ČRNE BUKVE O DELU KOMUNISTIČNE OSVOBODILNE FRONTE PROTI SLOVENSKEMU NARODU - prepis izvirnika iz leta 1944

V svojem arhivu sem našel skoraj četrt stoletja star prepis izvirnika Črnih bukev, ki so bile izdane  1944 v Ljubljani. Zaradi takratnih skromnih tehničnih možnosti v prepisu ni fotografij, ki bogatijo tiskane izdaje. Prav tako so izpuščeni nekateri dolgi seznami uničenega imetja in podobno. Zato svetujem tistim, ki bi radi videli celovito in grafično opremljeno izdajo Črnih bukev, naj si jih kupijo pri Leljaku, ki jih je dal natisniti.

Črne bukve so odličen dokument, ki kaže razloge zaradi katerih se je večina Slovencev leta 1944 uprla grozečemu komunizmu.


----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

U V O D N A   O P O M B A

           

Pričujoča knjiga vsebuje izbor dejstev in dokumentov, katerih namen je neizpodbitno dokazati, da je tako imenovano »slovensko narodno-osvobodilno gibanje« ali »Osvobodilna fronta« kot del »Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije« bilo in je docela komunistično ter istovetno s »Komunistično partijo Slovenije« - in po njej s Kominterno z njenimi načrti, njenimi cilji, torej istovetno s cilji sovjetskega imperializma v Evropi.

Dokazi za to so nastanek, razvoj, vodstvo in delo Osvobodilne fronte na slovenskem ozemlju.  Ti dokazi so v knjigi podprti z uradnimi izjavami vodilnih osebnosti iz Izvršnega odbora Osvobodilne fronte ter iz Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in pa s fotografskimi posnetki dokumentov iz raznih . arhivov Osvobodilne fronte ter Komunistične partije Slovenije.

Vse to dokazuje, da je dejanski namen Osvobodilne fronte bil boljševizacija slovenskega naroda - še pred koncem sedanje vojne.

Drugi namen izbora dejstev in dokumentov je dokazati, da je komunistično »slovensko narodno-osvobodilno gibanje« ali »Osvobodilna fronta« bilo protislovensko, njegov cilj pa uničenje slovenskega naroda, ki se je boljševizaciji upiral.

Prvi dokaz za to je dejstvo, da so se oboroženi oddelki Osvobodilne fronte leta 1942 in 1943 borili izključno proti slovenskemu ljudstvu, bodisi tako, da so sami pobijali slovenske ljudi in uničevali slovensko narodno imetje, bodisi da so po načrtu izzivali strahotne represalije savojskega okupatorja nad lastnim narodom.

Drugi dokaz je dejstvo, da je komunistična Osvobodilna fronta od svojega nastanka dalje pri svojem boju proti slovenskemu narodu sodelovala s cesarsko savojsko vojsko, kar se je docela jasno kazalo zlasti od srede leta 1942, to je, odkar je bilo slovensko ljudstvo med dvema ognjema prisiljeno, da je v obupu seglo po samoobrambi proti komunizmu.

Ta dokaza sta podprta z neštetimi dejstvi, listinami in slikami.

Knjiga pomeni nekako nadaljevanje, še bolj pa dopolnilo brošure »V znamenju OF«, ki je izšla februarja 1943.  Nadaljevanje v toliko, v kolikor navaja dejstva in dokazila, ki jih v prvi knjigi ni bilo moči ali pa ni bilo dovoljeno objaviti.

Končni cilj te knjige je z dejstvi razkrinkati enega največjih zločinov, ki jih je komunizem nad kakim evropskim narodom zagrešil, ko je pod krinko »narodno-osvobodilnega« boja skušal izvesti komunistično revolucijo ter boljševizacijo vsega našega življenja in tako pripraviti tla za priključitev slovenskega ozemlja sovjetskemu političnemu sklopu.  S tem je komunizem povzročil slovenskemu narodu ogromno človeško, stvarno in duhovno škodo in ga prisilil, da se mora danes z vsemi sredstvi, ki jih more dobiti, boriti ne za kake politične cilje, temveč za ohranitev golega življenja.

Tisoči in tisoči mrtvih Slovencev, razdejana domovina, padec v kulturne ter gospodarske razmere pred sto leti, uničenje nenadomestljivih stvarnih dobrin ter kulturnih spomenikov, državljanska vojna ter iz nje izvirajoči razdor in oslabitev naše narodne sile - to so dejstva, s katerimi slovenski narod danes pred vsem svetom obdolžuje komunizem, njegove domače in tuje voditelje ter vse tiste, ki so komunistično delovanje na slovenskem ozemlju podpirali, zagovarjali ali opravičevali.

Dokaze za to obtožbo navaja pričujoča knjiga.

            Vse izjave in dokazila, ki jih delo navaja, so posneta po izvirnih dokumentih, ki so javnosti na razpolago.  Vse je podprto z navedbo časa kraja ter imen kjer je ime pri kaki izjav ali pričevanju izpuščeno se je to zgodilo zaradi tega, ker bi bila priča ali njeni svojci z objavo imena izpostavljeni, četudi samo začasno, smrtni nevarnosti zaradi komunističnega maščevanja.

Besedila dokazil, ki jih knjiga prinaša v fotografskem posnetku, med tekstom ne ponavljamo.  Fotografije oseb, priobčene v poglavjih o uničevanju slovenskih življenj, predstavljajo izključno žrtve, ki so jih pobili komunisti, bodisi da so te žrtve navedene v priobčenem izboru imen ali ne.

SLOVENSKA OSVOBODILNA FRONTA ORODJE SOVJETSKEGA IMPERIALIZMA

           

Tako imenovano »slovensko narodno-osvobodilno gibanje«, ki si je nadelo ime »Osvobodilna fronta«, je začelo v slovenski javnosti nastopati po vstopu Sovjetske Rusije v sedanjo svetovno vojno.  Skoraj gotovo je, da je bilo tudi šele tedaj ustanovljeno.  Voditelji tega gibanja vsaj v prvem letu njegovega obstanka niso nikoli trdili, da bi se bilo ustanovilo prej.  S to trditvijo so začeli prihajati šele tedaj, ko so se iz slovenskih narodnih-krogov začeli oglašati očitki, da Osvobodilna fronta ni slovensko narodno gibanje, da je bila ustanovljena na zapoved iz tujine in da se bori za tuje, namreč za sovjetske koristi.  Šele tedaj so prvaki Osvobodilne fronte začeli po svoji agitaciji razglašati, da se je gibanje ustanovilo v aprilu 1941, takoj po razpadu Jugoslavije.

Drži pa, da so se oborožene tolpe v okviru Osvobodilne fronte začele snovati šele po vstopu Sovjetov v vojno.  »Navodila komandantom, polit komisarjem in komandirjem«, ki jih je vrhovno poveljstvo »narodno-osvobodilne vojske« dalo dne 11.  junija 1942, pravijo namreč:

»l.  julij (1942) je prva obletnica ustanovitve slovenske narodno partizanske vojske.  Mislite že sedaj na dostojno proslavo .  .  . «

In ena izmed komunističnih programatičnih pesmi, ki jih je vrhovno poveljstvo rdečih tolp izdalo v zbirki »Slovenske partizanske pesmi« junija leta 1942, pravi glede začetka »osvobodilnega boja« v slovenskih krajih takole:

            »Naglo puško smo zgrabili in odločno z doma šli,

ko sovjetski so junaki skupni boj oklicali. . . «

            Pa naj bo z ustanovitvijo tako ali tako, drži namreč, da je Osvobodilna fronta zajela s svojim delom šele po vstopu Sovjetske Rusije v vojno in da se je ustanovila tedaj, ko je bilo že docela jasno, da pojde Sovjetska Rusija v vojno.

Slovenska Osvobodilna fronta je bila, kakor pričajo uradne izjave njenih prvakov, ustanovljena na pobudo Komunistične partije Slovenije.  Komunistična partija Slovenije je po istih izjavah bila ves čas vodilna in poglavitna sila Osvobodilne fronte.  Vse delo Osvobodilne fronte je potekalo po načrtih Komunistične partije Slovenije ter v skladu z njenimi socialnimi in političnimi cilji.  Ti cilji so znani, znana je pa tudi povezanosti sleherne komunistične stranke na svetu s Komunistično internacionalo ter popolna odvisnost v sake komunistične stranke od navodil Kominterne.

Zaradi tega je več ko jasno, da Komunistična partija Slovenije tako važnega sklepa, kakor je bil sklep o začetku oborožene vstaje v okviru Osvobodilne fronte ter o začetku komunistične revolucije v deželi, ki leži v srcu Evrope, ni mogla sprejeti na svojo pest, temveč je to storila na zapoved iz Moskve.

Danes ni treba dokazovati, da je Kominterna z vsemi svojimi ustanovami ter s svojim ciljem, svetovno revolucijo, samo orodje sovjetskega imperializma, ki mu geslo o svetovni revoluciji služi za krinko, pod katero naj hi uresničili svoje politične, osvojevalne namene.

Kakor pričajo razni politični dogodki v letu dni nazaj, si je sovjetski imperializem v sedanji vojni zastavil točne cilje ki jih hoče doseči.  Določil je meje, do koder naj bi po sedanji vojni segala politična oblast Sovjetov.

Ker je ta pri uresničevanju omenjenih svojih načrtov vsaj uradno kolikor toliko vezana na svoje sedanje zaveznike in se mora ozirati na njihove cilje in načrte, skuša doseči svoje namene s politiko dopolnjenih dejstev.  Še pred vojaško odločitvijo v sedanji vojni hoče namreč na ozemljih, ki jih ima za svoje bodoče vplivnostno področje, ustvariti tako politično stanje, spričo katerega bi bila potem možna ena sama odločitev, namreč: vključitev teh pokrajin v državni sklop Sovjetske Zveze.

Ta svoj namen - ustvaritev dopolnjenih dejstev - je Sovjetska Rusija skušala in še skuša doseči po komunističnih strankah na teh ozemljih.  Te so takoj tedaj, ko se je Rusija odločila za poseg v sedanjo svetovno vojno, dobile od Kominterne zapoved, da ob začetku vojne začno z oboroženimi vstajami na svojem področju.

Neumno hi bilo misliti, da so Sovjeti s temi vojaško brezupnimi in jalovimi nastopi v oddaljenem zaledju pravega bojišča hoteli vplivati na potek pravih bojev.  Morda je to bil postranski namen.  Poglavitni namen je bil v teh deželah zanetiti komunistično revolucijo, spraviti s poti vse nasprotnike boljševizma in boljševiškega imperializma ter ustanoviti tam komunistične ali vsaj levičarske vlade.  Te vlade bi Sovjetska zveza potem ob ugodni priliki uradno priznala, one pa bi - spet ob ugodni, iz Moskve nakazani priliki - po načelih »demokracije« ter »sama odločbe narodov« izglasovale politično priključitev teh pokrajin k Sovjetski Rusiji.

Politični razvoj »Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije«, katerega sestavni del je slovenska Osvobodilna fronta, njegova sprememba v »zakonodajno telo« ter v vlado »maršala« Tita, in pa dosedanje stališče Sovjetske Rusije do te vlade nazorno dokazujeta resničnost te trditve.

Sovjetski prvaki in prvaki Kominterne so vedeli, da predstavljajo komunistične stranke v deželah, ki naj bi prišle v sovjetsko politično območje, le neznatno manjšino.  Vedeli so, da so vsi ti narodi, naj žive v takem ali takem političnem položaju, iz prepričanja in zaradi svojih osnovnih narodnih koristi tem načrtom nasprotni.  Plašila je te narode med drugim zgovorna usoda Baltiških držav, Finske in Poljske.  Bilo je jasno, da komunistične stranke pri njih ne bodo uspele, če bi nastopile s svojim pravim programom, z revolucijo.

Zaradi tega se je Kominterna odločila za drugo pot.  Te narode je bilo treba najprej pridobiti za oboroženo vstajo pod krinko »narodno« osvobodilnega« boja proti »okupatorjem« in proti domači »reakciji«, to je, proti tistim silam in skupinam, ki so v vstaji videle jalov samomor lastnega naroda.

»Narodno-osvobodilni« boj so začele in vodile komunistične stranke pri nekaterih narodih.  Zanj so z različnimi sredstvi pridobile tiste politične skupine ki so bile same po sebi levičarske ali pa so jih komunisti tako razkrojili, da so v njih vodili oni.

            Ker so komunisti bili v teh deželah v manjšini, so pri organizaciji »narodno-osvobodilnih« gibanj uporabili svojo staro taktiko, namreč taktiko političnih zvez, ki so jo pred sedanjo vojno s pridom preskusili npr.  v Španiji in Franciji pod imenom »ljudskih front«.  V bistvu komunizma in bistvu njegove taktike je, da mora v takih političnih zvezah, četudi je v manjšini, najprej na tihem voditi, sčasoma dobiti v njih vso besedo, nadzorstvo in oblast, medtem druge zaveznike razkrajati in pridobivati njihove množice zase; ko pa je dovolj močan in utrjen, vse zavezniške voditelje prisilili, da vstopijo v komunistično stranko, ali pa se jih iznebiti.

Da je to res, nam dovolj zgovorno priča usoda španskih anarhistov in socialistov v španski ljudski fronti, nič manj pa usoda zaveznikov komunizma v slovenski Osvobodilni fronti, o čemer bo govora pozneje.

Prav politični razvoj slovenske Osvobodilne fronte, če ga primerjamo ob španskem zgledu, nazorno in razločno kaže, da so bila vsa »narodnoosvobodilna« gibanja organizirana po navodilih in preskušenih receptih iz Moskve.

Tudi ni golo naključje, da se je cela vrsta vodilnih ljudi v slovenski Osvobodilni fronti šolala v španski državljanski vojni.  (Tako na primer glavni organizator rdečih tolp na slovenskem ozemlju dr. Aleš Beabler ter eden največjih krvolokov slovenske »narodno-osvobodilne vojske«, Stanko Semič-Daki, zdaj poveljnik rdeče »brigade«. )

Posebno zagrizeno, načrtno in temeljito je to prizadevanje Kominterne, to je Sovjetov, bilo na slovenskem ozemlju.  Iz tega je očitno.  da je boljševizem slovensko ozemlje za zdaj določil kot skrajno zahodno točko področja, ki bi ga rad v tej vojni dobil.  Zaradi tega je skušal pogoje za boljševizacijo najprej in docela pripraviti tu.  Kar leži ozemlja med nami in Rusijo, bi potem, ko bi bila izvedena socialna in politična boljševizacija pri nas, samo padlo v naročje sovjetskemu imperializmu ter vsem njegovim socialnim in drugim posledicam.

V tem je načrt podoben sovjetskim naklepom za boljševizacijo vse Evrope leta 1936, ko bi bila morala najprej postati rdeča Španija, pa bi se potem zrahljalo vse, kar je med njo in med Rusijo.

Boj za boljševizacijo naše dežele, ki se je v vsej Evropi začel najprej, je bil tako zagrizen in krvav iz dveh razlogov.  Prvič si je Kominterna boljševizacijo tega ozemlja, ki naj bi Sovjetom služilo kot drugi dostop na Sredozemsko morje, če bi odpovedale Dardanele, zastavila za trenutno poglavitni cilj v Srednji Evropi.  Drugič pa je ta boj tako silovit zaradi tega, ker je malo katera srednjeevropska dežela po svojem duhovnem izročilu, svojem socialnem ustroju ter po svoji krščanski omiki komunizmu in njegovim ciljem že sama po sebi tako nasprotna.

Ko je slovenski narod videl, da hoče Komunistična partija Slovenije pod krinko »narodno-osvobodilnega« boja izvesti na slovenskem ozemlju socialno revolucijo, da bi z njeno pomočjo Slovence privedla pod oblast Sovjetov, se je tem prizadevanjem uprl.  Če hi bilo to gibanje res narodno, kakor je trdilo, bi bilo tedaj odnehalo, ko je videlo, da narod svojega samomora noče.

Toda Osvobodilna fronta tega ni storila, temveč je rajši začela neusmiljen in neizprosen boj proti slovenskemu narodu, zanetila med Slovenci državljansko vojno, usmerila vsa svoja oborožena prizadevanja izključno proti slovenskemu ljudstvu in njegovemu  gospodarskemu obstanku, se zvezala s cesarsko savojsko vojsko ter dogovorno z njo pripravila lastnemu narodu gorje, kakor ga ni doživel v tej obliki noben narod v Evropi.

Prav ta neodjenljivost komunističnih tolp v uničevanju slovenskega naroda, ki se ni pustil boljševizirati, dokazuje, da je bilo vse delo Osvobodilne fronte, ki jo lahko istovetimo s Komunistično partijo Slovenije, zapovedano in vodeno iz tujine.

Da sta nastop in delo slovenske Osvobodilne fronte bila zapovedana in vodena iz tujine, to je iz Sovjetske Rusije, da je cilj Slovenske Osvobodilne fronte bil s pomočjo oborožene vstaje izvesti na slovenskemu ozemlju socialno revolucijo ter tako privesti naše ozemlje v državno območje Sovjetske Rusije, pričajo nedvoumne, lahko rečemo uradne izjave njenih prvakov in voditeljev ter drugi neizpodbitni dokazi, ki jih navajamo v naslednjem.

Boris Kidrič , tajnik Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije ter hkrati tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, torej najbolj odločujoči človek v obeh ustanovah, je v brošuri »Dve leti Osvobodilne fronte« aprila 1943 zapisal med drugim:

»Na temelju analize Centralnega komiteja KP Jugoslavije je KP pravilno slutila, da bo fašistična Nemčija v kratkem napadla Sovjetsko zvezo.  Zato ji je bilo tudi jasno, da bo skoraj napočil čas, ko bo oborožena akcija proti okupatorjem moralno in stvarno mogoča.  KPS je zaradi tega že v prvem razdobju Osvobodilne fronte pripravljala osnovne tehnične, organizacijske in kadrovske pogoje za nastop slovenskega partizanstva.  Ko je fašistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je napočila druga perioda slovenskega osvobodilnega gibanja - razdobje izrazitega množičnega poleta Osvobodilne fronte in oborožene akcije slovenskega partizanstva .  .  .  Napoved ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte, da sta usoda, in bodočnost slovenskega naroda kar najtesneje povezani z usodo in bodočnostjo Sovjetske zveze, je postala živo spoznanje. «

»Ustanovni sestanek Osvobodilne fronte« se je na predlog Komunistične partije Slovenije zedinil v naslednjih točkah: »3.  Da sta usoda in bodočnost slovenskega naroda kar najtesneje povezani z usodo in bodočnostjo velikega ruskega naroda ter vse Sovjetske zveze. «

»Delo« , organ Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, je v novembru 1942, in sicer v št.  5, priobčil članek »ZSSR in slovenski narod«.  Članek je napisal S.  K. , to je Boris Ziherl, član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije.  V njem pravi: »Navodila tovariša Stalina so bila mogočno orožje v rokah slovenskih komunistov v njihovem boju za resnično ljudsko in resnično slovensko pot k osvobojenju .  .  . «

Iz uradnega zapisnika o konferenci, ki jo je Komunistična partija Slovenije imela od 5.  do 8.  julija 1942, je razvidno, kakšno vlogo je pri snovanju in delu Osvobodilne fronte igralo »Društvo prijateljev Sovjetske zveze«.  Ta organizacija spada uradno v sklop ustanov, ki so podrejene neposredno Komunistični internacionali v Moskvi.  Boris Kidrič je na tej konferenci glede tega dejal: »Že sama udeležba na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte dokazuje, da je Osvobodilna fronta neposredno nadaljevanje ,Društva prijateljev Sovjetske zveze'.  Društvo prijateljev Sovjetske zveze je bilo osnovano na pobudo KPS zato, da bi težnje. . .  po naslonitvi na Sovjetsko zvezo dobile svoj jasen organizacijski izraz. «

Josip Vidmar, predsednik slovenske Osvobodilne fronte, je glede tega v brošuri »Klevete in laži«, ki je izšla junija 1943 zapisal: »Že ,Društvo prijateljev Sovjetske zveze', iz katerega se je Osvobodilna fronta razvila, je bilo ustanovljeno na pobudo Komunistične partije. «

            »Društvo prijateljev Sovjetske zveze«, to je po priznanju tajnika Komunistične partije Slovenije in predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte poznejša Osvobodilna fronta, je imelo pred razpadom Jugoslavije najtesnejše zveze s sovjetskim poslaništvom v Beogradu.  Kakor piše isti S.  K.  v prej omenjenem članku, je svetnik sovjetskega poslaništva v Beogradu, Patrikijev, 5.  aprila 1941, na predvečer vstopa Jugoslavije v vojno za slovo sprejel zastopnika »Slovenskih kulturnih delavcev«, to je zastopnika »Društva prijateljev Sovjetske zveze« in mu dejal: »My Slovencev nikogda ne zabudem! - Mi na Slovence ne bomo nikdar pozabili!«

Res, Sovjeti na Slovence niso pozabili, o tem nam je dokaz Osvobodilna fronta, za katere; ustanovitev so bila dana navodila omenjeni večer v sovjetskem poslaništvu.

V »Delu« je »Krištof« s pravim imenom Edvard Kardelj, član Centralnega komiteja in delegat slovenske Osvobodilne fronte v »Antifašistični zvezi narodnega osvobojenja Jugoslavije« v št.  5 iz novembra 1942 napisal članek »Druga fronta«, v katerem pravi med drugim:

»Na čelu tega boja je nedvomno Sovjetska zveza sama.  Njen neprestani boj za priznanje osvobodilnih gibanj majhnih in zatiranih narodov in njena neprestana politična podpora tem gibanjem je prava oblika njene borbe proti prikritim oporiščem fašističnih imperialistov.  Na tej liniji je tudi podpora, ki jo uživa s strani Sovjetske zveze slovensko osvobodilno gibanje z Osvobodilno fronto na čelu, podpora, ki je prinesla . . .  OF prva mednarodna priznanja. «

Predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Josip Vidmar, eden izmed ustanovnikov »Društva prijateljev Sovjetske zveze«, je za drugo obletnico Osvobodilne fronte napisal brošuro z naslovom »Beseda o Osvobodi1ni fronti «.  Na strani 7.  tega spisa pravi takole:

»A vloga Komunistične partije med nami ni bila samo notranjepolitična, temveč je imela tudi zunanjepolitičen pomen.  Komunistična partija Slovenije je stranka z enakim programom, kakor ga ima vladajoča stranka v Sovjetski zvezi.  Naravno je, da je njeno delo med nami vzbudilo zanimanje v vladajoči stranki v SSSR in s tem tudi v državnem vodstvu Sovjetske zveze.  In kaj potem pomeni za nas zanimanje in celo naklonjenost največje vojaške velesile. . .  čutimo že danes, a še vse drugače bomo, o tem smo trdno prepričani, to naklonjenost čutili pri mirovnih pogajanjih, pri katerih se bo naša narodna usoda dokončno urejala za dolgo bodočnost. . .

Toda Osvobodilna fronta je šla v svojem programu še dalje in se je dotaknila.  še širšega, slovanskega vprašanja ter izjavila, da ,stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda. ' S tem določilom je opredeljena vsa narodna osvobodilna volja Osvobodilne fronte .  .  . «

Ko je Boris Kidrič na omenjeni konferenci Komunistične partije Slovenije govoril o potrebi, da bodi slovensko »narodno-osvobodilno gibanje« povezano z razvojem komunističnega gibanja drugod po Evropi, in da morajo zaradi tega slovenski komunisti biti previdni, da ne bi skakali iz ojnic ter prehitevali razvoja.  Dejal je dobesedno: »Če ne bomo preskakovali faz, bomo dosegli, da Sovjetska zveza razglasi po svetu, da je to vojna za sovjetiziranje sveta.  Sledil bo zlom fašistične fronte, nevtralizacija Anglije in Amerike.  Razvoj teh elementov demokratične revolucije drugod še ni tako daleč kot pri nas .  .  .  Tudi ne smemo tvegati tega, da gremo s pogoji revolucije tako daleč, da se izoliramo od celotnega protifašističnega gibanja na svetu. «

Čemu ta previdnost in čemu ti oziri, če je slovensko »narodno-osvobodilno« gibanje res nastalo zgolj zaradi čimprejšnje osvoboditve slovenskega naroda?

            In zaključne besede na konferenci Komunistične partije Slovenije v juliju 1942 - napisal jih je Kidrič - so se glasile: »Kakor se nismo ustrašili vseh težav pri izvrševanju nalog, ki nam jih je na vojaškem področju stavljala Partija, tako se ne bomo ustrašili teh, ki si jih postavljamo danes.  Izvršili jih bomo, če bomo neomajno zaupali našemu vodstvu, če bomo zaupali Komunistični internacionali in njenemu spretnemu komisarju antifašistu Juriju Dimitrovu, če bomo neomajno zaupali velikemu strategu in voditelju narodov, tovarišu Stalinu. «

Najbolj odločujoči človek v Osvobodilni fronti torej priznava na vsa usta, da je uspeh slovenskega »narodno-osvobodilnega« gibanja odvisen od poslušnosti do Kominterne, od poslušnosti do sovjetskega diktatorja Stalina.

            Človek, ki je poldrugo leto imel popoln vpogled v vodstvo slovenske Osvobodilne fronte, pripoveduje o odvisnosti Osvobodilne fronte od Sovjetske Rusije in njene politike takole: »Slovenski komunisti so dobivali navodila naravnost iz Rusije že pred ustanovitvijo Osvobodilne fronte.  Neposredno zvezo z Moskvo je imelo Društvo prijateljev Sovjetske zveze', ki je bilo tipično orodje v rokah komunizma.  Poleg teh zvez je bila še posredna zveza preko sovjetskega poslaništva v Beogradu.

Po navodilih ki so jih komunisti dobivali iz Moskve že pred razsulom Jugoslavije so bili točno poučeni o tem, kakšen razvoj naj se po vstopu Sovjetske Rusije v vojno izvede po vsej Evropi.  Ker komunistični nastop v Španiji ni uspel, naj bi zdaj Jugoslavija postala novo njegovo žarišče.  Točna navodila glede vsega, zlasti glede oborožene vstaje, sta iz Moskve prinesla Prežihov Voranc - Lovrenc Kuhar in Edvard Kardelj.

V začetku Osvobodilne fronte vprašanja o obnovitvi bivše Jugoslavije sploh ni nihče omenjal.  Če je kdo govoril o Jugoslaviji ali o Angležih, je bil ustreljen.  Vsa poročila in vsi govori funkcionarjev Osvobodilne fronte so se tedaj končevali z geslom: "živela svobodna sovjetska Slovenija! Živel Stalin, živela Sovjetska zveza! Živel Timošenko! Živela Komunistična partija!"

Kako daleč je šla vsa ta stvar, dokazuje, da so zaradi Jugoslovanske usmerjenosti že leta 1941 na Blatnem klancu pri Mirni ustrelili bivšega aktivnega častnika ,Svetozarja' (partizansko ime), doma iz Niša.  Privezali so ga zaradi tega na bukev, ga živega pekli in potem ustrelili.

V tem smislu.  je šla tudi vsa njihova propaganda na shodih.  Trdili so neprenehoma, da je edino Sovjetska Rusija pravilno urejena država na svetu, komunizem pa edina pot za rešitev Slovencev in tista sila ki lahko našo domovino očisti ter jo pripelje v rusko naročje.  Nasloniti se je treba na Rusijo, ki nas edina more rešiti nazadnjaških podvigov. . .

S to propagando sta se zlasti odlikovala tajnik Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, Boris Kidrič, ter prvak tako imenovanih krščanskih socialistov, Tone Fajfar.  O tem vedo povedati številne priče iz Suhe Krajine, zlasti iz Kompolj in iz Strug.

V zasebnih navodilih so podrejenim funkcionarjem še posebej zabičevali, da morajo povsod govoriti samo v tem smislu.

Po začetku vojne med Nemčijo in Rusijo so Sovjeti hoteli pridobiti za oborožen nastop v prilog svojim koristim zlasti poljske in češke komuniste.  Toda tam jim ni uspelo, pač pa so se jim dali docela na razpolago breznarodni voditelji slovenskega komunizma, ki so bili po večini trockisti, to je zagovorniki neizprosne revolucije.  Ti naši komunisti niso naredili po ustanovitvi Osvobodilne fronte niti enega političnega ali vojaškega koraka brez navodil iz Moskve.

Navodila je dobival Centralni komite Komunistične partije Slovenije, ki jih je potem izvajal v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, čigar člani so itak po ogromni večini komunisti.  Ves politični in vojaški razvoj Osvobodilne fronte so usmerjali po teh navodilih.

Centralni komite Komunistične partije Slovenije in po njem Izvršni odbor Osvobodilne fronte je od prvega dneva imel radijsko zvezo z Moskvo.  Tja je Osvobodilna fronta tudi vsak dan pošiljala politična in vojaška poročila, ki jih je potem objavljal »Radio Svobodna Jugoslavija«.

Po1itična poroči1a so sestavljali okrožni odbori Osvobodilne fronte in jih pošiljali Izvršnemu odboru, ki jih je izročal Centralnem komiteju Komunistične partije.  Centralni komite jih je prikrojil po svoje in jih pošiljal po radiu v Moskvo.  Vojaška poročila so sestavljale »brigade« in jih pošiljale »divizijam« ter Glavnemu poveljstvu, Glavno poveljstvo slovenske »narodno-osvobodilne vojske« pa pošilja en izvod vojaških poročil naravnost v Moskvo in drugega Titu.  Angleži in Amerikanci teh poročil ne dobivajo naravnost, temveč šele preko »Radia Svobodne Jugoslavije«.

Po teh navodilih iz Moskve so se komunisti, potem ko so imeli v Osvobodilni fronti vso oblast, tudi otresali bivših zaveznikov.  Da je to res, priča članek.  ki ga je Stalin sam napisal avgusta 1923, in v katerem pravi: "Danes je partizanska borba v Jugoslaviji dokaj enotna.  Vendar so v njej še elementi, ki imajo svoje posebne namene in cilje.  Te je treba politično izriniti.  da bo zmagala prava linija."

Vzrok in pobuda za nastanek slovenske Osvobodilne fronte so politični cilji Sovjetske Rusije na Sredozemskem morju in v Evropi.  Po navodilih, ki jih je Izvršni odbor Osvobodilne fronte dobival iz Moskve, hočejo Sovjeti dobiti izhod na Sredozemsko morje, in sicer skozi Dardanele in čez Jadran.  S tem bi dosegli svoj stoletni politični cilj, hkrati pa zadali najhujši udarec Angležem: To maj bi jim omogočila nova, sovjetska Balkanska zveza, ki bi se politično ustanovila po izvedbi komunistične revolucije.  Obsegala bi bivšo Jugoslavijo, Albanijo, Grčijo, Bolgarijo in Romunijo.  Ta boljševiška balkanska zveza bi se priključila Sovjetski Rusiji in postala ena izmed njenih zveznih držav.  Da so ti načrti stvarni, kaže dejstvo, da je rdeči balkanski »maršal« Tito bil imenovan za vrhovnega poveljnika partizanskih tolp na področju vseh omenjenih držav, v njegovi »Antifašistični zvezi narodnega osvobojenja Jugoslavije« pa sede komunistični zastopniki vseh teh držav.

Ta dokazuje, da je vse delovanje slovenske Osvobodilne fronte, ki predstavlja po izjavi Tita samega eno najbolj pomembnih in odločilnih sestavin »Antifašističnega sveta«, poteka1o pod izključnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in pod strogim sovjetskim nadzorstvom.  Osvobodilni fronti torej še zdaleč ni šlo za osvoboditev slovenske domovine, za obnovitev Jugoslavije, za kako pomoč Angležem in Amerikancem, kakor to trdi njena propaganda.  Njen namen je bil ustanovitev boljševiške balkanske zveze.  ki bi jo položili v naročje Stalinu.  To potrjujejo razne izjave članov Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, zasebni razgovori, ki sem jih imel z njimi in njihova pisana zaupna navodila.

Izvršni odbor Osvobodilne fronte je 8.  maja 1942 izdal okrožnico pod naslovom »Posebna navodila k političnemu in kulturnemu delu«, ki jo je podpisal Peter Kalan - Boris Kidrič.  V njej pravi: »22.  Junija je obletnica napada na Sovjetsko zvezo.  Politkomisarji morajo v vseh edinicah in na terenu pripraviti svečane sestanke.  Sestanki morajo izzveneti za trajno bratstvo s Sovjetsko zvezo in sploh za priključitev z vsemi ostalimi Slovani k Sovjetski zvezi. «

Na zborovanju »Zbora odposlancev slovenskega naroda« v Kočevju je dne 3.  oktobra 1943 govoril Boris Kidrič ter dejal: »Osvobodilna fronta .  .  .  je ugotovila in naglasila, da je usoda slovenskega naroda najtesneje povezana z usodo bratskega nam velikega ruskega naroda in vse Sovjetske zveze, ko je na slovenskih tleh prižgala mogočen plamen slovenske enotnosti pod vodstvom ruskega naroda. «

Zoran Polič, član Izvršnega odbor Osvobodilne fronte, je 26.  Junija 1943 govoril naslednje: ». .  Zavedati se moramo, da je Slovenija kakor tudi ves Balkan absolutna ruska domena, in to v političnem kakor tudi v vojaškem oziru. «

Isti Polič je prav tedaj prepovedal vsem podtalnim komunističnim lističem, da bi v svojem propagandnem pisanju govorili o kaki drugi državi kakor pa samo o Sovjetski Rusiji, in spomladi l.  1943 je komunistično poveljstvo »narodno-osvobodilne vojske« dalo postreliti dosti vojakov pa tudi komandantov, ker so se začeli obračati od ruske linije in se ogrevati za Angleže in Amerikance .  .  .

Tone Fajfar, član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je meseca maja 1942 na zborovanju v Kompoljah govoril: »hočemo zvezo balkanskih narodov v sklopu s Sovjetsko zvezo.  Zato bomo vse one, ki se bodo borili proti tem našim težnjam, iztrebili z vso doslednostjo. «

Pero Popivoda, zdaj komandant komunistične »divizije«, je maja 1943 imel v Iški grapi predavanje, v katerem je dejal: »Borimo se za svobodo in zmago, katere bodo deležne tudi slovenske pokrajine.  Vse dežele na Balkanu se bodo osvobodile.  Ko bodo enkrat svobodne, bo šlo posebno zastopstvo, ki ga bo vodil tovariš Tito, prosit tovariša Stalina, če nas hoče v svojo zvezo.  Tovariš Tito, ki se bori na Hrvaškem, se istočasno zaveda da je slovenski partizan in bo gotovo izprosil pri tovarišu Stalinu to ugodnost, da nas priključijo v SSSR. «

Iz vseh teh dokazov ter izjav je razvidno, da ni golo naključje, če še zadnje čase, navzlic vsej propagandi o narodnem značaju Osvobodilne fronte, o obnovitvi Jugoslavije in kar je še takega, vse delo Osvobodilne fronte izzveneva v geslo:

»Slovenija svobodna, Sovjetska bodeš ti!« ,

            Tudi ni naključje, da se vsi shodi in manifestacije Osvobodilne fronte, vse njene propagandne tiskovine in razglasi, vse izjave njenih voditeljev vedno in povsod zaključujejo z vzkliki Stalinu, rdeči vojski in Sovjetski Rusiji.  Ni naključje, da vsa pisana propaganda Osvobodilne fronte pozna samo dve znamenji: sovjetsko zvezdo, s katero je »narodna« Osvobodilna fronta omadeževala celo slovensko zastavo, pa srp in kladivo ter eno samo barvo - rdečo.

Prav tako ni naključje, če ena izmed prvih programatičnih pesmi slovenske »narodno-osvobodilne vojske«, objavljen v »Slovenskih partizanskih pesmih«, ki jih je izdalo Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet julija 1942, pravi:

            »Na klic Kominterne združite se v čete –

v boj za svobodo, v boj za Sovjete. 

Rdeče smo fronte bojevniki mi. . .

ker naše je geslo: Sovjeti  sveta. «

            Kajti boljševizacija Slovencev ter politična priključitev slovenskega ozemlja k Sovjetski Rusiji je samo stopnja k uresničenju celotnega komunističnega programa in načrtov sovjetskega imperializma v Evropi in na svetu.

ČRNE BUKVE - prepis, 1. nadaljevanje

KOMUNISTIČNI  ZNAČAJ OSOBODILNE FRONTE

           

Že dejstvo, da je slovenska Osvobodilna fronta bila ustanovljena ni zapoved Sovjetske Rusije in po navodilih Kominterne dokazuje, da ni mogla biti drugačna kakor komunistična.  Njen končni cilj pa je izvedba komunistične socialne revolucije med Slovenci ter priključitev slovenskega ozemlja sovjetskemu političnemu sklopu.  Toda pri roki je še nešteto drugih, nič manj prepričljivih in tako rekoč uradnih dokazov za to.  Ti dokazi so: nastanek Osvobodilne fronte, njena organizacija in vodstvo,  njen politični razvoj in razvoj njene »narodno-osvobodilne vojske:.

 

         Nastanek Osvobodilne fronte

 

Slovensko Osvobodilno fronto je ustanovila, začela in vodila Komunistična partija Slovenije.  Prvaki partije in vodilni zastopniki vseh skupin, ki so v začetku sestavljale Osvobodilno fronto, so to s svojimi izjavami neštetokrat javno potrdili.

Josip Vidmar, predsednik Osvobodilne fronte ter njen delegat »Antifašističnem svetu narodnega »osvobojenja Jugoslavije«, je v brošuri »Beseda o Osvobodilni fronti" meseca aprila 1943 zapisal:
»Včeraj sta minili dve leti. , kar je bila v Ljubljani na sestanku zastopnikov Komunistične partije, Sokolov, Krščanskih socialistov in kulturnih delavcev, sklicanem po Komunistični partiji, zasnovana in ustanovljena Osvobodilna fronta kot. . .  organizacija takojšnjega upora proti okupatorjem. . .

Ko prehajam k tretji osnovi Osvobodilne.  fronte, moram spregovoriti o nekem dejstvu, ki je značilno za zgradbo Osvobodilne fronte.  To dejstvo pojasnjuje marsikaj v njeni zgodovini in je bistveno vplivalo .  .  .  na njeno miselnost.

Značilnost, ki jo imam v mislih, bi na kratko lahko označili z besedami: vloga komunistične partije v Osvobodilni fronti.  Že prvi, ustanovni sestanek Osvobodilne fronte, je bil sklican na pobudo Komunistične partije.  Prav tako se je Komunistična partija ne le udeleževala vseh sestankov in pogajanj, marveč je večji del te sestanke tudi vodila.  Dala je osvobodilnemu boju na razpolago vso svojo organizacijsko izkušenost vso svojo organizacijo samo, vso svojo tehniko in vse svoje znanje glede ilegalnega in konspirativnega političnega delovanja.

Toda dala mu je še mnogo več.  Osvobodilna fronta.  kakor je nastala, je bila zamiselno in nazorsko zelo pisana družba. . .  V ta ideološki tako pisani sestav je mogla samo Komunistična partija s svojo ostro začrtano,  na sociološki znanosti temelječo napredno politično miselnostjo vnesti jasno enotnost.  Njena miselnost je. . .  najbolj svobodoljubna in revolucionarna. . .  Zakaj slovenski narod bo mogel svojo svobodo uveljaviti. . .  le, če bo tudi za bodoče čase ohranil skupnost, ki je pod vodstvom komunistične partije nastala v naši sedanji Osvobodilni fronti.  Jaz. . .  to lahko mirno rečem, ne da bi se bil kdaj odrekel samostojni politični presoji.  Toda ravno ta mi za slovensko bodočnost zmeraj znova kaže samo tisto pot, ki jo svetuje in ubira Komunistična partija.  Naša prednja straža je, naša udarna četa. . . «

Tako brezpogojno priznanje o vodstveni vlogi Komunistične partije v slovenski Osvobodilni fronti pač ne pomeni nič drugega, kakor da je Osvobodilna fronta sama komunistična.

V brošuri »Klevete in laž«, ki je izšla meseca junija 1943, pravi isti Josip Vidmar tole:

»Dejstvo je, da je bila Osvobodilna fronta ustanovljena po pobudi Komunistične partije Slovenije. . .  Vendar je res, da ima Komunistična partija. . .  vendarle vodilno vlogo v našem narodno osvobodilnem delu.  Na to vprašanje je treba odgovoriti z vso stvarnostjo in točnostjo.

Predvsem jo (Komunistično partijo Slovenije, op.  pis. ) odlikuje iniciativnost, ki ji v naši politični sedanjosti pa tudi preteklosti ni najti primere.  Že Društvo prijateljev Sovjetske Zveze, iz katerega se je Osvobodilna fronta razvila, je bilo ustanovljeno na pobudo Komunistične partije.  Enako tudi Osvobodilna fronta sama, v kateri je dala Komunistična partija nešteto političnih in organizacijskih analiz, nasvetov in pomislekov.

Drugič ima Komunistična partija svojo trdno in znanstveno zanesljivo politično ideologijo, ki je v veščih rokah odlično politično orodje.  Sleherno politično obdobje v razvoju našega osvobodilnega gibanja je bilo s tem izvrstnim sredstvom skrbno preiskano in razbrano v zvezi z dogodki na svetovnih pozoriščih.  Da je Osvobodilna fronta lahko ti dve burni leti tako ravno zasledovala svoj narodno osvobodilni smoter in ves ta čas politično pravilno usmerjana miselnost slovenske javnosti, je predvsem zasluga točnih analiz, ki jih je podajala Komunistična partija.  In samo ta stranka z njenim izkustvom v nelegalnem političnem delu je mogla voditi organizacijsko mrežo Osvobodilne fronte skozi vse nevarnosti.

Končno je Komunistična partija kot stranka avantgardistov, združenih in vodenih v vzorni disciplini, neštetim sklepom Osvobodilne fronte pripomogla do izvršitve in uresničenja.  Samo stranka, ki je tako enotna, odločna in udarna, lahko izvršuje in da je zgled za izvrševanje tako trdih nalog, kakor jih je od današnjih aktivistov in borcev zahtevalo naše osvobodilno gibanje.

Vsa ta svojstva, iniciativnost, sociološka in politična znanost, patriotizem, udarnost, so vzroki za to, da je Komunistična partija vodilna moč Osvobodilne fronte in vsega slovenskega osvobodilnega gibanja. «

Boris Kidrič, tajnik Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in tajnik Izvršnega odbora, je v svoji brošuri »Dve leti  Osvobodilne fronte«, izdani aprila 1943, zapisal, da je Komunistična partija Slovenije takoj po zasedbi slovenskega ozemlja dala pobudo za združitev »vseh slovenskih sil v obrambo narodnega obstanka ter za osvoboditev«.  Za to se je odločila kot sestavni del celotne Komunistične partije Jugoslavije, ker je edina pravilno razumevala slovensko narodno vprašanje in ji je dejanski razvoj dal v vsakem pogledu prav in ker je bil delavski razred Slovenije kot »najnaprednejši slovenski družbeni razred« za to poklican.  Med drugim piše takole:

»27.  aprila 1941 se je vršil ustanovni sestanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda.  Sklical ga je Centralni komite Komunistične partije Slovenije, udeležili so se ga predstavniki Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, demokratičnega krila, v Sokolu, krščansko socialistične skupine in slovenskih kulturnih delavcev .  .  .

KPS se je proti izigravanju slovenskega osvobodilnega boja zavarovala. . .  tako, da je takojšnjo oboroženo akcijo predlagala na prvo mesto v akcijskem programu Osvobodilne fronte. «

V ilegalnem lističu »Slovenski partizan«, ki ga je izdajalo »Glavno poveljstvo narodno-osvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije«, je Boris Kidrič napisal 1.  maja 1943 članek z naslovom »Dve leti Osvobodilne fronte« v katerem pravi:

            »Pred dvemi (1) leti - 27.  aprila 1941 - se je vršil ustanovni sestanek Osvobodilne fronte.  Sestanek je sklical Centralni komite Komunistične partije Slovenije .  .  .  Osvobodilna fronta je ob avantgardnem prizadevanju Komunistične partije S1ovenije zgradila slovenskemu narodu prvo zares narodno in ljudsko vojsko. «

Spomladi 1942 je Boris Kidrič izdal okrožnico »Položaj Osvobodilne fronte in naloga partije«.  V njej pravi:

»Iz vsega tega sledi da je bila linija Osvobodilne fronte, kakor jo je zamislila in kakor jo izvaja naša partija, v vsakem pogledu pravilna in da jo je treba. . .  brezpogojno ohraniti. «

Na konferenci Komunistične partije Slovenije od 5.  do 8.  julija 1942, katere so se udeležili vodilni zastopniki vseh skupin Osvobodilne fronte, je Boris Kidrič imel dolg govor, v katerem je glede Osvobodilne fronto izvajal:

»Da je partija lahko dosegla uspehe se je treba zahvaliti pravilni liniji partije, liniji OF. . .  Kljub temu da je KP danes (= v OF, op.  pis. ) tako rekoč vladna stranka, bi bilo popolnoma krivo misliti, da so vsi predsodki .  .  .  že pozabljeni.

Mi vemo, da osvobodilnega boja ne bi bilo, če ne bi bilo naše partije.  Mi vemo, da delovno ljudstvo Slovenije ne bi moglo nikoli doseči svoje socialne osvoboditve, če ne bi na čelu osvobodilnega boja stala partija.

Vse, kar je izrazito borbenega v smislu osvobodilne borbe, se je moralo zato koncentrirati okoli KP.

Partija naj bi se izenačila z Osvobodilno fronto.  To je tendenca avantgardistično vlogo partije prenesti na OF .  .  .  Avantgardistična vloga partije je v tem, da ima partija v rokah vse opozicije, ki bi jih lahko izkoristil kdo drugi .  .  . «

Da so vse skupine, ki so v začetku sestavljale Osvobodilno fronto, komunistični partiji vodilno vlogo in vso besedo brez pridržkov priznavale, pričajo izjave zastopnikov raznih skupin na omenjeni konferenci KPS."

           
Voditelj krščansko socialistične skupine v Osvobodilni fronti Edvard Kocbek je dejal med drugim: »Danes, ko ima Komunistična partija Slovenije prvič na svobodnih tleh zbor, se dragi tovariši, spomnite, da smo v vsaki besedi, ki jo izgovorite, z vami.  Vsaka vaša misel in beseda naj bo izgovorjena tudi iz naših src. «

           
Zastopnik Sokolov v Osvobodilni fronti, Jože Rus, je govoril: »Tovariši, pomen Komunistične partije je za nas v Osvobodilni fronti neprimerno važna zadeva.  Mi znamo ceniti širino, moč, vsebino Komunistične partije in vemo, kaj pomeni za slovenski narod. . .  Poseben poudarek priznanja gre tovarišem iz Komunistične partije v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte.  Naši tovariši, komunisti v OF, ne zaostajajo po odločnosti, preudarnosti in premočrtnosti za najsvetejšimi primeri Komunistične partije kjer koli drugod po svetu.  Mi razumemo to dejstvo, mi ga upoštevamo in vemo, da je to najmočnejši temelj Osvobodilne fronte.  Iz tega dejstva samega je tudi .  .  .  Jasno, da ima (Komunistična partija, op.  pis. ) najmočnejši delež tudi na odgovornosti osvobodilnega boja, političnega stanja in političnega vodstva Osvobodilne fronte slovenskega naroda. «

Drugi zastopnik Sokolov, Frane Lubej, je dejal: »Mi se zavedamo, da brez tako močnega dela Komunistične partije ne bi bilo Osvobodilne fronte.  To nas Je Sokole. . .  privedlo v Osvobodilni fronti k enemu delu za isto. «

Tedanji vrhovni poveljnik slovenskih komunističnih tolp, stari partijec in bivši funkcionar v raznih komunističnih strokovnih organizacijah Franc Leskošek, je na tem zborovanju govoril o vojaških nalogah Osvobodilne fronte.  Dejal je med drugim: »Partija je stala v vsej zadnji dobi neomajno na stališču, da zgodovinski trenutek terja od našega ljudstva, da pograbi za puške in se požene v oborožen odpor.  To svoje stališče je partija branila z neizprosno doslednostjo proti vsem oportunistom, neutrudljivo je pobijala njihove klavrne teorije, češ da je Slovenija za partizansko gibanje neprikladna, češ da je slovensko ljudstvo nesposobno ustvariti si svojo partizansko armado. . Partija je na vsej črti zmagala.  Premagala je vse oblike odpora in dosegla, da smo ob koncu zime imeli mrežo partizanskih taborišč.  Z zakaljenimi in borbenimi partizanskimi četicami, sestavljenimi iz partijcev, zategadelj razredno zavedno narodno borbenih delavcev in kmečkih polu proletarcev. «

V brošuri »Revolucionarni razvoj slovenskega narodno« osvobodilnega gibanja«, ki jo je izdala Komunistična partija Slovenije spomladi 1943 so med drugim naslednja priznanja, ki pričajo, de je pravi cilj Osvobodilne fronte bila socialna revolucija: »Temeljna sila, ki je omogočila in razvila borbeno enotnost slovenskega ljudstva, je bila in je s svojim avantgardističnim značajem, preizkušenim in zakaljenim kadrom ter krepkim nelegalnim aparatom Komunistična partija Slovenije kot sestavni del Komunistične partije Jugoslavije. . .  Današnji politični hegemon slovenskega naroda je proletariat Slovenije. . .  Temeljno silo revolucionarnega demokratičnega razvoja slovenske narodnoosvobodilne borbe tvori proletariat s svojo avantgardo.  Komuni. stično partijo Slovenije. . .  Organizacijski in politični izraz revolucionarnega slovenskega narodnega osvobodilnega gibanja je Osvobodilna fronta. . .  Bistvena karakteristika Osvobodilne borbe slovenskega naroda je, da se razvija pod hegemonijo proletariata. «

Okrožnica »Osvobojeno-ozemlje je potrdilo partijske linije«, ki jo je izdala Komunistična partija Slovenije junija 1942, pravi: »V nas (partijce, op.  pis. ) so uprte oči vsega slovenskega naroda in vsega sveta. . .  Linija partije  je postala linija partizanskega oboroženega odpora, je postala Linija  vse  Osvobodilne fronte«.

           
Edvard Kardelj, s komunističnim imenom Krištof, vodilni ideolog slovenskega komunizma, in Aleš Beabler, oba člana Centralnega komiteja Komunistične partije, sta junija 1942 poslala pismo glede organizacije Osvobodilne fronte na Gorenjskem.  V njem pravita: »Sklicujte masovne shode.  Popularizirajte partijo kot avantgardo osvobodilne borbe.  Postavljajte povsod odbore Osvobodilne fronte kot organe oblasti.  Glejte pa, da bodo v odbore izvoljeni samo aktivisti partije. «

Okrožnica »Smernice za komisarje, komandirje, politične delegate in vodnike«, izdana v začetku junija 1943, pravi: »Komunistična partija je snov vsega partizanstva. «

Pri razpravi o raznih poročilih na omenjeni konferenci Komunistične partije so glede vloge komunizma v Osvobodilni fronti bile dane še naslednje izjave:

»Kakor povsod, je tudi v partizanih Komunistična partija hrbtenica vsega.  Mi vsi smo ponosni na svojo Komunistično partijo in na njen Centralni komite.  Ponosni smo zato, ker se je ta Komunistična partija pod vodstvom Centralnega komiteja v svoji politiki prekalila, boljševizirala.  Od takrat je linija naše stranke kristalno čista.  Uspehi, na katere gledamo, so v prvi vrsti uspehi te Komunistične partije in tega Centralnega komiteja. « (Ante Novak, polit komisar »III. grupe odredov«. )

»Vsi uspehi slovenske osvobodilne borbe so izraz pravilne linije Centralnega komiteja.  To nas mora še bolj tesno združiti okrog Centralnega komiteja. . .  To je prvi predpogoj, če hočemo izpolniti.  vse naloge ki stojijo pred nami. « (Lojze Brodar, politični komisar »Belo krajinskega odreda«. )

Ob isti priliki je Edvard Kardelj, član Centralnega komiteja Komunistične partije in član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte jasno povedal: »Naš cilj in naša naloga je, da na Slovenskem uvedemo diktaturo proletariata in po našem prizadevanju mora prav Balkan postati izhodišče novega komunističnega reda tudi za vso Evropo. «

Prav tedaj je tudi zastopnik krščanskih socialistov in član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte dr.  Marijan Brecelj izjavil: »Če hočemo izvesti socialno revolucijo, se moramo absolutno predati vodstvu komunistov, kajti vsaka druga organizacija bi bila temu pokretu škodljiva.  Vedeti namreč moramo, da je Komunistična partija avantgarda, zato jo moramo poslušati; da je Partija internacionalna organizacija, ki ji pač ne smemo oporekati niti v najmanjši stvari. «

"Pobuda Komunistične partije, avantgardistična vloga Komunistične partije v Osvobodilni fronti, komunistična partija je temeljna sila Osvobodilne fronte, linija partije je linija Osvobodilne fronte, Komunistična partija je poroštvo za zmago Osvobodilne fronte, Komunistična partija ima v rokah vse pozicije v Osvobodilni fronti« - vse te fraze človeku, ki komunistično strokovno izrazje vsaj malo pozna, ne morejo pričati o ničemer drugem, kakor da je slovenska Osvobodilna fronta docela isto kakor Komunistična partija Slovenije.  Isti so potem tudi njeni bližnji in daljni politični ter socialni cilji - namreč komunistična revolucija in priključitev slovenskega ozemlja Sovjetski Rusiji - ki jih docela neprikrito in naravnost izražata dve nadaljnji komunistični uradni izjavi.

 

 

Štab l. bataljona »Ljube Šercerja«

K R 0

Štev.  416

 

Na položaju KOMANDI DOLOMITSKEGA ODREDA Dne 3. februarja 1943

Strogo zaupno! NA POLOŽAJU.

 

Po ustni odredbi Komandanta 3 grupe,se morajo vsi na novo mobiliziranci komisijsko pregledani in kateri naj bi se pregledali in sicer komisija se naj sestoji od 3 - 5 100% komunistov, kateri jim naj izprašajo, kaj je komunizem, kakšen je cilj komunizma in kateri so svetovno znani vodje komunistov.  Isto naj se postopa če se slučajno ugrabi kakšnega Italijana, ali Nemca. 

Kateri ljudje znajo odgovarjati na zgornja vprašanja in kažejo zanimanje za komunizem, se jih uvrsti zaenkrat, dokler ni orožja,  v delovne oddelke na ta način bodemo lahko napravili l00% čisto komunistični kadar. Vse one, kateri ne vejo nič o zgodovini komunizma in nimajo zanimanja zato se jih likvidira.

Kolikor kaže danes stanje je pobegnilo iz naši edinic od novih mobilizirancev nič manj kot 95%, to je od 15 decembra do danes.  Tega se več ne sme pojaviti.

Likvidacija obsojencev na smrt se mora izvršiti v največji tajnosti. Odgovorni ste za vsako dejanje za katero bi mora biti javnost izvedela.

V točno izvršitev,

Smrt fašizmu - svobodo narodu!

Polit komisar:

Fric Novak (l. r. )

 

 

Eden izmed neštetih »uradnih« dokazov za komunistični značaj Osvobodilne fronte je gornji dokument.

Razvoj Osvobodilne fronte je leta 1943 šel tako daleč v komunizem, da je »narodno-osvobodilna vojska« zapovedala pobijati vse prisilne mobilizirance, ki ne vedo nič o komunizmu ter ne kažejo zanj zanimanja. . .

Prvo je na konferenci Komunistične partije Slovenije vpričo vseh »zaveznikov« dal tedanji vrhovni poveljnik »narodno-osvobodilne vojske«: Frane Leskošek, ko je govoril o nalogi komunističnih političnih komisarjev v tej vojski in dejal, da bo politični komisar svojo nalogo »dosegel s tem, da bo iz naše današnje partizanske vojske ustvaril vojsko delavcev in kmetov, vojsko, sposobno boriti se za zmago diktature proletariata. . . «

Drugo izjavo prinaša brošura »Revolucionarni razvoj Slovenskega narodno-osvobodilnega gibanja«, ki pravi: »Po enem letu. . .  ni nikakega dvoma več, da se osvobodilna vojna slovenskega naroda druži in povezuje z elementi demokratičnega, revolucionarnega razvoja. 

Kaj vse daje slovenskemu narodno-osvobodilnemu boju predznak revolucionarnega razvoja?

Prvič dejstvo, da njegov smoter (smoter tega boja, op.  pis. ) nikakor ne bi bil dosegljiv s kakršnim koli povratkom predokupacijskega stanja recimo Jugoslavije - ali s postavitvijo katerega koli drugega imperialističnega sistema, ki bi vklenil v svoje meje slovenski narod.  Doseči osvoboditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda - to se pravi revolucionarno zlomiti obstoječi sistem in revolucionarno preprečiti postavitev katerega koli starega sistema imperialističnega jarma nad Slovenci.  Program osvoboditve, združitve in samoodločbe slovenskega naroda Je potem takem izrazito revolucionarni program. . .  To pomeni, da je sedanje slovensko osvobodilno gibanje kvalitativno mnogo več kot golo nadaljevanje aprilske obrambe (l.  1941, op.  pis).  Nastopiti so namreč morale nove, revolucionarne sile, da se je borba lahko nadaljevala, oziroma sploh pričela. . .  toliko imamo namreč seveda opravka z bistveno revolucionarno spremembo v vodstvu in organizaciji narodno osvobodilne vojne.  V tem je drugi znak, da se slovensko narodno osvobodilno gibanje razvija v revolucionarni »demokratično smer. «

Več in bolj zgovornih dokazov, da je slovenska Osvobodilna fronta istovetna s Komunistično partijo Slovenije, po njej s Kominterno in njenimi cilji, pač ni treba navajati.

 

Vodstvo Osvobodilne fronte

           

Dokaz, da je Osvobodilna fronta komunistična, je poleg vsega navedenega tudi dejstvo, da so vsi ljudje, ki imajo v njej kakršno koli vodilno besedo, komunisti.  »Partija ima v rokah vse pozicije«, je izjavil tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Boris Kidrič julija 1942.  To velja za vodilna mesta v najnižjih političnih in vojaških edinicah, kakor za vse višje in najvišje organizacijske in vojaške ustanove.  Danes je razvoj, ki so ga komunisti vnaprej določili in tudi brezobzirno izvedli, pripeljal tako daleč, da imajo partijci v rokah prav vsa vodilna mesta, od najvišjih do najnižjih.  Edino partijci so danes lahko predsedniki in tajniki terenskih odborov, predsedniki in tajniki rajonskih in okrožnih odborov, politični komisarji in poveljniki v četah, bataljonih, brigadah in divizijah povsod.

Podrobno dokazovanje bi vedlo predaleč, zadostujeta naj samo dva primera.

Najvišja »pravna« ustanova Osvobodilne fronte, njen Plenum: šteje po uradnem seznamu z dne 3.  oktobra 1943, 119 članov.  Od teh 119 članov je samo o petnajstih članih moči dvomiti, če so člani Komunistične partije, za vse druge je dokazano, da so.

Izvršni odbor Osvobodilne fronte sestavljajo naslednji ljudje: Josip Vidmar, ki je predsednik, Kardelj Edvard, Kocbek Edvard, Rus Josip, Kidrič Boris, dr.  Brecelj Marijan, Fajfar Tone, Leskošek Frane, Lubej Frane, Polič Zoran.  Člani Komunistične partije so vsi, razen Josipa Vidmarja, - ki pa kot »trapast literat« igra v vodstvu OF vlogo komunistične lutke - ki sam trdi (v brošuri »Beseda o Osvobodilni fronti«) da ni partijec in za katerega tega ni bilo moči natančno ugotoviti.

Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Franc Leskošek , bivši vrhovni poveljnik »narodno-osvobodilne vojske«, so ne le člani partije, temveč tudi člani Centralnega komiteja.  Ti sestavljajo v Izvršnem odboru vodilno komunistično trojko in so komunistični partiji poroštvo za to, da je linija Osvobodilne fronte vedno istovetna z linijo partije in Centralnega komiteja. Drugo trojko sestavljajo Edvard Kocbek, Fajfar Tone in dr.  Brecelj Marijan, tretjo pa Rus Josip, Polič Zoran in Lubej Franc.

Kako bi bilo torej mogoče, da bi ne bila komunistična organizacija, v vodstvu katere je 90 odstotkov takih ljudi, ki so člani komunistične stranke in celo člani njenega vrhovnega vodstva?

 

Organizacija Osvobodilne fronte.

 

Zunanja organizacija Osvobodilne fronte je bila urejena in izvedena strogo po zgledu organizacije Komunistične partije.  A ne samo to.  Njena organizacija in organizacija Komunistične partije sta namreč po članih komunistične stranke, ki sede zlasti na vodstvenih mestih vseh ustanov in edinic Osvobodilne fronte ter v njih vzdržujejo organizacijo stranke same, tako povezani in prepleteni, da ju ni moči ločiti in da predstavljajo ustanove in edinice Osvobodilne fronte le zunanjo, pod drugim imenom skrito organizacijo Komunistične partije.  Skratka, prav organizacija Osvobodilne fronte dokazuje, da sta Osvobodilna fronta in Komunistična partija Slovenije eno.

To nam prepričljivo dokazuje že samo bežen pogled v organizacijo obeh ustanov.

Najnižja organizacijska enota v Komunistični partiji je celica, ki ji v Osvobodilni fronti odgovarja narodno-osvobodilni odbor.  Več celic skupaj se združuje v terenski odbor Komunistične partije, več osvobodilnih odborov pa v terenski odbor Osvobodilne fronte.

Takoj je treba pripomniti, da celice in narodno-osvobodilni odbori niso nekaj med seboj ločenega, prav tako ne terenski odbori KP in terenski odbori OF in še naprej.  Organizacijske enote OF so samo zunanje, za ljudi vidne oblike komunističnega udejstvovanja.  V tem smislu je komunistična stranka nekako duša vsega organizma, OF pa njeno telo.

Terenski odbori se dalje združujejo v rajone, ki jim načeljujejo rajonski komiteji KP oz.  OF.  Več rajonov skupaj predstavlja okrožje, ki mu je na čelu okrožni komite KP in OF.  Okrožja so združena v pokrajine, ki jim stoje na čelu pokrajinski komite KP in OF.  Vse to se strne pod vodstvo Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije oziroma Izvršnega odbora Osvobodilne fronte.

Nobenega organizma in nobene organizacijske enote ni v Osvobodilni Fronti, ki je ne bi oživljala odgovarjajoča organizacijska enota komunistične stranke.  Velikokrat so vsi člani kakšne organizacijske sestavine Osvobodilne fronte člani Komunistične partije.  Takrat je delo pač bolj preprosto in odkrito. 

Tako piše poročilo komiteja KP, rajona št.  6, okrožja N.  N.  z dne 22.  oktobra 1943 tole: »Dne 22.  10.  1943 smo imeli prvi redni organizacijski sestanek rajonskega komiteja in obenem tudi sestanek rajonskega odbora OF.  Sestanek se je vršil s skupno udeležbo članov RK in članov rajonskega odbora OF, ker so vsi člani partijci. «

Osnovna organizacijska enota v komunistični stranki je celica.  Vsak član komunistične stranke mora biti član celice.  Te celice so različne.  Najvažnejše so tovarniške celice, ki imajo nalogo zajeti vse tovarne.  rudnike, skladišča in druge delavnice.  Dalje so poleg teh celic tudi cestne ali ulične celice, ki družijo strankine člane v določenih ulicah ali manjših okrajih.  Po velikih hišah pozna komunistična stranka tudi hišne celice.  Vendar pa celica ne sme imeti manj ko tri člane.  Že v celici obstoje najrazličnejši odseki komunističnega udejstvovanja, kakor Rdeča pomoč, Zveza komunistične mladine itd.

Kar je v stranki celica, to je v Osvobodilni fronti narodno-osvobodilni odbor.  Narodno-osvobodilni odbor je najnižja in najmanjša organizacijska enota v sklopu Osvobodilne fronte.  Podobno kakor strankina celica mora imeti razdeljeno delo po določenih odsekih.  Pri nas imajo narodno-osvobodilni odbori sledeče odseke: Narodna zaščita, Slovenska narodna pomoč.  Slovenska protifašistična ženska zveza, Varnostna obveščevalna služba in Zveza slovenske mladine.

Narodna zaščita je oborožena organizacija Osvobodilne fronte v zaledju.  Njeni člani morajo biti vsi oboroženi in pripravljeni za nastop  kakor hitro to razmere zahtevajo.

Slovenska narodna pomoč je zunanja oblika komunistične Rdeče pomoči.  Ima predvsem dvojno nalogo: prvič mora zbirati denarne in na splošno materialne prispevke za namene OF, drugič pa reševati komunistične jetnike iz zaporov, internacij itd.  Ima svoje lastno glasilo.

Slovenska protifašistična ženska zveza je pravzaprav ženski odsek organizacije Osvobodilne fronte.  Ima predvsem propagandni in prispevni značaj.  Vzdržuje svoje lastno glasilo.

Varnostna obveščevalna služba je nekaka Čeka v Osvobodilni fronti.  Dajati mora točne informacije o nasprotniku zunaj in znotraj ter tudi izvajati likvidacije.

Zveza slovenske mladine v Osvobodilni fronti odgovarja Zvezi komunistične mladine v komunistični stranki, ki je znana pri nas pod imenom Savez komunističke omladine Jugoslavije.  Predstavlja prav za prav naraščaj Osvobodilne fronte in ima tudi svoje lastno glasilo.

Očitno je torej, da predstavljajo celice na eni strani in narodno osvobodilni odbori na drugi strani temelj, na katerem zida komunistična revolucija svojo zunanjo stavbo.  Važnost teh edinic je treba v skladu s tem pravilno presojati in ceniti.

           
Otipljivo nam to prepletenost in neločljivost Osvobodilne fronte in Komunistične partije prikazuje tedensko poročilo, ki ga je Okrožni komite Komunistične partije Slovenije v. . .  poslal Pokrajinskemu komiteju za Gorenjsko o delovanju Komunistične partije in Osvobodilne fronte na svojem področju.

 

Poročilo pravi:

------------------------------------------------------------------------------------------------------

Okrožni komite Komunistične partije Slovenije.  - N.  N. 
Četrto tedensko poročilo.

I.  Obseg rajona: nespremenjeno.

II.  Narodni osvobodilni odbori: 1.  nespremenjeno; 2.  prav posebno dobrih aktivistov v Narodnem osvobodilnem odboru je šest moških; 3. a) vaških Narodno osvobodilnih odborov je 11; b) vzrok premajhnega števila Narodno osvobodilnih odborov je v premajhnem številu zgrajenih ilegalnih kadrov; c) partijci in partijski kandidati se nahajajo v štirih Narodno osvobodilnih odborih; e) Narodno osvobodilni odbori so zaposleni z zbiranjem raznega tehničnega materiala, hrane itd. ; g) literaturo delijo sekretarji odbornikom in ti dalje.  Nezaupljivim jo podtikajo, ostalo je nespremenjeno.

III.  Zveza slovenske mladine in Zveza komunistične mladine : 1.  sekretar je tovariš Borut.  2.  Prav posebno dobrih aktivistov je 11 žensk in 13 moških.  3.  a) Odborov Zveze slovenske mladine je šest mestnih in trije vaški; c) partijci in kandidati se nahajajo v sedmih odborih ZSM; d) članstvo je zaposleno z zbiranjem različnega materiala ter delitvijo literature; h) sestanki se vršijo redno tedensko.   Vaški aktivi ZKM so štirje; b) po spolu Je 18 žensk in 2 moška; e) sestanki se vrše redno tedensko.

IV.  Slovenska protifašistična ženska zveza: 1.  Nespremenjeno.  2.  Prav posebno dobri aktivistki sta dve sekretarki.  3.  a) Vaških SPŽZ odborov je osem, eden je občinski; c) zastopnike pri odgovarjajočih NOO imajo trije odbori SPŽZ; d) zbirajo razen material in delijo 1iteraturo; h) sestanke imajo redno tedensko.
V.  Slovenska narodna pomoč.  SNP skrbi za internirance, ki so v zadnjem času prišli v naše tovarne.
VI.  Obveščevanje: 180 gestapo, 82 žandarjev, 14 vojakov, 6 zaupnikov gestapa, 8 izdajalcev, 1 organizator bele garde in 20 policistov.  To število se stalno menja.
VII.  Partija.  1.  okrožni sekretar je tovariš Črnivec; 2.  po spolu je partijcev legalcev 22 moških in 9 žensk, ilegalcev pa 3 moški, kandidatov legalcev je 36 moških in 6 žensk, ilegalcev pa 1 moški; 3.  med partijci in kandidati je mestnih in industrijskih delavcev ter siromašnih obrtnikov 7.  hlapcev, bajtarjev in malih kmetov 23, delavnih izobražencev 3, železniških uslužbencev 40; 4. a) obstoje tri vaške celice; b) vzrok tako majhnega števila je v premajhnem številu zgrajenih partijcev; d) celice imajo redne sestanke; e) poročila pošiljajo redno; h) članarino plačujejo.

Za OK KPS - N.  N. : Črnivec. 
---------------------------------------------------------------------------------------------------------

Da sega ta neločljiva povezanost, to je istovetnost Osvobodilne fronte in Komunistične partije prav v vse organizacijske edinice, priča poročilo o sestanku komunistične celice št.  2, v rajonu VII.  gorenjskega Pokrajinskega komiteja. 

Poročilo, sestavljeno v obupnem jeziku, pravi:

------------------------------------------------------------------------------------------------------

»Tretji Celični Partijski sestanek se je danes vršil dne 27.  X.  43.  Celični sestanek je vodil tov.  Planin,  navzoči so bili tov.  Jože, Planin, Bruno, Jure, Tanja, Švejk, Ilegalci. 

 

Dnevni red:

 

Politična situacija.   

Mobilizacija.

Novi člani in kandidati.

Delo Narodno-osvobodilnih odborov. 

Kritika in samo kritika.

Slučajnosti.

 

1.  Politična situacija.

Splošno politično, vojaško, ofenzivno smo razdelili na faze: Domače bojišče, vzhodna fronta in italijanska fronta.

2.  Mobilizacija.

Postavila se je prva osnovna naloga vseh terenskih delavcev, to ju mobilizacija.  Vsi terenski delavci so dobili nalog, da morajo nenadoma pripraviti vse potrebno za mobilizacijo.  Mobilizacija se mora takoj pričeti.  Obravnavala se je mobilizacija, kako se bo izvršila v prvi občini.  Vsled velikega števila policije in okupatorjev.

3.  Novi člani in kandidati.

Družinske družabne in ostale ovire ne morejo vzrok v partizansko vojsko.  Vsak partijec mora vstopiti v partizansko vojsko.  Vsem partijcem in kandidatom se daje nalog, da morajo pritegniti čim več ljudi in z njimi vred vstopiti v partizane.  V zgornjih odlokih bodo partijci obveščeni pismeno.  Po krivdi višjega foruma se pojavljajo v rajonu razne nerednosti, in to vsled tega, ker se ne ve, kdo je sekretar partije, kdo je sekretar Zveze slovenske mladine.  Po nalogu pekaja je določen tovariš Švejk za Zvezo slovenske mladine in Zvezo kmečke mladine, po nalogu Okrožnega komiteja pa sekretar tov.  Srečko.  Sklep: do prihoda tov.  Miha bom vršil svojo funkcijo rajonskega sekretarja partije.  Za Zvezo slovenske mladine in Zvezo kmečke mladine pa tov.  Srečko.  Prišel pa je tov.  Joža, ko je nastopil službo kot kontrolor rajona.  On bo pomagal po okrožnici z dne. . .  PK-ja in PKS.  Ker se pričakuje splošna mobilizacija, da bo večje število, to se pravi pretežna večina aktivistov, odbornikov stopilo v ilegalo.  To se nalaga vsem terenskim delavcem, da povečajo svojo delavnost pri organizaciji Slovenske protifašistične ženske zveze in Zveze slovenske mladine in da z njimi izpolnijo vrzeli, ki bodo nastale v Narodnoosvobodilnih odborih.  Spričo dobrih vesti iz svetovnih pozorišč, kakor tudi z domačega bojišča se je povečala morala med prebivalstvom in z njim vzporedno se je povečala tudi agilnost in aktivnost naših Narodno-osvobodilnih odborov.  Radi bolesti kurirja še ni dospel zapisnik mestnega odbora OF.  Bomo o tem poročali prihodnjič.  Vsled povečanja NOO v mestu sekretar tov.  Jure preko 30 NOO.

Smrt fašizmu -- Svoboda narodu.                                      Planin.  Švejk. «

 

Da je prav organizacija Osvobodilne fronte dokaz za njeno istovetnost Komunistično partijo Slovenije, je pač dovolj razvidno.

 

 

Politični razvoj Osvobodilne fronte

 

O kakem pravem političnem razvoju komunistične Osvobodilne fronte pri nas ni mogoče govoriti, ker je bil le navidezen.  Najvišje vodstvo, ki so ga imeli v rokah komunisti, se je že v začetku dobro zavedalo, kaj hoče, namreč da hoče pri nas izvesti socialno revolucijo.  Ta razvoj predstavlja le komunistično taktiko.  Bil je le formalen, ker so komunisti že od začetka vedeli, kaj je njihov pravi cilj.

Komunizem, tudi če je v sklopu še tolikih drugih političnih skupin, ima za cilj diktaturo proletariata, in ta cilj naj doseže s socialno revolucijo.  Komunizem gre v svojem do konca: zmagati ali poginiti.

Pridobivanje zaveznikov v kakršni koli obliki in pod kakršnimi koli naslovi je samo nastavljanje trnka, samo taktična vaba, na katero naj se ujamejo razne politične skupine.  Komunizem računa vedno s tem, da bodo te politične skupine postavljene ob zid brž ko jih bo pridobil in brž ko mu bodo zavezniki s svojim zunanjim in notranjim delom toliko pripomogli, da se postavi na noge.

Ko se komunizem s pomočjo svojih zaveznikov postavi na noge, so zavezniki svojo vlogo odigrali in komunizem jih vrže med staro šaro.

Prav tako je bilo pri nas.  Dočim je bila v začetku, ko so zavezniki imeli pri komunistih še kaj veljave, Osvobodilna fronta imenovana »koalicija«, so komunisti pozneje zagovarjali princip sinteze, načelo zlitja vseh skupin, z izgovorom, da bo Osvobodilna fronta tako laže dosegla svoje cilje.

Tretje - zadnje razdobje pa je bil vpis v Komunistično partijo.  Vse zaveznike, razen tistih, ki so postali partijci, so potem odvrgli.

V zvezi s tem moramo torej v političnem razvoju Osvobodilne fronte razlikovati tri dobe: v prvi so komunisti zagovarjali koalicijo, v drugi sintezo, v tretji pa vpis v Partijo.

Prav tako je z raznimi gesli, ki jih komunisti prikrajajo po svoje ter trenutnim razmeram primerno, to pa seveda samo za tako dolgo, dokler jim ta gesla služijo za dosego njihovega cilja.

Tako vodstvo imenovanih krščanskih socialistov kakor tudi drugih političnih skupin v Osvobodilni fronti, ki je komunistični nauk in njegove metode (neizprosnost, s katero hoče komunizem doseči svoj cilj) do dna poznalo, Je pač moralo vedeti, da je zaradi omenjenih stvari sodelovanje s komunisti ali kakršno koli delo po skupnem programu nemogoče.  Razmere v komunistični revoluciji pri nas so dokazale, da je sodelovanje s komunisti nemogoče, in da je vsakdo, kdor gre z njimi kot sodelavec, nujno izigran, in s svojim delom pomaga pripravljati pot komunistični revoluciji.  Na drugi strani pa spet dokazujejo, da so ti ljudje, ki so komunizem tako dobro poznali in šli z njim sodelovat, bili tudi sami komunisti (Kocbek, Rus in Lubej).

Kakor smo že omenili, se komunisti za izvedbo revolucije poslužujejo krajevno pripravnih gesel.  Po razpadu Jugoslavije so bila pri nas tla za taka gesla kaj pripravna, ko je cesarska italijanska vojska zasedla velik del bivše Slovenije.  Komunisti so z geslom »osvobodilnega« gibanja, ki je bilo samo krinka, in z izkoriščanjem nacionalnega čuta skušali razgibati ljudstvo.

Tako se je kmalu po razpadu Jugoslavije osnoval v Ljubljani »Izvršni odbor Osvobodilne fronte«, ki si je nadel krinko »vse narodne« organizacije, v kateri so bile »zastopane vse politične skupine in skupinice ali frakcije«, če se hočemo držati komunističnega besednjaka.  Vodilne ideološke skupine: so bile: krščanski socialisti, levičarski Sokoli in komunisti.

Izvršni odbor Osvobodilne fronte je bil docela komunističen ali pa so bili v njem vsaj komunizmu naklonjeni ljudje, ki so pozneje vstopili v partijo.  Komunisti so se pri nas v začetku skrbno varovali, da bi javno kazali, da je Osvobodilna fronta komunistično gibanje, ker so vedeli, da so v manjšini.  Temu so se izognili tako, da so »pritegnili« (dejansko niso nikogar pritegnili) nekatere druge skupine in skupinice.  Na vodilna mesta pa so dali ljudi, ki so bili ali že prepričani komunisti ali komunisti kameleoni, ki so si dajali barvo zastopnikov raznih skupin (Kocbek, Lubej, Rus), ali pa taki, o katerih je bilo komunistično vodstvo prepričano, da bodo v kratkem postali komunisti.

Vodstvo in nadzorstvo nad vsemi pa so imeli prvi, t. j.  ljudje, ki so bili stoodstotno komunisti in člani Partije.  Vodstvo Osvobodilne fronte je v Ljubljani imel Centralni komite Komunistične partije, v katerem je bila najpomembnejša osebnost Edvard Kardelj.

Komunistično vodstvo je zlasti skrbelo, da je v Osvobodilni fronti rinilo naprej take ljudi, ki so bili kolikor toliko znani, če že ne priljubljeni, tako na primer Kocbeka, ki je med delom razumništva užival precejšnje popularnost, največ zaradi svoje znane razprave o Španiji, ki je povsem dokazala, da je bil on že takrat partijec, medtem ko se je na zunaj še vedno odeval s krščansko socialističnim plaščem.

            Od Sokolov sta se s takšnim idejno voditeljskim plaščem odevala lažni filozof Rus in nekdanji vzgojitelj mladine Lubej, ki sta za zunanji videz uporabljala nacionalizem, v resnici pa sta bila komunista in partijca kakor Kocbek.

Uspeh, ki so ga komunisti dosegli, je bil dvojen: prvič so pod geslom »osvoboditve«, »združitve Slovenije« in načela »samoodločbe narodovo ljudstvo preslepili.  Ni najmanjši zgodovinski zločin komunizma ta, da je skušal za svoje cilje izkoristiti eno največjih vrlin slovenskega naroda njegovo nacionalno zavednost, ki je bila zaradi razmer tedaj posebno živa in požrtvovalna.  Drugič pa so komunisti s svojimi, takrat še skrivnimi imeni delali videz, da se pod temi imeni skrivajo pošteni in dobro misleči ljudje, zlasti pošteni zastopniki različnih političnih skupin. 
Skrivna imena spadajo med osnovne zahteve tako imenovane komunistične konspiracije, t. j.  rdeče tajnosti, ki je - komunizmu vedno veljala za prvo načelo, zakaj komunizem moramo na splošno jemati kot ideologijo, ki si tedaj, ko je v manjšini, pomaga tako, da pusti vodstvo raznih »front« drugim političnim in ideološkim skupinam, ki so trenutno med narodom bolj priljubljene in upoštevane.

Komunizem je šel v svoji taktiki tudi na drugo področje, to je na področje prisvajanja in upravljanja načelno nasprotnih idej.

Ena izmed takih potegavščin je bilo pri nas vprašanje vere, ki se je zdela komunizmu važen činilec v našem javnem življenju.  Komunizem se je dobro zavedal, da bi narod odbil od sebe, če bi takoj naravnost udaril po veri.  Zaradi tega se je ravnal po svoji nemoralni taktiki in se je v začetku predstavil narodu kot branilec in zaščitnik vere ter zagovornik njene čistosti.

Komunisti so trdili, da hočejo vero očistiti vseh navlak ter jo obraniti vred vsakim zunanjim, političnim ali kakršnim koli drugim vplivom.  Rekli so, da hočejo vero privesti spet nazaj v cerkev.  Trdili so, da hočejo zbrati okoli sebe vse, kar je versko zdravega ter očistiti vero vsega kar diši po politiki ali po čem drugem.  Z eno besedo: prikazovali so ljudstvu vero kot nekaj, kar naj ne bi imelo z nobeno drugo stvarjo na svetu opravka, razen z nebesi.

Toda ker je bil pravi namen komunistov pri tem čisto drugi, jim je tudi to uspelo le za kratko dobo. V resnici pa je komunizem krenil od te poti takoj, ko je mislil, da so tla ugodna za drugo stopnjo komunističnega razvoja, t. j.  za boj proti kakršni koli veri in veri v kakršni koli obliki, razen če docela ne služi komunizmu.

Druga taka taktična poteza, ki komunizmu idejno nasprotuje, pa je bila agitacija s krepkim demokratičnim načelom.  V začetku so komunisti trdili, da so proti socialni revolucij - kar je bistvo komunizma - in da hočejo samo »demokracijo«.  O revoluciji v kakršni koli obliki tedaj še ni bilo nobenega govora.

V političnem ozadju Osvobodilne fronte je od začetka stal Boris Kidrič kot tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte.  On je bil politični factotum, ki je na terenu izvajal pobude, katere je dajal ideolog Kardelj.  Najboljši pomočnik obema pa je bil Edvard Kocbek.

Ves politični razvoj Osvobodilne fronte lahko razdelimo v tri dobe: v dobo »demokracije«, dobo »narodne revolucije« ter dobo »socialne revolucije«.

Prva doba, doba »demokracije«, je trajala od začetka Osvobodilne fronte pa do meseca maja 1942.  V tej dobi so komunisti dajali na zunaj prednost - seveda samo formalno - svojim zaveznikom z namenom, da bi ti pripravili tla ter s svojim vplivom pripeljali ljudstvo v komunistične vode in tako pripravili narod na drugo dobo komunističnega političnega razvoja, t. j.  na dobo »narodne revolucije«.

Prva doba je bila tista, v kateri so si komunisti prisvajali razna mamljiva gesla, kakor npr.  tista o »osvobodilnem gibanju«, o »samoodločbi narodov«, o »demokratični ureditvi«, o »svobodi« in »očiščevanju« vere, o »enakopravnosti« ljudi in podobnem, skratka o vsem, čemur je ljudska nevednost lahko nasedala.

Takoj v začetku so komunisti na političnem področju zelo previdno nastopali in so dajali funkcije svojim zaveznikom, v vsakem političnem odboru pa je bil vedno kak stoodstotni komunist, ki je vse nadzoroval.  Čim višji pa so bili ti odbori, tem več je bilo komunistov v njih, tako da je bilo vrhovno politično vodstvo, Izvršni odbor Osvobodilne fronte, ali docela komunistično, ali pa vsaj komunistično nastrojeno, nadzorstvo nad njim pa je imel seveda kot najvišji komuni. stični forum Centralni komite Komunistične partije Slovenije, v katerem so bili ljudje, ki so bili v komunistični taktiki najspretnejši.

V nižje odbore so komunisti svoje zaveznike dajali zato, ker so bili o njih prepričani, da bodo prav ti narod najlaže privedli z »reakcionarnih« pozicij na »napredne« pozicije, kakor pravi komunistični besednjak.

Komunistični zavezniki v teh odborih so bili že na »naprednih« pozicijah in so bili komunistom potrebni  v toliko , da so s svojo popularnostjo pridobivali ljudi.

Komunistična taktika je bila namreč tale: ti ljudje naj pritegnejo ljudstvo do prvih »naprednih« pozicij, od tu naprej pa jih bodo potem komunisti sami spravili na prave »napredne« pozicije, sodelavce pa potem in kako odstranili.  Dobro so vedeli, da kak komunist tega od začetka nebi mogel speljati, in prav zato so uporabljali zaveznike.

Na vojaškem področju komunisti niso delali tako, ker se jim je vojska zdela ves čas najvažnejši pogoj za izvedbo revolucije.  V vojski so že takoj v začetku postavili na politično vodstvo docela svoje ljudi, tako imenovane polit komisarje, ki so v vojski imeli glavno besedo.  V vojski je bila že takoj v začetku tudi prepovedana vsaka druga vzgoja razen komunistično-partijske.  Na vojaškem področju so se pri vzgoji strogo držali vedno samo ene linije: komunistične.

Druga  doba, doba »narodne revolucije«, se je začela z dobo prve »republike« (maja 1942) in je trajala do maja 1943.  Takrat je vodstvo mislilo, da je popoln gospodar položaja, ker so komunisti že imeli neko ozemlje nekaj posameznih občin) »osvobojeno« in so že lahko začeli s terorjem.

            Mimogrede naj omenimo, da je glavno načelo komunizma teror, nasilje, s katerim je treba začeti takrat, ko je prva doba razvoja končana in imaš položaj v rokah.  V tej drugi dobi so vrgli ven načelo: narodna revolucija! Začeli so govoriti, da hočejo združiti samo vse tisto, kar je »narodno zdravega«, ostalo pa odstraniti.

V to dobo spadajo tudi prve množične likvidacije, v katerih so uničevali tisto, kar je bilo po njihovem mnenju »nezdravega« in »ne narodnega«, t. j.  proti komunistično opozicijo, zunanjo in notranjo.

V drugi dobi komunističnega političnega razvoja so vrgli med ljudi tudi načelo o združitvi Slovenije.  Gesel, ki so se jih posluževali v prvi dobi, sedaj sicer niso popolnoma zavrgli, uporabljali so jih pa le bolj poredko, zakaj zdaj je šlo za oblast in so se ljudem že pokazali s svojimi pravimi imeni.  Ljudstvo se je tedaj prvič prestrašeno zdrznilo, ko je videlo, kdo stoji na čelu »osvobodilnega« boja in kdo ga vodi - namreč komunisti.

V to dobo spada tudi začetek uničevanja komunističnih zaveznikov.  političnih in vojaških.  Tedaj so spravili s poti na primer pisatelja Toneta Čokana, Ivana Čampo, Lojzeta Primožiča in na kupe drugih, ter zaprli vse komandante, ki niso bili komunisti.

Iz političnih odborov so začeli odstavljati svoje posredovalce in nastavljati samo zanesljive ljudi, ki so bili po večini že komunisti.  Začeli so tudi z novim pridobivanjem članstva za partijo, in sicer s pomočjo dobro organizirane mreže.

V tej drugi dobi komunističnega političnega razvoja so se vrata komunistične partije nekoliko bolj na široko odprla.

Komunizem se je v tem času pokazal ljudstvu še bolj in še v jasnejši luči.  Precej močno pa je bila že nakazana tudi usoda zaveznikov.

V Izvršnem odboru Osvobodilne fronte so se popolnoma odločili za komunizem in se javno pokazali kot komunisti predstavniki raznih skupin (krščanska socialista Kocbek in Fajfar ter Sokola Rus in Lubej).  Nihče teh ljudi se namreč ni protivil množičnemu zapiranju in pobijanju ljudi, celo bivših lastnih najožjih sodelavcev.

Ljudstvo je sedaj zaradi likvidacij, usode zaveznikov skratka zaradi terorja do dna spoznalo komunistične, namene v Osvobodilni fronti.

Tudi njihovo naziranje glede vere se je v tej dobi čisto jasno pokazalo, ko so začeli streljati duhovnike, češ da so narodni izdajalci.  Tako so komunisti s krvavimi dejanji nakazali svoje gledanje na vero in njene zastopnike.

Zaradi teh krvavih dejanj se je ljudstvo obrnilo proč od njih ter sprejelo razpad prve »republike« z veseljem.  - Bilo je srečno, da se je rešilo krvolokov, tatov in požigalcev.

Ljudstvo je tedaj tudi spoznalo, koliko so vredna tista tako lepo zveneča gesla.  S koncem prve »republike« je spoznalo, da komunističnim frazam ni verjeti.  »Vojska« se je močno raztepla, mnogo jih je od komunistov ušlo, politični delavci so se razkropili, v kolikor niso popadali pod lastnimi kroglami.  Ponekod se je namreč začela pojavljati odprta opozicija.

Odpor ljudstva je tedaj dobil izraza v Vaških stražah, ki so skušale braniti slovensko ljudstvo pred uničevalnim delom Osvobodilne fronte, po drugi strani pa ga rešiti represalij in preganjanja, ki mu jih je pripravljala cesarska italijanska vojska.

Komunisti so zdaj hoteli popraviti škodo, ki so jo utrpeli.  Tako so za kratek čas spet prišli na dan z gesli »osvoboditve«, »demokracije« in podobnim, ter hoteli ljudstvo spet pridobiti.  A ljudstvo jim ni več verjelo in jim ni nasedlo.

V ta čas spada znana izjav a dr.  Ribarja, danes predsednika Titove komunistične vlade, ki je dejal, da hočejo samo »demokratično.  federativno Jugoslavijo« in da ni govora o kakršnem koli komunističnem gospodarskem sistemu na primer o kakšnih razlastitvah ali podobnem.  S takimi izjavami so komunisti hoteli ljudi spet pridobiti zase.

Skratka: pomagali so si z vsem, kar bi moglo njihov položaj spet zboljšati.

A kmalu nato so se spet odrekli demokratični »enakopravnosti«, »tovarištvu« in podobnim frazam ter znova začeli gnati »narodno revolucijo«.  Hoteli so svoje edinice vojaško utrditi.  Pospeševali so zato vpise v partijo.  V to dobo spadajo tudi prve prisilne mobilizacije in - zaradi slabega vojaškega položaja - tudi odkrito paktiranje s cesarsko italijansko vojsko.

Nad ljudstvom so izvajali nasilje, »zaveznike« pa so odrivali od vseh važnejših mest.

V tej dobi so voditelji Osvobodilne fronte tudi trdili, da se je diferenciacija med ljudstvom končno izvedla.  Izjavljali so, da je zdaj prišel čas, ko vse, kar je njihovega, ostane njihovo, vse drugo pa naj gre v »reakcijo«, s katero bodo že primerno obračunali, ko pride čas.  Trdili so seveda, da je diferenciacija izvedena v njihovo korist.

V drugi dobi je začel izhajati tudi krščansko socialistični mesečnik »Slovenska revolucija«.  V njem so pisali večinoma krščanski socialisti in taki ki so bili sicer komunisti, a so se še izdajali za krščanske socialiste (Kocbek, Fajfar). To glasilo je izhajalo samo v začetku druge dobe, pozneje pa je bilo ustavljeno, ker ga niso več prebirali, in sicer zaradi tega ne, ker so že odstopili od programa »narodne revolucije«.

Bil je to značilen taktičen list za dobo »narodne revolucije«.  V drugi dobi komunisti namreč niso hoteli ničesar slišati o kakšni socialni revoluciji.  Trdili so, da komunizem absolutno noče socialne revolucije.  To svojo izjavo so utemeljevali s tem, da v Osvobodilni fronti delujejo vsi »pozitivni in napredni elementi«, da v njej ni nobenih strank in da Osvobodilna fronta torej tudi ni isto kakor komunistična stranka.

Poudariti je treba še enkrat, da je »Slovenska revolucija« služila zgolj taktičnim namenom, kar se je izkazalo pozneje, ko so komunisti v tretji dobi jemali za svoje načelo socialno revolucijo.  Tudi ni govora, da bi bili vodilni zastopniki Osvobodilne fronte, ki so to glasilo pisali, mislili res iskreno.

Kocbek sam, ki je list prej vodil in za skoraj vselej polovico tudi sam napisal, je pozneje zagovarjal stališče socialne revolucije in je pozabil na vse tisto.  kar je prej trdil, torej čisto v smislu komunistične taktike, ki se spreminja in prilagojuje, kakor ji pač kaže trenutni položaj.

V potrditev tega sta tudi glasilo Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije »Delo« in »uradno« glasilo Osvobodilne fronte »Slovenski poročevalec«, ki sta v tej dobi tudi zastopala načelo »narodne revolucije« in v njih ni bilo govora o socialni revoluciji.

V tretji dobi, ki je trajala od pomladi 1943 dalje, so komunisti kot voditelji Osvobodilne fronte izčrpali zakladnico svoje taktike, in so povsem razgalili svoje prave namene ter pokazali, kaj hočejo.  To dejstvo je za komunizem značilno zaradi tega, ker se pokaže takrat, kadar komunistično vodstvo misli, da ima položaj docela v svojih rokah.  Vzroki, da so tako mislili, pa so naslednji:

Vojaške edinice, v katerih so vodili sami zanesljivi komunisti, so se povečale.  Narasle so spričo dejstva, ker so rdeči prisilno mobilizirali, drugič pa, ker so dobili nekaj dotoka v moštvu s Primorskega in z Gorenjskega.

Posebej je treba tu omeniti Primorsko.  Kar so komunisti naredili na Dolenjskem taktičnih napak, so jih hoteli popraviti na Primorskem, kjer se je začela organizacija Osvobodilne fronte leto pozneje.

Tudi na Primorskem so je začela komunistična propaganda z gesli »narodnega gibanja« in podobnimi, in tudi tam so šli komunisti po isti taktični poti kakor na Dolenjskem, kar je zanje.  bistveno, zakaj če bi šli drugačno pot, ne bi imeli niti malo uspeha.  Osvobodilna fronta tudi na Primorskem ne bi uspela, če bi bila takoj v začetku vrgla na dan geslo socialne revolucije ter z njo v zvezi počela vsa tista grozodejstva, ko smo jih videli na Dolenjskem.

Ker se je na Primorskem organizacija Osvobodilne fronte začela leto dni pozneje kakor pa pri nas, so komunisti lovili primorske Slovence na isto vabo kakor pri nas v prvi oziroma v začetku druge dobe, na vabo »demokracije« in »narodne revolucije.  Stališče komunistov na Primorskem je bilo glede »narodne revolucije« lažje ker so tam še bolj temeljito in brezvestno izkoriščali politični položaj Slovencev in njihovo narodno zavednost.

Razumljivo je, da so Primorci prav zaradi teh narodnih gesel (»združitev vseh Slovencev«) stopali v »narodno-osvobodilno vojsko« vse dotlej, dokler komunisti tudi na Primorskem niso začeli izvajati programa tretje dobe, t. j.  socialne revolucije, kar je na Primorskem šele v povojih.  Tu je treba omeniti še to, da je slovenska Osvobodilna fronta kot gibanje za osvoboditev Slovencev prav v Primorju, ki je bilo pet in dvajset let pod Italijo, priznala Italijanom avtonomijo in s tem izdala svoje načelo o »narodni revoluciji« in o »združitvi Slovencev«.

Eden izmed vzrokov, zakaj so komunisti mislili, da imajo ves položaj v svojih rokah, pa je bil tudi ta, ker so tedaj imeli odlične zveze s cesarsko italijansko vojsko, kar je njihov položaj zelo zboljšalo in so se počutili pred njo precej varne.  Italijanska cesarska vojska jim v resnici ni delala nobenih težav, ampak jim je celo dobavljala orožje, strelivo in hrano: (Tako spada v to dobo tudi razgovor s Ceruttijem v Kardeljevem pri Novem mestu in dobava dveh vagonov raznih vojaških potrebščin v Straži pri Novem mestu. )

Naslednji vzrok, zakaj so se čutili komunisti tedaj tako močne, je bil ta, da so imeli dobre zveze z enakim gibanjem na ostalem Balkanu in zlasti veliko oporo hrvaških tolovajev kar se je zlasti kazalo v pošiljanju blaga in v dejanski pomoči hrvaških komunističnih brigad.

Zaradi vseh navedenih vzrokov so začeli izvajati socialno revolucijo, za katero je potreben popoln teror, strahovanje ljudstva in uničenje vseh komunističnih nasprotnikov in ljudi, ki so le na pol prepričani o vrednosti ene ali druge ideologije.

Pa tudi taktično-politično so komunisti v Osvobodilni fronti obrnili svoj plašč.  Pred tretjo dobo je že prenehal izhajati mesečnik »Slovenska revolucija«.  »Delo«, »Slovenski poročevalec« in vsi ostali rdeči lističi tedaj že javno priznavajo, da je za rešitev slovenstva potrebna socialna revolucija«.  S svojim pisanjem so komunisti vedno bolj naznačevali pravo ozadje vsega »osvobodilnega gibanja«, t. j.  da je to gibanje povsem komunistično revolucionarno.

S tem prehodom od narodne k socialni revoluciji je tesno povezana tudi usoda zaveznikov komunizma v Osvobodilni fronti.

Takoj v začetku tretje dobe, dobe socialne revolucije, je izšla znana »Izjava« (op. Dolomitska izjava), ki jo je podpisal ves lzvršni odbor Osvobodilne fronte in ki pravi, da je zdaj prišel tisti čas, ko so razpuščene vse osnovne skupine v Osvobodilni fronti in vse politične frakcije, čas, ko je priznana kot politična skupina v Osvobodilni fronti samo Komunistična partija Slovenije, ki bo odslej imela v njej edino besedo, ker je samo ona sposobna izvesti med Slovenci pravo socialno revolucijo, in sicer kot mednarodna organizacija, ki predstavlja avantgardo človeštva sploh«.

S tem je politični razvoj slovenske Osvobodilne fronte dosegel začetek in - konec, ker se je ta ustanova, to »slovensko narodno osvobodilno gibanje« docela zistovetilo s Komunistično partijo Slovenije.  Zgodilo se je tisto, kar so nekateri redki daljnovidni ljudje napovedovali že ob začetku Osvobodilne fronte - komunistični trojanski konj je v njej zmagal in požrl vse zaveznike.

            »Izjava«, ki so jo poleg komunistov podpisali tudi zastopniki nekomunističnih skupin v Izvršnem odboru, je poslednji dokaz, da je »slovensko narodno-osvobodilno gibanje«, Osvobodilna fronta, docela komunistično gibanje, istovetno s Komunistično partijo Slovenije ter po njej s Kominterno in z njenimi cilji.

Voditelji krščanskih komunistov (Kocbek, Fajfar, Brecelj) so v tolmačenje te »izjave«, k:i napoveduje popolno socialno revolucijo, poslali svojo okrožnico, v kateri utemeljujejo potrebo po socialni revoluciji in odpravi vseh dosedanjih skupin ter se celo odkrito postavljajo na stran marksizma (dialektičnega materializma).

Omenjena okrožnica krščanskih socialistov in z izjava« komunistov o začetku socialne revolucije sta bili strogo tajni in so zanju vedeli samo višji politični in vojaški zastopniki, dočim ljudstvo o tem ni smelo ničesar vedeti. Vendar se je za komunistični korak le zvedelo po nekaterih ljudeh, ki so na omenjeno okrožnico in »izjavo« opozorili.

Ker so komunisti čutili, da imajo med seboj opozicijo, je prišlo do zborovanja v Kočevskem Rogu, ki je trajalo štiri dni.  Na njem so vsi najvišji politični in vojaški zastopniki utemeljevali potrebo po socialni revoluciji ter potrebo, da prevzame vse vodstvo revolucije v svoje roke Komunistična partija.  Kdor se ne bi s tem sprijaznil - tako so dali na tem zborovanju vedeti - ne bo več dolgo delal napotja in ovir. S tem je bila opozicija, kolikor je je še bilo, razbita, zakaj komunisti so med opozicijo vtihotapili svoje ljudi ki so še nosili plašč bodisi krščanskih socialistov ali pa nacionalistov in ki so vse izdajali partiji.

Od tega časa dalje ni nihče od zaveznikov imel kakšne stvarne odgovorne ali vplivne funkcije.  Kvečjemu je bil samo še uradno zastopnik, v resnici pa ni nič več pomenil in je bil po načelih komunistične taktike pod stalnim nadzorstvom.

Nadzorovanje in zapiranje zaveznikov je trajalo do 8.  septembra.  Potem ko so komunisti mislili, da imajo položaj že povsem v rokah, pa so se začele likvidacije vseh nezanesljivih zavezniških ljudi.

Vsi, ki so po kakršnem koli naključju še ostali pri življenju, so se morali odločiti za vpis v Komunistično partijo sredi meseca oktobra 1943, ko je prišel odlok Izvršnega odbora Osvobodilne fronte in so sklicali sestanek v Sušicah blizu Toplic.  Tam je zastopnik krščanskih socialistov Tone Fajfar prosil navzoče predstavnike Centralnega komiteja v imenu krščanskih socialistov za članstvo.  Povedali so na tem sestanku tudi, da se mora vsakdo, ki hoče opravljati kakršno koli politično ali vojaško funkcijo, vpisati v Komunistično partijo.  To je bilo zadnje razdobje tako imenovane »socialno revolucionarne dobe«, v kateri so komunisti čisto jasno pokazali svoje karte; razdobje, ki dokazuje, da med komunizmom in tako imenovanim· »osvobodilnim gibanjem« pri nas ni popolnoma nobene razlike.  Eno ko drugo služi samo enemu namenu, namreč izvedbi komunistične revolucije pri nas.

Tako je komunizem pod krinko Osvobodilne fronte pri nas povsem prešel na ruski revolucionarni komunistični sistem in po ruskem vzorcu organiziral vso politično tvorbo in vodstvo.  Ustanovil je VOS (slovensko GPU), ki nastopa vedno v zadnji stopnji revolucije in katere namen je, izvesti čistke ter odstraniti vse elemente, ki niso komunistični.

S tem pa je tudi zapečatena usoda zaveznikov, ki so pomagali Osvobodilni fronti utirati pot komunizmu in bili dobri dotlej, dokler ni nastopila zadnja doba komunistične revolucije in z njo doba političnega razvoja Osvobodilne fronte.

            V zvezi s tem velja omeniti še neki posreden dokaz za komunistični značaj Osvobodilne fronte.  Ta posredni dokaz je kričeča razlika med agitacijo in resničnim stališčem Osvobodilne fronte do določenih vprašanj.

Komunistični prvaki v Osvobodilni fronti so izkoristili prav vsa propagandna sredstva, da bi »trdovratne« slovenske ljudske množice z njimi pridobili za »narodno-osvobodilno gibanje«.  Za vsako politično skupino in usmerjenost so pripravili nova gesla ter izkoriščali vse momente, ki bi jim pri tem lahko koristili.

V začetku so gnali silovit hrušč s slovensko narodno zavednostjo, z nacionalizmom, s frazo o osvoboditvi, združitvi in samoodločbi slovenskega naroda.  Toda prav tedaj, ko je ta »nacionalistična« propaganda Osvobodilne fronte najbolj cvetela, je Boris Kidrič, tajnik Komunistične partije in tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, na konferenci partije v mesecu juliju 1942 s poudarkom izjavljal: »Istočasno poudarjamo internacionalizem in se borimo proti šovinistom reakcije.«

»Šovinisti reakcije« so za Kidriča in vodstvo slovenske Osvobodilne fronte vsi ljudje, ki proti internacionalizmu poudarjajo načelo slovenstva, načelo pravega nacionalizma.  O slovenstvu in nacionalnosti Osvobodilne fronte pa najbolj nazorno govore njene izdajalske, protislovenske zveze s cesarsko italijansko vojsko, o katerih bo govor pozneje.

Že dejstvo, da je slovensko »narodno-osvobodilno« gibanje bilo zapovedano od Sovjetov, to je iz tujine, priča, da je propaganda o slovenskem značaju tega gibanja ter o njegovem boju za slovenske vrednote in dobrine laž.

Kako bi se tudi mogli boriti za slovenstvo in za Slovence ljudje, ki so Osvobodilno fronto začeli in jo še vodijo? Ali je kot borca za pravu slovenstvo in za slovenski narod moči smatrati Josipa Vidmarja , predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, ki je v slovenski književnosti in umetnosti poldrugo desetletje načrtno pobijal vse, kar je imelo kakršno koli zvezo s pravim slovenskim duhovnim ter narodnim izročilom; ki je več kakor pet let z vsemi silami in pod vsemi krinkami pripravljal pot za boljševizacijo slovenskega kulturnega življenja; ki je v svojih kritičnih merilih sprevrgel vse vrednote, samo da bi v umetnosti in v književnosti pripomogel do uspeha bolj ali manj neznatnim ljudem, ki so bili komunisti, to se pravi, ki po bistvu svojega nazora niso mogli biti Slovenci?

Ali more biti voditelj kakega slovenskega gibanja npr.  Boris Kidrič, človek, ki je že v rani mladosti postal plačan agent Kominterne in je v vsem svojem neznatnem javnem delu vedno zagovarjal taka politična načela in taka politična stališča, ki so morala Slovencem v vsakem položaju prinašati škodo?

Kako bi bilo moči priznati kake idealne ali narodne nagibe bivšim poklicnim zločincem in morilcem iz vodstva »narodno-osvobodilne vojske«, kakor je npr.  »brigadni« poveljnik Stanko Semič, s komunističnim imenom  Daki , ki se je večkrat bahal, da je sam z lastno roko poklal na desetine in desetine Slovencev?

Ali morejo voditelji kakega narodno-osvobodilnega boja biti ljudje, kakor je politični komisar bivšega II.  bataljona Dolenjskega odreda Majcen  Nace, ki je v času najhujših komunističnih pokoljev dejal:»Odlično delamo! Koder greva skupaj s komandantom Moretom Ivanom (ki je bil že pred vojno obsojen zaradi umora, op.  pis. ), povsod se vleče za nama rdeča črta.  Samo midva sva jih v tem kratkem času  nad  tristo pobila.  Pot v revolucijo se sijajno pripravlja!

Ali morejo veljati za prvake kakega narodnega, idejnega in idealnega gibanja mednarodni pustolovci in ljudje temne preteklosti ter okrvavljenih rok, kakor so npr.  dr.  Aleš Baebler , bivši junak pariškega podzemlja,  rdeči prostovoljec iz španske državljanske vojne, ter Lovrenc Kuhar , ki je svojo revolucionarno komunistično kariero začel s poneverbo delavskega denarja pri bratovski skladnici v Mežici?

Ali je moči kaj takega trditi o Edvardu Kocbeku , človeku, ki je skušal svoje bolestne težnje po oblasti uveljaviti pod vsemi prapori in v vseh oblekah, od kolarja preko anarhističnega individualizma, personalizma in »novega krščanstva« pa do najbolj neodjenljivega in krvavega komunizma?

Niti enemu izmed teh ljudi ni moči česa takega prisoditi.  V zločin nad slovenskim narodom, kateremu so dali ime Osvobodilna fronta, so jih gnali osebni nagibi , osebne strasti in osebna užaljenost, ne pa skrb za slovenstvo ali ljubezen do naroda.  Pravo ozadje in nagibe njihovega izdajalskega dela proti slovenskemu narodu je brez prikrivanja in najbolje izrazil Edvard Kocbek v pismu, ki ga je 10.  avgusta 1943 pisal nekemu svojemu somišljeniku v Ljubljani, v katerem pravi: »Ne gre (nam, to je Osvobodilni fronti, op.  pis. ) več  za  zlom  fašizma, ampak za tisto zadnjo resničnost sveta: posest in oblast. «  In to je edina dejanska resnica o tem, zakaj se voditelji Osvobodilne fronte bore.  Slovenstvo in boj za narodno korist sta jim samo agitacijska laž!

           
Druga taka propagandna laž Osvobodilne fronte je trditev, da so v njej zastopane vse bivše slovenske politične stranke.  Slovenci smo v preteklosti imeli štiri pomembnejše politične stranke, ki so res imele zaslombo v ljudstvu in so vse skupaj v resnici politično zastopale ves slovenski narod.  To so bile: Slovenska ljudska stranka, Samostojna demokratska stranka, Samostojna kmetska stranka in Socialistična stranka.  Komunistična stranka zakonito ni obstajala, pa tudi kot nezakonita skupina ni številčno pomenila nič kaj šele, da bi bila mogla zastopati kak znatnejši del slovenskega ljudstva.  Slovenska ljudska stranka se je po letu 1935 vključila v vsedržavno Jugoslovansko radikalno zajednico, Samostojna demokratska stranka ter Samostojna kmetska stranka pa že 1.  1932 v Jugoslovansko nacionalno stranko.

Dejstvo je, da v Osvobodilni fronti ni zastopana niti ena od teh bivših strank, ki bi slovensko ljudstvo lahko edine politično predstavljale.  Niti v širšem niti v ožjem vodstvu Osvobodilne fronte ni niti enega človeka , ki bi bil meseca aprila 1941 član, kaj šele vodilni zastopnik katere koli izmed omenjenih slovenskih poli1ičnih strank.  Noben član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte ni nikdar  bil  viden član katere izmed navedenih s1ovenskih strank.  Ker stranke lahko zakonito zastopajo samo vodilni ali od stranke za to pooblaščeni ljudje, Je torej jasno, da Osvobodilna fronta s trditvijo, da so v njej zastopane vse slovenske stranke - laže.

Vodilni slovenski stranki: Slovenska ljudska stranka v sklopu Jugoslovanske radikalne zajednice ter Samostojna demokratska stranka v sklopu Jugoslovanske nacionalne stranke kot zastopnici ogromne večine slovenskega ljudstva sta bili pri pripravah za ustanovitev Osvobodilne fronto celo izrecno izključeni, ker so se ju voditelji Osvobodilne fronte kot večinskih zastopnic ljudstva bali. 
O tem priča izjava predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Josipa Vidmarja, ki je v brošuri Beseda o Osvobodilni fronti«, zapisal: »Jasno pa vam mora biti, da (Osvobodilna fronta, op. pis. ) nikakor in pod nobenim pogojem ni marala in ni mogla sprejeti v svoje vrste strank, ki so se v jugoslovanski preteklosti osramotile in omadeževale. . .  ali ki so ščitile in podpirale peto kolono na naši zemlji ali celo same bile peta kolona za naše sedanje okupatorje.  V ti dve sramotno zaznamovani skupini nesprejemljivih je Osvobodilna fronta utemeljeno štela vodstvo obeh dotedanjih vodilnih političnih strank: Jugoslovanske radikalne zajednice in Jugoslovanske nacionalne stranke, ki sta bili iz Osvobodilne fronte vnaprej in nepreklicno izključeni. «

Izključeni, ker sta bili po tradiciji proti komunistični; prva pa še, ker temelji na katoliškem svetovnem nazoru, in bi jo za proti narodno delo Osvobodilne fronte ne bilo moči pridobiti.  Hkrati s to »izključitvijo« je Osvobodilna fronta hotela že vnaprej kot »peto kolono« in »izdajalce« označiti ogromno večino slovenskega naroda, ki sta ga ti stranki zastopali in vodili.

           
Resnica je, da je kot politična stranka v Osvobodilni fronti od vsega začetka zastopana samo Komunistična partija Slovenije in nobena druga.  Ta je danes tudi edina dovoljena politična stranka v okviru Osvobodilne fronte.  Edino od Komunistične partije Slovenije so v vodstvu Osvobodilne fronte vodilni ljudje, to je člani njenega Centralnega komiteja, ki Izvršni odbor Osvobodilne fronte tudi dejansko vodijo.  Predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Josip Vidmar, ni nikdar pripadal nobeni stranki in še je s tem vedno postavljal.  Zaradi tega ne more danes govoriti o tem, da v Osvobodilni fronti katero - zlasti v vodilnem smislu - zastopa.  Isto je z drugimi člani Izvršnega odbora: Kocbekom, Rusom, dr.  Brecljem Marijanom, Fajfarjem, Lubejem.  Nihče izmed njih ne zastopa nobene slovenske politične stranke, ker nihče v nobeni ni bil, kaj šele da bi bil dobil pooblastilo za zastopstvo.  Ker so Kocbek, Fajfar in Brecelj danes vsi člani Komunistične partije, jih je treba smatrati kvečjemu za njene zastopnike, tako da je Komunistična partija Slovenije v Osvobodilni fronti ne le edina politična stranka, temveč hkrati tudi najmočneje zastopana skupina.  Od nje so namreč v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte poleg članov Centralnega komiteja Komunistične partije: Borisa Kidriča, Edvarda Kardelja in Franca Leskoška še omenjeni trije; dalje Zoran Polič, Josip Rus in Franc Lubej, ki so tudi člani Komunistične partije Slovenije.

Tako od članov Izvršnega odbora Osvobodilne fronte uradno ni pripadnik Komunistične partije samo Josip Vidmar, če smemo verjeti njegovi lastni izjavi.  Kje more potem biti govora o tem, da so v Osvobodilni fronti zastopane vse slovenske politične stranke in skupine?
 

Ista slika je v drugi najvišji ustanovi Osvobodilne fronte, v njenem »Plenumu«, v katerem sta od bivših vidnejših zastopnikov kake stranke samo pokojni dr.  Anton Brecelj, ki je bil zaradi nediscipline že leta 1936 izključen iz Slovenske ljudske stranke, ker je zaradi ozke osebne politike skušal delati v njej razdor ter inž.  Sernec bivši jugoslovanski minister za gradnje, ki se je v Slovenski ljudski stranki in v javnem življenju onemogočil s svojimi umazanimi korupcijskimi zadevami iz leta 1927. Če ta dva človeka, člana širšega vodstva Osvobodilne fronte lahko zakonito zastopata v njej kako slovensko stranko, naj presodi vsakdo sam! Taka je torej resnica o propagandnih trditvah Osvobodilne fronte, da so v njej zastopane vse slovenske politične stranke .  .  .

Tretje tako zlagano propagandno geslo Osvobodilne fronte je bilo govorjenje o Jugoslaviji jugoslovanstvu, skupnosti jugoslovanskih narodov itd.  Vse to je bila gola propagandna laž za slepljenje javnosti.
 

Kako bi bilo moči verjeti v odkritosrčnost komunistične propagande z jugoslovanstvom, če je Osvobodilna fronta v letu 1941 smatrala za svojo poglavitno nalogo da bivšo državo kot politično idejo in stvarnost pri slovenskemu ljudstvu čimbolj očrni! Podtalna glasila Osvobodilne fronte to leto niso za bivšo Jugoslavijo imela drugih priimkov kakor »jugoslovanski nestvor«, »koruptna reakcionarna tvorba«, »kapitalistična pošast«, »neživljenjska absurdnost«, »petokolonska Jugoslavija«, »smrkavec Peter II.  in njegovi beli jastrebi« (glej »Slovenskega poročevalca« iz leta 1941 ter drugo podtalno propagandno literaturo), - »režim žandarjev, Glavnjač, režim socialnega in nacionalnega zatiranja«.  (Tito: »Narodno vprašanje v Jugoslaviji v luči narodno osvobodilne borbe«. )

Ko so se propagandna gesla zaradi taktike, ki so jo narekovala Osvobodilni fronti navodila iz Moskve, spremenila in začela poudarjati neko svojo Jugoslavijo in jugoslovanstvo, je uradno stališče vodstva ostalo isto.  Tone Fajfar , član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte je meseca maja 1942 na shodu v Kompoljah govoril: »Naša hrabra partizanska vojska ne prizna bivšega kralja Petra .  .  .  Kajti mi Jugoslavije nočemo več.  Mi hočemo ustvariti nekaj novega, zato kontinuitete Jugoslavije ne priznamo. «
 

Brošura »Zakaj je propadla Jugoslavija?«, ki jo je izdala Agitacijsko propagandna komisija Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije 1942 - torej vir, ki izraža uradno stališče Komunistične partije in s tem Osvobodilne fronte - pravi: »Drugič pa mora ,ideološka' navlaka izginiti z narodne pozornice.  Taka ideološka navlaka je .  .  .  protislovensko in proti ljudsko jugoslovenstvo .  .  .  Tisti, ki so nekoč iz idealizma sledili Jugoslovanom, naj se danes .  .  .  ne čutijo prizadete, če bijemo tudi po jugoslovenstvu - prav tako kakor smo tolkli po vseh pojavih petokolonstva znotraj slovenskega naroda. Mi komunisti, ki nimamo sentimentalnih ozirov .  .  .  smo dolgo tega našli izvirni greh tam, kjer ga je treba iskati: v letu 1918« (namreč v nastanku Jugoslavije, op. pis. ).
 

Brošura »Revolucionarni razvoj slovenskega narodno osvobodilnega gibanja«, ki jo je Komunistična partija Slovenije izdala meseca junija 1942, pravi: »Njegov (narodno-osvobodilnega gibanja, op. pis. ) smoter pa vendarle nikakor ne bi bil dosegljiv s kakršnim koli povratkom pred okupacijskega stanja, recimo Jugoslavije.  Med upravno in vojaško organizacijo ter oboroženo silo stare Jugoslavije po eni strani, ter sedanjo osvobodilno vojno slovenskega in ostalih narodov Jugoslavije po drugi strani, ni prav nobene dejanske kontinuitete. «

Četrto tako propagandno slepilo, ki mu je nasedel del domače javnosti, še bolj pa tujina, je kričanje, da je Osvobodilna fronta »angleški« zaveznik in da se bori za njihove cilje.  Tudi ta propagand je samo taktika, ki jo vodstvu Osvobodilne fronte narekujejo vojno politične razmere in navodila iz Moskve.  Načelno stališče vodstva Osvobodilne fronte do Anglije in Amerike je isto kakor do tako imenovanih fašističnih držav.  Slovenska Osvobodilna fronta se bori izključno za komunistične, to je sovjetske politične cilje, ter se ima za sovražnico vsake druge sile.  Njeno načelno stališče je izraženo v brošuri »Revolucionarni razvoj slovenskega narodno-osvobodilnega gibanja«.  Tam beremo o smislu in cilju njenega boja med drugim tole: ». . .  njegov smoter - namreč osvoboditev, združitev in samoodločba naroda ga vendarle nikakor ne bi bil dosegljiv s kakršnimkoli povratkom pred okupacijskega stanja ali z vpostavitvijo katerega drugega imperialističnega sistema, ki bi vklenil v 'svoje meje slovenski narod. . .  To se pravi revolucionarno zlomiti obstoječi sistem. . .  in revolucionarno preprečiti vzpostavitev kateregakoli starega sistema imperialističnega jarma nad Slovenci. «
 

Boris Kidrič, tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je na konferenci Komunistične partije Slovenije meseca julija 1942 glede razmerja do Angležev in Amerikancev izjavil: »Tisti, ki bodo šli na angleške pozicije, se jih je treba bati, ker bodo prej ali slej šli. . .  v naročje bele garde. «
 

Pero Popivoda, zdaj komandant komunistične »divizije«, je imel meseca maja 1943 v Iški grapi predavanje, v katerem je dejal: »Ko bomo vse države osvobodili, bomo pognali še Anglijo. «
 

»General« Jaka Avšič, namestnik vrhovnega poveljnika »slovenske narodno-osvobodilne vojske«, je 12.  oktobra 1943 v Dobrniču govoril takole: »Naš partizan se bije ob Soči, ob Vrbskem jezeru, ob Uni, pripravljen, da stre vsakega sovražnika, pa najsi bo to Italijan, ki ga je že strl, ali Nemec, ki ga bomo kmalu pogazili, domači izdajalec belo in plavogardist, ali pa Anglež.  Vse bomo uničili. «

Zoran Po1ič , član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je 26.  julija 1943 govoril: »Med partizanskim moštvom in komando se pojavlja žalostno dejstvo, da postajajo anglofilski.  Zvezo z Angleži smejo uporabiti kvečjemu kot propagandno sredstvo, njihove simpatije pa nikakor ne smejo biti na angleški strani, zlasti pa se ne smejo navzeti njihovega duha. . .  Anglijo lahko uporabljamo v toliko, v kolikor s tem lahko slepimo ljudstvo, drugi strani pa, da izvlečemo iz Angležev, kar se le da.«

Vrhovno poveljstvo »narodno-osvobodilne vojske« »zaveznice« Angležev in Amerikancev, je dalo spomladi 1943 postreliti dosti vojakov in poveljnikov, ker so se preveč ogrevali za Anglijo.  Tedaj je isti Polič tudi prepovedal podtalnim propagandnim glasilom Osvobodilne fronte pisati karkoli v angleškem in ameriškem duhu in smislu . .

Priča, ki je imela dolgo časa vpogled v delo in usmerjenost Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, pripoveduje glede tega naslednje: »Že pred razsulom Jugoslavije je bilo razpoloženje Komunistične partije docela protiangleško in protizavezniško.  Po zlomu Jugoslavije pa so se ti ljudje orientirali še strože proti Angliji in Ameriki, in sicer zaradi navodil iz Rusije, ki so opozarjala, da bi Angleži in Amerikanci kot reakcionarji utegnili izjaloviti poskuse za revolucijo. . . Ko je ,narodno-osvobodilna vojska' prišla na teren, je s pisano in ustno propagando začela takoj napadati Anglijo in njene uradne zastopnike, češ da bodo ti gotovo podpirali vsako reakcijo pri nas.  Zato je treba vliti v duše partizanov in civilnega prebivalstva največje sovraštvo do Anglije. Za to sta se s pisanjem zlasti zavzemala Boris Kidrič ter Edvard Kocbek, oba člana Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. 

Proti angleški kurz v Osvobodilni fronti je bil v začetku tako hud, da so prijeli in takoj ustrelili vsakogar, ki je Angleže samo omenil.  Vsa njihova propaganda je bila v prvih časih naperjena zgolj proti Angležem.

To uradno stališče vodstva Osvobodilne fronte se tudi po 8.  septembru 1943 ni spremenilo.  Vsi politični komisarji so dobili navodila, da morajo na shodih govoriti v proti angleškem smislu.  Ta navodila so tudi izpolnjevali.  Zlasti je to delal član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Zoran Polič, ki je imel po 8.  septembru čez deset shodov, kjer je govoril proti Angležem.  On in vsi govorniki - politični komisarji - so v Stični.  v Cerknici.  Kočevju, Ribnici in drugod napovedovali, da bodo pognali iz dežele tudi »tretjega okupatorja«, to je Angleže, če bi prišli. . .

Ko je po angleških začetnih uspehih proti Italiji začelo navdušenje za Sovjete med ,narodno-osvobodilno vojsko` plahneti in so se vedno bolj oglašale simpatije do Angležev, je Izvršni odbor poslal vsem političnim ustanovam Osvobodilne fronte vrsto skrivnih okrožnic z najstrožjimi navodili, da je treba navdušenje za Angleže z vsemi sredstvi zatreti, ker bi angleški vpliv pomenil smrt za komunizem na slovenskem ozemlju. . .

Proti angleško stališče voditeljev Osvobodilne fronte ,je razvidno tudi iz ukrepa, ki pod smrtno kaznijo prepoveduje poslušanje radijskih oddaj iz Londona.

Najjasneje se je to stališče Osvobodilne fronte pokazalo po 8.  septembru.  ko je narodno-osvobodilna vojska hitela vse italijansko orožje, kar ga je ostalo pri nas, voziti v podzemska skladišča v Kočevskem Rogu.  Na vprašanje čemu to skrivanje in skladišča, so člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte odgovarjali zaupnikom, da morajo to orožje pripraviti za boj proti »tretjemu okupatorju«, to je proti Angležem, ki se bodo najbrž izkrcali na Balkanu.  Glavno poveljstvo šla je že izdelalo vse načrte in se bo Angležem postavilo v bran, kjer koli bi skušali priti na Balkan. «

To je torej resnica o »nacionalnosti«, o »jugoslovanstvu« in o »zavezniški« usmerjenosti Osvobodilne fronte. . .

Peto tako zlagano geslo, s katerim je Osvobodilna fronta skušala slepiti slovensko ljudstvo, je bila fraza o demokraciji, za katero in v imenu katere da se narodno osvobodilno gibanje bori.

V imenu te »demokracije« ,je Osvobodilna fronta dajala streljati znane in neznane ljudi ki so si drznili o koristih slovenskega naroda misliti drugače kakor komunisti, v imenu te »demokracije« se je borila proti večini slovenskega naroda in z vsemi sredstvi skušala zadušiti njen glas; v imenu te »demokracije« je uganjala najhujše duhovno, politično in gospodarsko nasilje nad slovenskim ljudstvom.

Kako pa v resnici misli z demokracijo, je »docela jasno« pokazala lani meseca septembra, ko je uprizorila volitve tako imenovanih »slovenskih ljudskih odposlancev«.

Propaganda Osvobodilne fronte je tedaj doma in v tujini razglašala, da so to bile na prve svobodne in res demokratične volitve« v zgodovini slovenskega naroda.  Pri njih je vendar enkrat prišla do izraza »prava ljudska volja« in so bili izvoljeni »zastopniki vseh slojev in vseh prepričanj«.

Udeleženci teh »svobodnih volitev« pripovedujejo, da so potekale ne le pod pritiskom besede, propagande in groženj, temveč pod pritiskom strojnic.  Komunistična partija je dala najstrožja navodila, da morajo njeni zaupniki poskrbeti, da bo zmago pri teh svobodnih volitvah odnesla ona. 

Seveda se je to tudi zgodilo.

Pravico voliti »ljudske odposlance« je imela tudi »narodno - osvobodilna vojska«. 

Pričakovali bi, da bo Osvobodilna fronta na demokracijo gledala vsaj pri tej ustanovi, ki je zanjo najvažnejša in pomeni hrbtenico za njen obstanek.  Toda prav tu je napela Komunistična partija po vrhovnem poveljstvu vse sile, da bi bili izvoljeni sami člani Komunistične partije.

Kakor je razvidno iz dokumenta, ki ga objavljamo v fotografskem posnetku, je politični komisar »glavnega štaba narodno-osvobodilne vojske«, dal vsem podrejenim poveljstvom uradno zapoved, da morajo politični komisarji gledati na to, da bodo pri »javnih, docela svobodnih volitvah« izvoljeni predvsem stari partizani, to je stari komunisti.

Da so politični komisarji to navodilo o izvedbi pravih »demokratičnih« volitev v »narodno-osvobodilni vojski« dosledno izvedli, priča uradno poročilo, ki ga je poveljstvo tako imenovane »XV.  Divizije« poslalo svojemu glavnemu štabu. 

 

Poročilo pravi:

 ----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Štab XV.  divizije NOV in PO Slovenije,
dne 28.  9.  1943.

Glavnemu štabu NOV in PO Slovenije. 

Poročilo o poteku volitev in izvoljenih odposlancev.

Volitve v naši diviziji so se vršile od 20.  do 25.  t. m.  Volitve so bile izvršene na pravilen način - demokratičen - in iztekle povsod zadovoljivo.  Volitve so se vršile ob priliki bataljonskega mitinga ter so potekale z velikim razumevanjem partizanov, da so to res prave narodne volitve, kakor tudi izvoljeni tovariši predstavniki slovenskega delovnega ljudstva.  Volitve so potekale ob vzklikih parol in s pesmijo.  Vršile so se ob navzočnosti brigadnega polit komisarja oziroma namestnika.  V kolikor ni bilo mogoče, da bi vsi partizani prisostvovali volitvam, se jim je predhodno obvestilo pomen volitev in jim prikazalo delo predlaganih odposlancev.

 

Odposlanci IV.  S.  N.  O.  U.  B.  »Matija Gubca«.

 

I.  bataljon:

1.  Stare Ivan, roj.  13.  8.  1913, kmečki sin, žel.  delavec.  V partizane vstopil 21.  12.  1941.  Bil je ciljač težkega mitraljeza, sedaj polit komisar čete.  V bivši Jugoslaviji je bil član »Vzajemnosti«, sedaj je član KPS.

2.  Lampe Ignac, roj.  29. 7. 1905, Dobrova pri Ljubljani, mesar.  V partizane vstopil 27. 7. 1942.  Sodeloval je takoj pri OF in je v času partizanstva pokazal veliko predanost osvobodilnemu boju.  Ker pa je bolehen, in sicer ima revmatizem v nogah, je izvrševal v bataljonu poklic kuharja.  Med partizani je zelo priljubljen in so ga izvolili z največjim navdušenjem.  Je kandidat KPS.  Od 420 volivcev sta bila izvoljena skupno s 335 glasovi. 

 

II.  bataljon:

V II.  bataljonu pa se zaradi položajev volitve niso mogle izvršiti na bataljonskem zboru, pač pa so se vršile po četah.  Bataljon je predlagal po predhodnih pripravah za odposlanca:

1.  Likar Ivan (Goljan), roj.  8.  3.  1914 v Ajdovščini, kmečki sin, po poklicu delavec.  V partizane Je prišel 27.  6.  1943.  Sedaj je polit komisar čete, je zelo dober borec, zaveden, discipliniran ter pri tovariših zelo priljubljen.  Član KPS od junija 1943.

2.  Majerle Anton (Bojan), roj.  1. 7. 1923 v Črnomlju, sin upok.  orožnika, po poklicu ključavničarski pomočnik.  V partizane je prišel 23. 3. 1942.  Je zelo dober borec, sposoben in zaveden ter pri tovariših zelo priljubljen.  Član KPS od junija 1943.  Izvoljena sta bila s 330 glasovi od bataljona, ki šteje 445 mož, kateremu se je priključila še baterija in štabna četa s 100 glasovi.  Z izvoljenima tovarišema so pokazali vsi volivci največje zadovoljstvo in zaupanje.

III.  bataljon:

Volitve v III.  bataljonu so se vršile na bataljonskem zboru in obenem tudi zaprisega novincev.  Volitve so potekale zelo živahno in sta bila predlagana za odposlanca sledeča tovariša:

1.  Oblak Nace, roj.  26. 7. 1914 v Tribušah na Primorskem, delavec.  V partizane vstopil 2. 2. 1943.  Sedaj je polit delegat v četi.  V vsem tem času, kar je partizan, ,je pokazal veliko predanost osvobodilnemu boju in je med partizani zelo priljubljen.  Je zelo hraber borec in sposoben.  Je član KPS.

2.  Šali Jože, roj.  3.  8.  1915 v Češči vasi pri Novem mestu.  Je kmečki sin.  V partizane je vstopil 21.  2.  1923.  Sedaj je komandir čete.  Je zelo discipliniran, hraber in premišljen.  - Izvoljena sta bila z veliko večino glasov.  Število volivcev v III.  bataljonu 450 glasov.  Največ glasov je dobil tovariš Šali, in sicer 185 glasov.  Skupno pa sta imela od 450 glasov 380 glasov."

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Uradna odredba vrhovnega poveljstva »narodno-osvobodilne« vojske o izvedbi »prvih demokratičnih volitev v slovenski zgodovini«.  »Volitve izvedejo polit komisarji. . .  Volitve so popolnoma svobodne«.  Vendar naj polit komisarji pazijo, da bodo izvoljeni predvsem stari partizani. . .  to je, člani Komunistične partije.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Štab divizije NOV in FOS dne 28. IX.  1943.

Odposlanec V.  S.  N.  O.  U.  B.  »Ivana Cankarja«.

 

I.  bataljon:

1.  Štine Janez (Štine), roj.  10.  2.  1914.  V partizane je prišel 24.  8.  1943.  Funkcij do sedaj ni vršil.  Član KPS od 10.  9.  1943, delavec, enoglasno izvoljen.

2.  Oblak Maks (Milan), roj.  14.  8.  1917.  V partizane je prišel 17.  5.  1943.  Odrejen za komisarja delovne čete.  Do sedaj sekretar bataljonskega biroja.  je član KPS od maja 1943.  Izvoljen enoglasno.  

II.  bataljon:

1.  Lapanja Albin, roj.  5.  2.  1911, stopil v partizane 7.  2.  1943.  Bil polit delegat, sedaj namestnik četnega polit komisarja.  Član KPS od 27.  8.  1943.  S pretežno večino glasov izvoljen.

2.  Turner Franc (Kostja), roj.  15.  3.  1916, v partizane stopil 28.  6.  1942.  Bil polit delegat, namestnik četnega polit komisarja.  Sedaj je imenovan za bataljonskega namestnika komisarja.  Član KPS od 27.  6.  1943.  Izvoljen s pretežno večino.

III.  bataljon:

1.  Škerlj Lovro.  vstopil v partizane 15.  1.  1943.  Namestnik polit komisarja bataljona.  Do sedaj je bil desetar, bataljonski obveščevalec, polit komisar čete.  Je član KPS od 21.  6.  1943.  Izvoljen enoglasno.

2.  Simončič Franc.  vstopil v partizane 15.  1.  1943.  Namestnik polit komisarja.  Član KPS od 20.  3.  1943.  Enoglasno.

IV.  bataljon:

1.  Hren Alojzij (Hren), roj.  2.  5.  1924.  V partizane vstopil 12.  5.  1942.  Sedaj polit komisar čete.  Do sedaj polit delegat in namestnik polit komisarja.  Član KPS od 19.  4.  1943.  Enoglasno.

2.  Franko Janez (Franko), v partizane je vstopil 15.  5.  1942.  Namestnik polit komisarja čete.  Prej je bil polit delegat.  Član KPS od 10.  5.  1942.  Enoglasno.

Topničarska baterija:

1.  Hržič Ivan (Dušan), roj.  2. 1. 1919.  V partizane vstopil 28. 12. 1941 Sedaj namestnik polit komisarja brigade.  Prej namestnik polit komisarja baterije.  Je član KPS od 3. 3. 1942.  Enoglasno.

2.  Švajger Alojz, v partizane 6.  5.  1942, vodnik, član KPS od 17.  9.  1943.  Enoglasno.

 

Odposlanci XII.  S.  N.  O.  U.  B. 

I.  bataljon:

1.  Gričar Miha (Mile), roj.  5. 2. 1903 v Št.  Petru pri Novem mestu, v partizane 9.  9.  1942 v I. bat.  VI.  brigade, aktivni narednik, desetar, starši delavci brez premoženja.  Po razpadu bil tovarniški delavec v Dugi Resi.  Od vsega početka bil partizanski simpatizer, izvoljen dne 24.  t.  m.  1943, pripadnik KPS.

2.  Anton Kos (Čobo), roj.  17.  3.  1942 v Trbovljah, prišel med partizane kot prostovoljec dne 22. 5.  1943 v Savinjski bataljon, rudar, funkcionar, vodnik minerskega voda, starši rudarji, družina, dober borec, vsestransko dober, izvoljen 24.  t.  m.  Pripadnik KPS.

II.  bataljon:

1.  Kernc Alfonz (Tone), roj.  24. 7. 1915 v Žužemberku, prof.  rom.  jezikov, intendant, v partizane 9.  9.  1943, starši: državni uradnik, izvoljen dne 22.  9.  1943, pripadnik KPS.

2.  Arnejšek Boris (Maks), roj.  9.  9.  1921 v Zalogu pri Ljubljani, v partizane stopil 18. 5. 1942 na Polici, elektrovarilec, bataljonski obveščevalec, starši: železničar.  Pripadnik KPS.

III.  bataljon:

1.  Naglič Stanislav (Doli), roj. 4. 5.  1908 v Črnučah pri Ljubljani.  V partizane stopil 13.  5.  1943, ščetar, dober borec in politik - star proletarec.  KPS. 

2.  Kosirnik Ivan (Marko), roj.  1.  9.  1921 Vir-Domžale v partizane stopil

15.  1.  1943 strojni ključavničar desetar, oče sodar, dober borec in agilen politik.  Politična pripadnost: Sokol.

IV.  bataljon:

1.  Rebolj Dušan, polit komisar IV.  bataljona.

2.  Brglez Janez, namestnik polit komisarja IV.  bataljona.  (Oba KPS seveda.  Op.  pis. ).

Štab XV.  divizije NOV in PO Slovenije, dne 28.  9.  1943.

V.  bataljon:

1.  Jerič Vid roj.  28.  8.  1920 v Tihaboju (Mirna), v partizane stopil prostovoljno 8.  5.  1942, kmečki sin, komandir čete.  Član KPS.

2.  Banovec Silvo (Leo), roj.  7.  12.  1926 v Ljubljani, v partizane 17.  5.  1942, delavec, miner, član KPS.

Prateča četa:

1.  Rems Janez (Ivanov), roj.  25.  6.  1916 v Krtini, Dob-Kamnik, v partizane 2.  8.  1943, tkalec, kmečki sin, dober borec, pripadnik delavske strokovne organizacije.

 

Odposlanci štaba artilerije XV.  divizije NOV in POS.

1.  Burgar Janez, roj.  25.  1.  1920 v Hrašah pri Smledniku, tesar; v partizane 14.  7.  1943.  Funkcij nima in ni član KPS.

2.  Peskar Alojz, roj.  18.  5.  1915 v Sevnici nad Trebnjem, tovarniški delavec; v partizane stopil 2.  6.  1943.  Je član KPS od 8.  6.  1943.  Intendant II.  divizije štaba artilerije.

 

Odposlanci štaba avtobataljona XV.  divizije NOV in POS.

1.  Grozdnik Franc (Miklavž) vodnik borbene čete avto bataljona, v partizane vstopil maja 1942.  Član KPS od Julija 1943.

2.  Kramar Ivan (Ge) ključavničar, roj.  15.  4.  1915.  V partizane vstopil 23.  3.  1942.  Član KPS od 22.  1.  1943.  Sedaj polit komisar čete Divizijske zaščite. 

 

Odposlanec oklepne čete XV.  divizije NOV in POS.

Golob Nace, namestnik polit komisarja čete, v partizane vstopil 30.  maja 1942.  Član KPS od leta 1938.  Izvoljen enoglasno.

Spiska odposlancev novo formirane XIV.  brigade še nismo prejeli.  Takoj ko ga prejmemo; ga bomo odposlali,

S.  F .  - S.  N.  !

Polit komisar: Komandant:

 

Iz tega poročila je razvidno, da je »XV.  Divizija« volila 32 »odposlancev«.  Kandidatov ni izbiralo moštvo, kakor bi bilo v demokratičnem redu treba pričakovati, temveč so jih predlagali komunistični politični komisarji.  Od teh 32 odposlancev jih je po uradnem priznanju nič manj kakor 28 takih, ki so člani Komunistične partije, samo 4 uradno ne pripadajo stranki.

S to komedijo je Osvobodilna fronta postavila na laž vsa svoja gesla o demokraciji in dokazala, da se za njimi skriva vedno samo njen edino pravi in resnični obraz: komunizem.