokopališčih, je še bolj očitna ignoranca in poganstvo oblasti, ki ne poskrbi za množične grobove žrtev komunizma. To se najbolj očitno kaže v Celju, kjer je bilo ob koncu vojne pobitih najmanj dvajset tisoč ljudi, največ hrvaških vojnih ujetnikov in beguncev. Skoraj toliko žrtev so morilci odpeljali iz Celja na morišča v bližnji okolici: Pečovnik, Košnica, Huda jama, Vojnik, Hrastnik in Dol. Z vlaki so jih vozili celo na morišče pri Dobovi.

Na mestnem območju Celja so največja grobišča v zasutem protitankovskem jarku, ki je bil izkopan severno in vzhodno od mestnega centra in v strelskih jarkih ter topovskih zaklonih na Golovcu.  Knojevci so pobijali ujetnike in druge žrtve skoraj po celi izkopani trasi tega jarka, ki je tekel v dolžini več kilometrov od Jalovega grabna pri železniški progi Celje - Štore preko Voglajne in nato vzhodno od Cinkarne do Bežigrada, nato preko območja, kjer zdaj stoji tovarna Žična, preko območja kasneje zgrajenih trgovskih centrov ob Mariborski cesti, ob Milčinskega ulici do šole Frana Roša na Hudinji, nato pa do betonske tankovske ovire ob Cesti na Dobravo in do potoka Koprivnica. V tem jarku, ki je bil širok približno štiri metre in globok okoli dva in pol metra, so komunistični morilci pobili več kot 10.000 žrtev, največ zajetih hrvaških vojakov.

Po vojni so se celjske mestne oblasti trudile zabrisati vse sledove povojnih zločinov. Na grobovih so uredili smetišča in odlagališča tovarniških odpadkov, gradili so  tovarne, ceste, železniške proge, odtočne kanale in celo stanovanjske bloke in družinske hiše.

 Pri uničevanju grobišč se je izkazala zlasti Cinkarna Celje, za katero je direktor Kamilo Hilbert , ki je bil v času množične morije poleti 1945  v ožjem vodstvu republiške Ozne, izbral proizvodni program s kar največjo količino odpadkov. Milijone ton teh odpadkov so v naslednjih desetletjih zvozili na območje koncentracijskega taborišča Teharje in z njimi prekrili grobišča. Zanimivo, da so največ škode na grobovih napravili v zadnjih desetih letih bivšega komunističnega režima. Takrat so v okolici Teharij zgradili dve ogromni pregradi, za kateri so potem zvozili milijone ton strupenega odpadnega mulja iz Cinkarne. V te zemeljske pregrade so vgradili ogromne količine zemlje z območij množičnih grobišč, skupaj s posmrtnimi ostanki tam pokopanih žrtev.

 

 

 

Z zazidalnim načrtom 1974/75 so celjske mestne oblasti dovolile pozidavo območja nekdanjega tankovskega jarka in drugih množičnih grobišč.  To možnost so izkoristila predvsem takratna državna podjetja (sicer drugače šifrirana).  Prav na grobišču so takrat postavili poslovno zgradbo Slovenijalesa ob cesti proti Medlogu, blizu letališča Levec. Po pripovedi prič takratnega izkopa je bil odkrit  dva metra širok jarek, v katerem so bila počez zložena okostja v štirih plasteh. Potem so posmrtne ostanke nekaj žrtev odpeljali na mestno pokopališče, ostala pa pokopali bolj globoko in nadaljevali z deli.
 

 

Še bolj nesramno pa so Celjske mestne oblasti ravnale, ko so se odločile postaviti na množično grobišče pri Hudinji osnovno šolo.  Arhitekt Polutnik je vedel za grobišče zato je skušal gradnjo načrtovati tako, da bi se mu izognili, vendar mu ni uspelo, ker je bila načrtovana šola preveč obširna.  Pri zemeljskih delih so odkrili veliko  posmrtnih ostankov. Mestne oblasti so potem ustanovile komisijo, ki je najprej odločila, naj se jih prekoplje na mestno pokopališče, ko jih je bilo preveč, pa so sklep spremenili in odredili, naj jih gradbenik samo globlje pokoplje. Potem so nadaljevali z gradnjo in 19. julija 1979 novo šolo slovesno odprli in jo poimenovali po Maistrovem borcu Franu Rošu.  Šola tako resnično stoji na grobišču. Pravzaprav je nenavaden nagrobnik pobitim žrtvam komunizma.  

 

 

Na mestu, ki je označeno s križem, je Celjska komisija za prikrita grobišča jeseni 1997 dala izkopati dve jami s površino nekaj kvadratnih metrov in tam našla posmrtne ostanke 37 moških in treh žensk. Predsednik te komisije Janez Črnej je potem imel hude težave s celjsko policijsko upravo.

 Tankovski jarek, v katerem je na vsak tekoči meter pokopanih od 15 do 17 žrtev, poteka v črti od šole do križa in se nadaljuje na obe strani. Skupna dolžina je okrog dva in pol kilometra.

Grobišče v nekdanjem tankovskem jarku je še vedno nepozidano  na območju  med šolo Frana Roša in krožiščem na Milčinskega ulici.  Čeprav je poraslo z visokim plevelom in neurejeno, je  še vedno bistveno  boljše kot druga grobišča v Celju, ki so bila  nepopravljivo uničena z gradnjami ali zasuta z milijoni ton smeti.  Na  naslednji fotografiji prikazujem ta še neuničeni del množičnega grobišča, ki še čaka na demokratične državne in mestne oblasti, ki ga bodo dostojno uredile.

 

 

 

 

Grobišče se nadaljuje v smeri proti mestu.