NOVA ŽALITEV ŽRTEV KOMUNIZMA

Predlog zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev

Ob koncu leta 2014, ko so se v praksi že pokazali učinki sprememb arhivskega zakona, ki ga je sprejela leva koalicija ob zavzeti podpori Nove Slovenije, je vodstvo te, kot pravijo krščansko demokratske stranke, šlo še korak bolj na levo s predlogom Zakona o dostojnem pokopu. Zgleda, da so se sami zavedali zgrešenosti svojega početja, zato so predlog zakona predložili v predhodno mnenje parlamentarnim strankam in nekaterim nevladnim organizacijam. Ugoden odziv so dobili le pri strankah kontinuitete z nekdanjim komunističnim režimom. Najbolj ostro so predlog tega zakona zavrnili v Novi Slovenski zavezi, ki artikulira stališča preživelih žrtev komunizma in svojcev pobitih mučenikov.

NSi teh pripomb sploh ni upoštevala in je 8. aprila 2015 vložila v zakonodajni postopek Državnega zbora prav takšno besedilo, kot so ga objavili že v začetku leta. Spremenili so le naslov in določbo o financiranju, kjer so črtali določbo o oblikovanju javnega sklada in  jo nadomestili z določbo o financiranju prikrivanja grobišč prek ustanov.

Če bi bil predloženi zakon sprejet, bi se vrnili v čase totalitarnega režima pred letom 1989, ko je bil zapovedan popoln molk o medvojnih in povojnih pokolih vseh  resničnih in potencialnih nasprotnikov komunizma, oblasti pa so skrivale njihova trupla. Pokoli so veljali za dokončno rešitev vprašanja opozicije. To se je spremenilo šele z ustavnimi amandmaji in ustavo iz 1991. Potem so lahko posamezniki, pa tudi društva in organizacije iskale prikrita grobišča žrtev komunizma in jih urejali ter označevali. Velik korak je bil napravljen leta 2003, ko je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, ki je poprej prikrita grobišča priznal kot vojna grobišča in zadolžil državne organe, da jih uredijo enako kot so že prej urejale  grobove borcev NOV in padlih zavezniških vojakov.

S predloženim zakonom Nova Slovenija spet uvaja dva razreda grobišč padlih vojakov in civilnih žrtev vojne: prvorazredna vojaška pokopališča, kamor so bila prekopana trupla padlih vojakov in borcev NOV, in drugorazredna grobišča žrtev komunizma, ki se označijo kar na krajih, kjer so morilci skrili njihova trupla. Nova Slovenija to imenuje »dokončni dostojni pokop«. Po njenem predlogu to pomeni »označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Dokončno slovo se opravi s postavitvijo spominskega obeležja in z žalno slovesnostjo«. Takšen predlog je žaljiv za žrtve, saj bi z zakonom enostavno določili, da je brezno, smetišče ali zasut tankovski jarek, kjer so morilci skrili njihova trupla, njihov dokončni grob.

V besedilu predloga zakona je očitno zaničevanje in ignoriranje žrtev komunizma, ki še ležijo v prikritih grobiščih, saj sploh niso nikjer omenjene. Pravijo, da zato, da ne bi razpihovali ideoloških prepirov, v predlogu zakona ne omenjajo, da so v prikritih grobiščih posmrtni ostanki žrtev komunizma. Med njimi je največ slovenskih, hrvaških, nemških in italijanskih vojakov, ki so se po koncu vojne predali Jugoslovanski vojski na območju Slovenije, oziroma so jih Angleži vrnili v domovino, potem pa so jih pobili organi jugoslovanskih ali slovenskih oblasti. V prikritih grobiščih so tudi številni Slovenci in pripadniki narodnih manjšin, ki so jih komunisti pobili kot razredne sovražnike ali medd etničnim čiščenjem. Največ pa je  beguncev iz Hrvaške, Bosne, Črne gore in drugih delov nekdanje Jugoslavije, ki jih je konec vojne dohitel, ko so bili še v Sloveniji in so bili potem oropani ter pobiti.

Po mednarodnih standardih in občih civilizacijskih normah je treba vsakemu pokojniku zagotoviti pravico do groba na posvečenem pokopališču, torej bi morali vse žrtve, ki zdaj ležijo v kraških breznih in drugih jamah, izkopati, jih prepoznati in potem s pogrebnimi slovesnostmi pokopati na vojnem pokopališču.

Predlog zakona ima tudi vrsto drugih pomanjkljivosti. V nekaterih primerih zgleda, kot da se je tisti, ki jim je pisal posamezne določbe, norčeval iz Nove Slovenije kot predlagateljice, ki je kupila njegov tekst.  Med takšne cvetke lahko štejemo predlog, da dobi predsednik komisije za prikrita grobišča za petletni mandat 15 ministrskih bruto plač, člani pa 10, da komisija ukazuje ministrstvu, kaj mora storiti, da mora administratorko komisije igrati generalni direktor v ministrstvu, ipd. 

Trditve, da bi s z predloženim zakonom spet oživili delo na področju odkrivanja in urejanja grobišč žrtve komunistične revolucije, ki je zastalo v letu 2011, nimajo nobene podlage. Takrat ni bil spremenjen noben zakon ali drug predpis, ampak je minister Svetlik, ki je bil pristojen za ureditev prikritih grobišč, podprl prepoved sondiranja, ki jo je zahtevala policija po predlogu Vrhovnega tožilca Andreja Polaka, vodje policijske akcije Sprava Pavla Jamnika in tožilca iz Krškega. Minister je takrat razpustil pristojno Službo za vojna grobišča in prekinil vse delo v zvezi z odkrivanjem in urejanjem prikritih grobišč žrtev komunizma. 

To napako iz leta 2011 bi lahko pristojna ministrica kadarkoli popravila in spet prevzela odkrivanje in urejanje  grobov žrtev komunizma, ne da bi bilo zato treba spreminjati zakonodajo. Edini pravni akt, ki bi resnično omogočil odkritje prikritih grobišč ter prekop žrtev na urejena vojna pokopališča, bi bil državni proračun, s katerim bi zagotovili potrebna sredstva in odločitev vlade oziroma pristojne ministrice, da ta denar resnično porabi za ta namen.

Če bi na tem področju že morali sprejemati kak zakon, bi bil to zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti, ki ga RS še ni sprejela in se zato vsi pogrebi še vedno opravljajo po zakonu iz bivše Jugoslavije http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO199.

Pa vseeno tega nihče sploh ne opazi, saj za dostojen pogreb ni neobhoden zakon, temveč volja žalujočih, da se ga res opravi.

Vprašanja, na katera se nanaša ta zakon, bi bilo bolje urediti z novelo zakona o vojnih grobiščih. Tehnična vprašanja pa se da bolje urediti v ustreznih izvršilnih aktih, ki bi jih sprejela vlada oziroma ministrstvo, pristojno za vojna grobišča.

  

Pripombe k posameznim členom

V II. delu predloga zakona z naslovom »II. Besedilo členov« manjka naslov zakona, ki bi moral stati pred 1. členom.

Glede na obljubljeno vsebino bi se naslov zakona moral glasiti »Zakon o ureditvi grobov žrtev komunistične revolucije«.

K 1. členu

 a)   Spremeniti bi morali celoten predlog zakona ali pa črtati prvi odstavek, po katerem naj bi bil ta zakon:

»v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, z načeli in pravili o ravnanju z mrtvimi, določenimi z Ženevskimi konvencijami z dne 12. 8. 1949 in Dopolnilnimi protokoli z dne 8. 6. 1977 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, v skladu z Resolucijo 1481 o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope dne 25. 1. 2006, in z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zavesti«

V naslednjih členih namreč ni navedena niti ena določba, ki bi se nanašala na navedene mednarodne dokumente, temveč nasprotno, sploh ne omenja žrtev komunizma niti njihovih morilcev.

b)   Določba prve alineje je v nasprotju z določbami Zakona o vojnih grobiščih, ki ureja ista vprašanja in je nesmiselna. Ko prikrito grobišče odkrijejo, ni več prikrito. Če je prikrito, ne vemo, kje ga označiti niti kako ga vpisati v register; če je to možno storiti, pa ni več prikrito.

Ta določba bi bila smiselna le v primeru, če hočejo z njo uzakoniti prakso izza časa pred letom 1990, ko je udba oziroma ljudska milica imela svoj seznam prikritih grobišč, ki ga je skrivala pred javnostjo. Tak seznam se je uporabljal kot pripomoček miličnikom in agentom, da so vedeli kje morajo preprečevati dostop ljudem, ki so iskali grobišča, kjer so bili pokopani njihovi svojci. 

c)   Tudi določba druge alineje je nesmiselna, saj ima vsak človek pravico do groba že po splošno priznanih pravnih načelih. NSi – ju te pravice ni treba na novo odkrivati in je vpisovati v zakon.

d)   Sintagma »dokončen dostojen pokop« zveni čudaško in spominja na izrazje totalitarnih držav. Namesto tega bi moralo pisati »prekop na vojno ali civilno pokopališče«.

e)   V zakonu ni nikjer definirana sintagma »žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije« vsekakor pa se z njo ne da poimenovati vojnih ujetnikov Slovenske narodne vojske, Jugoslovanske vojske v domovini, SNVZ in policije, nemške, hrvaške vojske in pripadnikov drugih oboroženih sil ter civilnih žrtev revolucije, ki so jih komunistične oblasti pobile med vojno in po njej, ter prikrile njihova trupla v prikritih »grobiščih«. Še najbližje vsebini bi bilo  poimenovanje » žrtve komunistične revolucije«. 

f)     Določba drugega odstavka, da se za vprašanja prikritih vojnih grobišč, ki niso drugače urejena s tem zakonom, uporablja Zakon o vojnih grobiščih (Uradni list RS, št. 65/03, 72/09),  je pravno-tehnično nepravilna. V pravnem sistemu ne moreta istega vprašanja urejati dva zakona, uporabnik pa naj bi kar sam odločal, katerega bo uporabil v konkretnem primeru.

Ker ta predlog posega na področje, ki je že urejeno z ZVG, bi moral konkretno določati, katere določbe ZVG se več ne uporabljajo.

  

K 2. členu

Nabor terminov v 2. členu je nepopoln, definicije so pa napačne.

 Najbolj sporen in žaljiv je opis besedne zveze »dokončni dostojni pokop«, saj je v četrti alineji določeno, da to pomeni le »označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Označi se tako mesto, kjer je bilo odkrito grobišče, kot tudi mesto pokopa žrtev, če je prišlo do prekopa posmrtnih ostankov na drugo lokacijo.«

»Dostojen pokop«, ki naj bi ga uredil predloženi zakona, se torej sploh ne nanaša na pokojnike v skrivališčih, kjer so morilci skrili njihova trupla, temveč naj bi se nanašal le na skrivališča njihovih posmrtnih ostankov, ki jih predlagatelj poimenuje »prikrita vojna grobišča«.

Po splošnih načelih, ki veljajo v civiliziranih deželah in po mednarodnem vojnem pravu, je treba poiskati trupla vseh padlih vojakov in drugih žrtev vojne, jih obvarovati pred ropanjem (tudi jemanja osebnih predmetov v imenu »varstva kulturne dediščine«), jih identificirati, prenesti na blagoslovljena vojna ali civilna pokopališča ter jih tam pokopati po obredih veroizpovedi, ki so ji pripadali pokojniki.

Definicije »prikritih«, »domnevnih« in »novoodkritih« vojnih grobišč so v zakonu odveč, saj so to  le nevzdržna stanja, ki jih mora država nemudoma rešiti in vse pokojnike v takšnih »vojnih grobiščih« nemudoma prekopati oziroma prenesti na urejena vojna ali civilna pokopališča.

K 3. členu

Besedilo »varstvo prikritih vojnih grobišč« je  oksimoron, saj se prikritega grobišča ne da varovati; če oblast ve, kje je, ni več prikrito.

Takšna besedna zveza bi bila smiselna le v primeru, če bi za morišča žrtev komunizma spet uvedli takšen režim kot je veljal do leta 1990, ko je udba oziroma ljudska milica vedela za prikrita grobišča in jih je hotela še naprej držati v ilegali. Imeli so natančne sezname vseh prikritih grobov, da so lahko ob prazniku Vseh svetih tja postavljali miličnike, ki so odganjali svojce in druge ljudi.

Tudi drugi odstavek je absurden, saj v nobenem zakonu, multilateralnem ali dvostranskem mednarodnem sporazumu ni določb o varstvu prikritosti vojnih grobišč, povsod je govora le o urejanju in skrbi za vojna pokopališča.

K 3. poglavju

Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (v nadaljevanju: komisija)  ima po predlogu zakona nenavaden status, ki ni skladen niti z ustavo niti z zakoni na področju vlade in državne uprave zato bi bilo treba celotno poglavje napisati na novo.

Rešitev bi lahko iskali v dveh smereh:

1.    Če predlagatelj hoče, da bi komisija imela konkretne naloge, pristojnosti in lastne finančne vire, bi jo morali organizirati kot javen zavod ali kot zaseben zavod s koncesijo na tem področju. V tem primeru bi se za samo ustanovitev in notranjo organizacijo zavoda uporabljale določbe zakona o zavodih, ta zakon ali zakon o vojnih grobiščih pa bi le določil delovno področje in pristojnosti takšnega zavoda. 

Takšen zavod bi lahko nosil kakršno koli ime, lahko tudi »Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč«, vendar bi se ga dalo umestiti v slovensko ustavno in pravno ureditev.

Glede na dejstvo, da po 25 letih od spremembe političnega sistema še ni urejeno nobeno vojno pokopališče žrtev komunizma, bi komisija, če bi bil organizirana kot samostojna pravna oseba, gotovo napravila več. V takšni organizacijski obliki bi imela tudi finančno samostojnost, saj bi lahko pridobivala sredstva iz državnega proračuna, pa tudi iz donacij fizičnih in pravnih oseb ter iz drugih virov.

2.    Če bi področje iskanja prikritih grobišč in prekopov na vojna ali civilna pokopališča pustili v neposredni pristojnosti državne uprave,  bi lahko komisijo ustanovili le kot medresorsko telo za koordinacijo in usklajevanje dela vseh državnih organov, katerih pristojnosti se dotikajo tega področja. V takšni medresorski komisiji bi torej sodelovali predstavniki ministrstva za delo itd.., ki je zdaj pristojno za vojna grobišča, ministrstvo za obrambo, ki je pristojno za padle vojake,  ministrstvo za okolje in prostor, ki je pristojno za pokopališča ter razpolaganje s prostorom, ministrstvo za finance. Vsekakor bi morali v komisijo vključiti tudi predstavnike Nove slovenske zaveze in drugih nevladnih organizacij, ki skrbijo za grobove žrtev komunizma.

Ob umeščanju te komisije v sistem državne uprave bi bilo primerno razmisliti o smotrnosti določitve pristojnosti za področje vojnih grobišč, do katere je prišlo leta 1996 po ukinitvi prejšnjega samostojnega ministrstva za borce in vojaške invalide. Na celem svetu edino v RS skrbi za vojne grobove ministrstvo za delo, družino, socialo, invalide, enake možnosti, itd, povsod drugje pa spada to področje v neposredno pristojnost ali vsaj pod nadzor ministrstev za obrambo. Tudi v Sloveniji bi za vojna pokopališča, vključno s tistimi, ki jih je treba še urediti in tja prekopati padle ali pobite vojake in civiliste iz prikritih grobišč, bolje poskrbelo ministrstvo za obrambo.

K 4. členu

a)      V prvem odstavku so pristojnosti komisije popolnoma nerazumno določene, saj je zapisano, da je pristojna za vodenje vseh aktivnosti pri postopku odkrivanja prikritih vojnih grobišč. To je nemogoče, saj se postopek praviloma začne, ko nekdo drug, ne komisija, najde prikrito grobišče in jo o tem obvesti. Po drugi strani je pristojnost določena preozko, saj se delo komisije ne konča, ko je prikrito grobišče odkrito. Potem se pravo delo šele začne, saj je treba grobišče prekopati, žrtve identificirati, jih prenesti na urejeno vojno pokopališče ali kostnico, in nato skrbeti za urejanje ter varstvo tega pokopališča.

b)   Kdor pozna razmere, lahko kar po imenih gotovi, koga imajo predlagatelji v mislih za 9 članov komisije. Manjka le stolček za Spomenko, razen če zanjo ni rezerviran kateri od sedežev za 3 člane »iz vrst vladnih in nevladnih organizacij in združenj s področja varstva človekovih pravic«. V predlogu zakona ni navedeno, ali je predsednik eden od 9 članov, ali je imenovan poleg njih.

c)   V tretjem odstavku so pristojnosti določene preveč pavšalno in skopo. Predsednik in člani komisije bi funkcije opravljali nepoklicno.

d)   Najlepša je določba osmega odstavka, v kateri je določeno, da bo predsednik komisije za petletni mandat dobil pavšalne sejnine v skupnem znesku 15 ministrskih bruto plač (cca 60.000 €)  člani pa 10 takih plač (cca 40.000€). Na leto bi pavšali za vse člane in predsednika komisije presegli povprečni letni znesek, ki ga država namenja za vsa plačila v zvezi s prikritimi grobišči.

K 5. členu

Določbe 5. člena se ne da umestiti v sistem pristojnosti in dela državne uprave. Predlagatelj zakona si je upal določiti, da mora vse strokovne, tehnične in administrativne naloge za komisijo opravljati kar ministrstvo, pristojno za vojna grobišča. Komisija bi bila torej nad ministrstvom in minister bi imel težave, ker ne bi vedel, ali naj dela po navodilih premierja, ali mora ubogati predsednika komisije. Zato je to določbo nujno na novo in drugače napisati.

Še bolj si je komisija prilastila oblast nad direktoratom ministrstva, pristojnim za vojna grobišča. Ob tem ni jasno, ali gre za nov specializiran direktorat, ali bo lahko to še naprej opravljal sedanji direktorat, ki je pristojen za področje invalidov, vojnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja in vojnih grobišč. Generalna direktorica bo morala opravljati delo tajnice komisije, polega tega pa bi bila odgovorna za realizacijo njenih sklepov. Če ne bo pridna, lahko komisija ministrici predlaga, naj jo razreši. To določbo je treba drugače napisati.

K 6. členu

a)   Sporna je določba, da se opravlja postopek odkrivanja prikritih vojnih grobišč z namenom dostojne obeležitve in pokopa žrtev v teh grobiščih. Po splošnih civilizacijskih načelih in tudi po veljavnem zakonu o pokopališki in pogrebni dejavnosti je namreč treba človeške posmrtne ostanke, ki se najdejo zunaj pokopališč, prekopati na pokopališča, ne pa jih pustiti pokopane kar tam in le obeležiti mesto, kjer so zakopane.

b)   V tretji alineji se črta besedilo za besedo »ostankov«, saj je treba prikrito grobišče vedno razkriti, iz njega vzeti človeške posmrtne ostanke in jih prekopati na vojno ali civilno pokopališče. Nihče nima diskrecijske pravice odločati, ali jih bodo sploh prekopali ali ne, saj je to civilizacijska dolžnost,

c)   Prav tako bi moral biti obvezen odvzem vzorcev DNK iz dolgih kosti (stegnenic). Pri vsakem prekopu je treba z vso skrbnostjo poiskati vse dele oblačil, dokumentov in drugih stvari ob truplih, ki lahko pripomorejo k skupinski ali osebni identifikaciji pokojnikov. To ne sme biti prepuščeno prostemu preudarku komisije ali koga drugega.

d)     Besedi »pokop žrtev« se nadomesti z besedilom »prekop posmrtnih ostankov«.

e)      Predzadnja alineja se črta, saj kraj, od kjer so bili človeški posmrtni ostanki prekopani, ne velja več za grobišče. Če bo obveljalo stališče, da  prizorišča množičnih pobojev sodijo v slovensko kulturno dediščino, naj jih pristojen državni organ pač vpiše v register kulturne dediščine, vendar to ni več stvar tega zakona.

f)       Tudi zadnja alineja se briše, saj izpraznjenega grobišča ni več treba urejati. Namesto tega se uredi vojno pokopališče, kamor so bili prekopani najdeni posmrtni ostanki.

K 7. členu

a)   V prvih petih odstavkih 7. člena je predlagatelj na nenavaden način postavil delo pristojnega ministrstva v zvezi z odkrivanjem prikritih grobišč in zbiranjem dokumentacije ter drugih obvestil o dogajanjih v zvezi s temi grobišči, pod cenzuro komisije. V petem odstavku namreč je namreč zapisal, da lahko ministrstvo opravlja te naloge samo, če ji komisija tako naloži s sklepom. Ker predlagatelj ne verjame, da bi ministrstvo znalo opraviti te naloge, je v ta člen posebej napisal, da »lahko pri posameznih aktivnostih zbiranja in obdelovanja podatkov lahko sodelujejo tudi člani komisije«. Vse navedene določbe ne sodijo v zakon, zato jih je bolje črtati.

b)   Tudi zadnji trije odstavki so v nasprotju s slovenskim pravnim redom, saj potem ko je direktorat ministrstva, pristojnega za vojna grobišča, zbral vse potrebne podatke in pripravil vpisnik, o vpisu v uradno evidenco ali register ne more odločiti komisija, temveč izključno minister ali od njega pooblaščena oseba.

K 8. členu

Vsi postopki in ukrepi navedeni v 8. členu so tipični upravni postopki, ki jih lahko izvede oziroma sprejme le pristojni državni organ, torej pristojno ministrstvo, ne pa komisija.

K 9. členu

a)   Določba 9. člena tega predloga se pokriva z ureditvijo po 28. členu veljavnega ZVG razen nekaterih dodatnih omejitev in prevzema pristojnosti zato je nepotrebna.

b)   Policijo in državno tožilstvo mora poklicati vsakdo, ki nekje zunaj pokopališča najde človeške posmrtne ostanke, ne le komisija.

c)   V primerih, ko je bila določena lokacija vpisana v evidenco prikritih grobišč brez podrobne preiskave, ki bi to nedvoumno potrdila na podlagi najdenih dokumentov oziroma najdbe človeških posmrtnih ostankov, se to lokacijo začasno zavaruje. Vendar v takšnih primerih ne bi bilo smotrno, da bi lastnike zemljišč, policijo, tožilstvo, upravno enoto in druge organe, pristojne za ureditev prostora, o obstoju domnevnega vojnega grobišča, o načrtovanih posegih, začasnih zavarovanjih in zaznamovanjih obveščala komisija. To so tipične naloge pristojnega upravnega organa, torej ministrstva.

d)   V četrtem odstavku se črta drugi stavek, po katerem naj bi komisija o pričetku postopka sondiranja sprejela poseben sklep. Sklepe namreč lahko sprejme le upravni organ. Namesto tega je treba določiti, da se sondiranja izvedejo po programu, ki ga določi komisija.

Na podlagi tega letnega programa sondiranj ali prekopov prikritih grobišč, ki ga sprejme komisija, potem ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, pripravi javno naročilo in povabi izvajalce z dovoljenji za izvajanje pogrebnih in pokopaliških dejavnosti, ki so ustrezno opremljena in usposobljena ter pripravljena delati za primerno ceno. Z izbranim izvajalcem potem ministrstvo sklene pogodbo, v kateri se določijo vse lokacije, kjer mora opraviti vse potrebno za potrditev  obstoja grobišč in za prekop tam razkritih posmrtnih ostankov.

e)   Peti odstavek se črta. Sondiranje je namreč treba opraviti na vseh prikritih grobiščih. 

f)     Glede na dosedanjo prakso Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki praktično onemogoča vsako sondiranje ali prekop vojnih grobišč, je res nujno določiti, da se določila Zakona o varstvu kulturne dediščine ne uporabljajo v zvezi z vojnimi grobišči. Vendar tega ni treba posebej pisati v novi zakon, saj izhaja že iz kolizijskih pravil za rešitev nasprotij med navedenim zakonom in ZVG.

g)   Sedmi odstavek je nujno črtati. Umetno postavljena omejitev sondiranja na izkop malih jam s tlorisom enega kvadratnega metra, torej kvadrata s stranico 1 m, ali 2 metra dolgega in pol metra širokega kanala, je nesmiselna in škodljiva. V sipkem terenu se ob takšni omejitvi sploh ne da kopati do običajne grobne globine prek dveh metrov, kjer so običajno posmrtni ostanki.

h)   Določba, da se sme kopati samo do najdbe kosti,  je v nasprotju z naslednjim odstavkom, ki predpostavlja, da so bili posmrtni ostanki dvignjeni iz groba in se glasi: »Najdeni posmrtni ostanki se zavarujejo in dokumentirajo po forenzičnih načelih«.

i)     Sondiranje mora biti izvedeno tako, da se da ugotoviti celoten obseg najdenega grobišča, torej je nujno odstraniti zemljino, smeti ali drug material, s katerim so prekriti posmrtni ostanki žrtev, vse do robov grobišča, kjer se nato koplje tako globoko, da se pride do dna jame ali brezna, v katero so bila zmetana trupla žrtev.

j)     Zadnji odstavek se črta. Če je prikrito grobišče na lokaciji, ki je zavarovana po zakonu o varstvu kulturne dediščine, se o sondiranju oziroma prekopu obvesti pristojni zavod.

K 10. členu

a)   Pred 10. členom predloga bi moral biti še vsaj en člen, ki bi urejal izkop posmrtnih ostankov iz odkritega grobišča.

b)   Iz zavarovanih skeletnih in drugih ostankov se odvzamejo vzorci DNK za takojšnje ali kasnejše analize. Odvzem vzorcev in analize opravlja za to pooblaščena institucija, ki jo izbere ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi izvedenega javnega razpisa.

c)   Drugi odstavek se črta. Odvzem vzorcev DNK iz skeletnih in drugih ostankov iz posameznega grobišča mora biti obvezen, ne pa prepuščen prosti presoji komisije.

d)   Črta se sedanji četrti odstavek, po katerem o obdelovanju in posredovanju podatkov iz zbirke  podatkov o vzorcih DNK, odloča komisija, ki vodi tudi nadzor nad obdelavo podatkov. 

Namesto tega bi morali v zakonu določiti ustanovitev in organizacijo banke podatkov o vzorcih DNK vseh žrtev, najdenih v odkritih grobiščih žrtev komunizma. Dostop do te banke podatkov bi moral biti omogočen vsakomur, ki bi se obrnil na skrbnika te banke podatkov z zahtevo, da v njej najde podatke o njegovem sorodniku. Skrbnik banke podatkov potem svojcu pogrešane osebe odvzame vzorec DNK in ga po strokovnih standardih primerja z vsemi vzorci DNK v banki podatkov, da ugotovi sorodnost. Če je primerjava pozitivna, mora skrbnik  svojcu dati informacije o tem, v katerem vojnem pokopališču oziroma kostnici so posmrtni ostanki njegovega sorodnika. Šele potem bi bilo mogoče uveljaviti določbo sedanjega  petega odstavka, po katerem se po opravljeni identifikaciji posmrtni ostanki predajo svojcem, če ti izjavijo, da želijo prenesti posmrtne ostanke v družinski grob. Tudi v petem odstavku pa je treba črtati določilo, da o predaji posmrtnih ostankov svojcem odloči komisija. V tem primeru ni prostora za prosti preudarek komisije, saj je pravica svojcev do pokopa sorodnikov njihova neodtujljiva pravica.

e)   Besedilo šestega in sedmega odstavka se nadomesti z naslednjim besedilom:

»Po odvzemu vzorcev DNK se posmrtne ostanke žrtev, prekopanih iz odkritih grobišč žrtev komunizma, prenese v najbližjo kostnico.  Posmrtni ostanki so v kostnici najmanj eno leto, da se lahko javijo svojci, ki so preko primerjave DNK izkazali sorodstvo s katero od žrtev.  V tem času se zbirajo podatki o žrtvah v prekopanem grobišču, da se ugotovi vsaj njihova skupinska identiteta.  Če se ugotovi, da gre za posmrtne ostanke pripadnikov tujih oboroženih sil ali tujih državljanov,  ministrstvo o tem obvesti pristojen organ te države.

Po poteku roka iz prejšnjega odstavka se opravi slovesen pogreb najdenih žrtev na vojnem pokopališču, ki je najbližje kraju, kjer so bile žrtve pobite in pokopane v prikritem grobišču.«

K 11. členu

f)     Prvi odstavek je dobeseden prepis četrte alineje 2. člena tega predloga zakona.  Če predlagatelj resno misli s to določbo, naj jo zapiše le enkrat in izbriše ponovitev. Določba tega odstavka je tudi v nasprotju z drugim odstavkom istega člena.

Moj komentar k tej določbi je že zapisan pri 2. členu predloga.

g)   Drugi odstavek se nadomesti z naslednjim besedilom:

»Posmrtni ostanki žrtev komunizma, ki so bili prekopani s posameznega odkritega grobišča, ki po identifikaciji niso bili izročeni svojcem ali drugi državi, se pokopljejo na vojnem pokopališču ali kostnici, ki leži najbliže grobišču, kjer so bili najdeni. Slovesen pogreb po krščanskem obredu se opravi skladno z določbami zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti.«

K 12. členu

Vsebina tega člena sodi v evidenco iz petega in šestega odstavka 7. člena tega zakona zato se 12. člen črta.

K 13. členu

Celotno besedilo tega člena je nepopoln prepis 28. člena veljavnega Zakona o vojnih grobiščih in je zato ta člen nepotreben ter se črta.

 

K prehodnim in končnim določbam

V predlogu zakona bi morali za vse primere, kjer se določbe tega zakona križajo z določbami zakona o vojnih grobiščih, o varstvu kulturne dediščine ali drugih zakonov, določiti, katere določbe navedenih zakonov se po uveljavitvi tega zakona ne bi več uporabljale.

V Zavrhu, 9. 4. 2015

Marko Štrovs l.r.