PREDLOG ZA UREDITEV GROBIŠČ ŽRTEV KOMUNIZMA

V obeh svetovnih vojnah in v komunistični revoluciji, ki je bila izvedena v letih 1941 – 1946, je bilo v Sloveniji ubitih ali je umrlo skoraj pol milijona vojakov in civilnih žrtev. Skoraj 200.000 vojakov, ki so padli med I. svetovno vojno na Soški fronti in v zaledju, je pokopanih na urejenih vojaških pokopališčih v Sloveniji, približno 100.000 padlih vojakov pa so Italijani prekopali v kostnice na svojem ozemlju.

Od približno 200.000 žrtev druge svetovne vojne in komunistične revolucije je v urejenih grobiščih le okrog 40.000 padlih partizanov in civilnih žrtev okupacijskih sil, večina žrtev komunistične revolucije pa še vedno leži v prikritih grobiščih.

Prikrita množična grobišča žrtev komunizma so predvsem na poteh, po katerih so vojaki JA in KNOJ v maju in juniju 1945 gnali množice zajetih vojakov in civilnih beguncev, ki so se ob koncu vojne hoteli umakniti v Avstrijo, vendar so bili zaustavljeni še pred mejo, ali pa so jih Angleži vrnili v Slovenijo.

Ob trasi od Pliberka do hrvaške meje pri Zavrču oziroma pri Maclju, so prikrita grobišča približno 50.000 hrvaških žrtev. Ob tej trasi so manjša grobišča na Poljani in v Dravski dolini do Brestrnice, največje grobišče je v tankovskem jarku na Teznem, velika grobišča so tudi na Vzhodnem Pohorju ob poti do Areha, pri Kidričevem, pri Borlu.

Ob trasi od Dravograda do Celja in potem do Rogatca oziroma do Dobove je v prikritih grobiščih okrog 50.000 žrtev, med katerimi so tudi številni Slovenci. Partizani so na tej trasi množično pobijali begunce že na poti proti Avstriji, še več pa so jih pobili, ko so jih vodili nazaj. Velika grobišča so v okolici Dravograda, pri Slovenj Gradcu (Žančani, Lehen), v kotlu pri Doliču (med vhodom v sotesko Huda luknja in Mislinjo), v okolici Velenja in Šoštanja, največ pa jih je v Celju in okolici (v nekdanjem tankovskem jarku, ki je tekel od Štor in nato vzhodno in severno okrog Golovca ter zahodno do Savinje, na ravnici zahodno od mesta, okrog Teharij, v rudniku Pečovnik in Huda jama, v jamah okrog Hrastnika in Dola, ob cesti od Laškega do Dobove (Mostec, Krakovski gozd) in ob cesti od Celja do Rogatca oziroma proti Kumrovcu.

Ob trasi od gorenjskih mejnih prehodov do Ljubljane in potem do Kočevja, je bilo v prikritih grobiščih pobitih okrog 30.000 žrtev, med njimi tudi veliko Slovencev. Največja grobišča so okrog Jesenic, Radovljice (Lancovo), okrog Kranja, Škofje Loke, Kamnika, Šentvida pri Ljubljani (Kucja dolina), v okolici Iga, predvsem pa v Kočevskih breznih.

Množična grobišča vojakov in civilnih beguncev so tudi v okolici Ilirske Bistrice in  v breznih na Krasu in na Trnovski planoti.

Poleg teh množičnih grobišč so manjša grobišča žrtev komunistične revolucije tudi v okolici vseh mest in večjih krajev, kjer so po vojni pobijali premožnejše meščane ali  sokrajane (Slovenska Bistrica, Konjice, Fram, Vitanje, Vojnik, Logatec, Trbovlje…).

Po še nedokončani evidenci prikritih grobišč MDDSZ je v Sloveniji 594 prikritih grobišč. Lokacije in osnovni podatki so objavljeni na naslednji spletni strani:

http://www.geopedia.si/#T1606_x556520_y108384_s9_b4

Obveznosti Slovenije po pravilih mednarodnega vojnega prava

Mednarodno vojno pravo natančno določa obveznosti vojskujoče se države do padlih ali umrlih vojakov in drugih pripadnikov sovražne sile, ki jih ima v svoji oblasti. Slovenija je kot generalna naslednica bivše Jugoslavije nasledila tudi njene obveznosti v zvezi s pokopom vojakov in civilistov, ki so jih v nasprotju z mednarodnim vojnim pravom pobile različne formacije prejšnje države med vojno in v prvih mesecih po vojni in prikrile njihove posmrtne ostanke.

Na to obveznost je Slovenijo leta 2012 opomnil Ameriški State Department v svojem Poročilu o stanju človekovih pravic za leto 2011  http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/2011/eur/186405.htm  , ki v zvezi s Slovenijo kot prvi problem navaja kršenje državnih obveznosti do pobitih žrtev komunističnih pobojev, kateri grobišča se ne urejajo. Kot konkretno kršitev navaja policijsko prepoved preiskave množičnega grobišča pri Dobovi. [1] Ker je slovenska policija prepovedala Nemški zvezi za vojaške grobove preiskave množičnih grobov nemških ujetnikov, ki so jih jugoslovanske oblasti pobile po koncu vojne, se počutijo užaljeno tudi Nemci in to kažejo na različne, za Slovenijo zelo neprijetne in drage načine. Mogoče Sloveniji tudi zato padajo politični in finančni ratingi, dražijo se krediti. Popolna slovenska aroganca v zvezi z množičnimi grobišči Hrvatov obremenjuje odnose s Hrvaško. Tudi Italijani vedno znova omenjajo množice pobitih žrtev v kraških fojbah, kjer so zasute z odpadki.

V Ženevski konvenciji iz leta 1949[2]^, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, so povzeta pravila že prej sklenjenih konvencij o mednarodnem humanitarnem pravu. V 15. členu te konvencije je določeno, da mora vsaka vojskujoča se stran ob vsakem času, zlasti pa ob koncu posameznega spopada oziroma ob koncu vojne, brez odlašanja sprejeti vse ukrepe, ki so potrebni zato, da se najdejo in zberejo trupla padlih in da se zaščitijo pred ropanjem. Čeprav je od konca vojne poteklo že veliko časa, ta obveznost še vedno velja in bo bremenila slovensko državo, dokler je ne bo izpolnila.

Vsaka država mora imeti pristojno službo za vojna grobišča, ki zbira in ureja podatke o mrtvih vojakih. Državi, ki sta bili v spopadu, preko teh služb izmenjujeta mrliške liste in ustrezno overjene sezname padlih ali državljanov, ki so padli ali umrli na območju druge države.

Vsakdo, ki najde truplo padlega vojaka ali druge žrtve vojne, mora državni službi, ki je pristojna za vojna grobišča posredovati drugo polovico njegove identifikacijske ploščice, oporoko in druge dokumente, denar in vse druge predmete, ki so pri padlem vojaku, in imajo sentimentalno vrednost za njegove svojce. Vse navedene dokumente in predmete, skupaj z izjavami o okoliščinah smrti in podatki o lokaciji grobišča, kjer je pokopan, se potem posreduje pristojni službi za vojna grobišča v domači državi pokojnika.

Vsaka država mora zagotoviti vsakemu mrtvemu pripadniku sovražne sile časten pogrebni obred, če je le mogoče v skladu z njegovo versko pripadnostjo. Grobove vojakov sovražne sile mora spoštovati, jih ustrezno označiti in vzdrževati tako, da jih je možno ob vsakem času najti. V ta namen mora vsaka država organizirati uradno službo za registracijo vojnih grobišč, ki je usposobljena in opremljena tako, da se lahko kadarkoli po koncu sovražnosti omogoči prekop posmrtnih ostankov, njihovo identifikacijo ter morebitni prevoz v domovino.

Takoj ko to dopuščajo okoliščine, vsekakor pa ob koncu vojne, morajo pristojne službe za vojna grobišča v državah, ki so sodelovale v spopadu, izmenjati vse podatke o natančnih lokacijah grobišč in podatke o pokopanih vojakih. Slovenija tega še ni naredila.

Mnenje:

Republika Slovenija v zvezi z grobišči vojnih ujetnikov in civilistov, ki so bili v nasprotju z vojnim pravom pobiti po koncu vojne, krši svoje obveznosti po mednarodnem vojnem pravu in splošna načela humanosti.

Predlog:

Pristojni državni organi Republike Slovenije na ustrezen način obvestijo organe drugih držav, katerih državljani so pokopani v prikritih grobiščih žrtev povojnih pobojev na območju Republike Slovenije o lokacijah teh grobišč in o ocenjenem številu žrtev.

Z državami, katerih državljani so bili kot vojni ujetniki ali begunci pobiti po koncu vojne na območju Slovenije, se sporazumno uredijo vsa vprašanja v zvezi z urejanjem njihovih grobišč oziroma prekopi posmrtnih ostankov.

Kdo ureja grobišča žrtev komunizma

 

Do leta 1990 je bilo v Sloveniji prepovedano označevanje grobišč žrtev komunizma, ki so bile pobite med vojno ali po njej. Policija, oziroma Ljudska milica je imela seznam vseh prikritih grobišč, ki jih je nadzirala in ljudem preprečevala njihovo urejanje. Ta prepoved je nehala veljati šele po slovenski osamosvojitvi skladno z določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev 1/91, po kateri so se v Sloveniji prenehali uporabljati predpisi prejšnje države, ki so bili v nasprotju z načeli pravne države.

Kljub ukinitvi predpisov, s katerimi je bilo prepovedano urejanje prikritih grobišč žrtev revolucije, pa vse do sredine leta 2003 v Sloveniji ni bilo predpisa, ki bi vseboval pozitivne določbe o urejanju grobišč oseb, ki so jih med vojno ali po njej pobile oborožene enote NOB ali revolucionarne oblasti in bi določal državni organ, ki bi moral skrbeti za ta grobišča. Vsi predpisih o urejanju vojnih grobišč so bili namreč formulirani izključujoče, in so se nanašali samo na grobove borcev NOV ter drugih žrtev, ki so bile na strani NOV.

Ta pravna praznina je bila potem urejena z zakonom o vojnih grobiščih, ki pa se ne izvaja. V praksi se vojna grobišča  v Sloveniji še vedno urejajo na način kot je veljal pred sprejemom tega zakona.

Komisije in nevladne organizacije

 

Pasivnost državnih organov, ki so zadolženi za ureditev prikritih grobišč žrtev komunizma, blažijo  ad hoc oblikovane komisije in različne nevladne organizacije, ki jih oblasti tolerirajo, vendar jim ne zagotavljajo sistemskih virov financiranja, niti služb, ki bi se poklicno ukvarjale z iskanjem, urejanjem in vzdrževanjem grobišč žrtev revolucije.

Ustanovljenih je bilo več društev, med katerimi sta bili za urejanje prikritih grobišč najbolj pomembni Društvo za ureditev zamolčanih grobov in Nova slovenska zaveza. Prvo se je izkazalo predvsem pri iskanju in urejanju prikritih grobišč, saj je s križi in drugimi obeležji označilo večino takrat znanih grobišč, med njimi tudi Hudo jamo in grobišča na Kočevskem, drugo pa je bilo bolj intelektualno naravnano in se je posvetilo zgodovinskim raziskavam komunistične revolucije. Obe društvi pa sta bili že od ustanovitve dalje v stalnem medsebojnem sporu za prvenstvo pri urejanju grobišč. Državni organi so ta spor spodbujali z dodeljevanjem donacije za urejanje prikritih grobišč, ki so jo namenjali  nekaj časa enemu društvu, potem pa drugemu, namesto da bi sofinancirali obe.

V številnih občinah so bile ustanovljene posebne komisije za evidentiranje in urejanje prikritih grobišč, ki so zbrale ogromno dragocenih podatkov o lokacijah prikritih grobišč in o žrtvah, ki so bile tam pobite. Ker ni bilo nobenega državnega organa, ki bi na podlagi teh podatkov celovito uredil grobišča žrtev komunizma, so ti podatki ostali neizkoriščeni, komisije pa so nehale delovati.

 

Pučnikova komisija

V prvem mandatu, ki je trajal od 1992 do 1996, je v Državnem zboru RS delovala Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Zaradi nasprotovanja večine članov komisije pa ni prišlo do sprejetja zaključnega poročila, ki bi obsegalo tudi sklepe in predloge. V naslednjih mandatnih obdobjih v Državnem zboru ni bilo nobenega delovnega telesa, ki bi se sistematično ukvarjalo s problematiko prikritih grobišč.

Vladna komisija za prikrita grobišča

Vlada RS (IS RS) je takoj po osamosvojitvi Slovenije ustanovila Vladno komisijo za vprašanja prikritih grobišč, ki je med svojim obstojem večkrat spremenila svoj naziv, program in sestavo. Komisija je imela v vseh 22 letih obstoja velike težave predvsem zaradi različnega pojmovanja njene vloge in namena. Razlike so bile že znotraj komisije. Nekateri člani komisije so si prizadevali, da bi kar največ storili zato, da bi država prikrita grobišča javno priznala, da bi identificirali pokojnike, ki so v njih, jih dostojno pokopali, da bi vsa grobišča dostojno uredili in jih potem redno vzdrževali. Prevladali so drugi, ki jim je šlo bolj za velika dela na simbolni ravni kot so Osrednji spomenik sprave, Spominski park na Teharjah, Kapelica pod Krenom, grobišča žrtev komunistične revolucije pa naj bi bila priznana samo na abstraktni ravni, v naravi pa naj bi ostala neraziskana in prikrita.

Ker je bila komisija v času od 1990 do 2003 edino vladno delovno telo, ki je skrbelo za urejanje prikritih grobišč na območju Slovenije, so člani videli vlogo komisije v konkretnem delu na tem področju, podobno kot delujejo komisije za vojna grobišča po svetu[3], državna uprava pa je komisijo obravnavala le kot posvetovalno telo vlade brez konkretnih pristojnosti.

Komisija je začela konkretno delati na področju urejanja prikritih grobišč šele po letu 2005, ko je njeno vodenje prevzel Jože Dežman. V tem obdobju je bilo s sistematičnim sondiranjem odkritih in potrjenih veliko število množičnih grobišč, po zamenjavi vlade v letu 2008 pa je bilo delo komisije praktično onemogočeno z zmanjševanjem financiranja. V letu 2012, ko je vlado vodil Janez Janša se je status komisije še poslabšal, saj so bili iz nje izločeni vsi predstavniki ministrstev, ki vplivajo na urejanje grobišč. V komisiji so zdaj le še arheologi, zgodovinarji ter en policaj. S tem je država pokazala, da urejanja grobišč žrtev komunizma ne šteje kot nalogo državnih organov, ki jih morajo obravnavati s pieteto, spoštovanjem ter dostojnostjo kot pritiče mrtvim ljudem, ki so tam pokopani, temveč jo razume le kot mrtev predmet zgodovinarskega in arheološkega proučevanja.

Financiranje

Po zakonu se varstvo vojnih grobišč financira iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti, potrebna sredstva pa se lahko zagotavljajo tudi s prispevki občinskih društev in drugih organizacij, s prispevki donatorjev in iz drugih virov. V praksi večina občin vzdržuje vojna grobišča na svojem območju in od ministrstva ne zahtevajo povračila sredstev oziroma sofinanciranje teh nalog.

V državnem proračunu za leto 2013 je za urejanje in vzdrževanje vojnih grobišč skupno predvidenih 592.480 €. Od tega zneska je večina namenjena za urejanje in vzdrževanje grobišč iz I. svetovne vojne in partizanskih grobišč, ostanek pa je namenjen za urejanje prikritih grobišč.

Ta znesek bo skoraj v celoti porabljen samo za urejanje grobišča v Hudi jami in za priprave na gradnjo še enega spomenika komonistični diktauri v Ljubljani, ki naj bi se imenoval Spomenik žrtvam vseh vojn.

Da bi vedeli, katere žrtve imajo prednost, bo na spomeniku zapisan isti Župančičev verz kot je že zapisan na bližnji grobnici "narodnim herojem", ki stoji na drugi strani Parlamenta: "Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.".  

Blokade urejanja grobišč žrtev komunizma

 

Množični pokoli zajetih domobrancev in drugih nasprotnikov komunizma v Sloveniji, predvsem pa poboj več kot sto tisoč vojakov in beguncev iz Hrvaške ter drugih delov nekdanje Jugoslavije, ki so preko Slovenije bežali na zahod in so se ob koncu vojne znašli pred zaprto avstrijsko mejo, so največja zgodovinska travma Slovencev. Pri teh pokolih je tako ali drugače sodelovalo več kot 20.000 borcev NOV, ki so bili pomladi 1945 vključeni v 1. divizijo KNOJ, več kot 10.000 pripadnikov Narodne zaščite, ter številni pripadniki OZNE in komunistične partije. Občutek kolektivne krivde pa iz tistega časa teži tudi ljudi, ki so vedeli za poboje, vendar niso pomagali žrtvam in molčali o storilcih. Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 ta travma ni bila razrešena, ker ni bila izvedena tranzicija iz prejšnjega komunističnega režima. Zgodilo se je obratno, saj so prevladale sile kontinuitete, ki razlagajo zgodovino Slovenije na enak način, kot je veljal v času bivše Jugoslavije.

Bistvo te zgodovine je molk o pobojih in označevanje nasprotnikov komunistične revolucije za sodelavce okupatorja in izdajalce. Takšne razlage še vedno prevladujejo v šolah in javnih medijih, pa tudi med uradništvom in v policiji, predvsem pa v političnih strankah, ki zagovarjajo kontinuiteto s prejšnjim režimom. Posamezniki, ki skušajo spremeniti to splošno usmeritev, so deležni različnih šikan in ne morejo napredovati, tisti, ki preprečujejo odkrivanje pobojev, pa so nagrajeni[4]. 

Do leta 1991 je bilo urejanje grobišč žrtev komunizma odkrito prepovedano, kasneje pa se ta prepoved izvaja prikrito, z določanjem množice birokratskih ovir, z navijanjem stroškov za raziskovanje in urejanje grobišč, ob istočasnem omejevanju financiranja, predvsem pa z ignoriranjem zahtev, da se ta grobišča končno uredijo, žrtve dostojno pokopljejo, storilci pa zaprejo ali vsaj razkrinkajo kot vojni zločinci. .

Namesto, da bi množična grobišča žrtev komunizma obravnavali kot grobove, torej po doktrini kot velja za grobarsko službo, ki mora čim hitreje opraviti pokop ali prekop umrlih ljudi in potem grobove dostojno urediti in vzdrževati, se uporabljajo predpisi o kriminalističnih oziroma forenzičnih preiskavah, ki so prirejeni za raziskave posamičnih umorov, ne pa za preiskave grobišč z več tisoč žrtvami množičnih pokolov. Zadeva je še potencirana z določbami zakona o varstvu kulturne dediščine, ki prekope množičnih grobišč praktično onemogoča s popolnoma nasprotnega izhodišča, saj jih obravnava kot arheološka najdišča.

Policijska blokada

Po dosedanji praksi policija smatra vsako grobišče žrtev komunizma, kjer so bili že najdeni človeški posmrtni ostanki, kot lokacijo, kjer so zakopani dokazi za razjasnitev vojnih zločinov in zato dopušča preiskave samo v okviru kriminalistične oziroma forenzične preiskave. 

Generalni direktor policije Goršek je ob prepovedi preiskave množičnega grobišča v Mostecu, ki jo je minister za delo v letu 2011 dovolil nemški Zvezi za vojaške grobove, določil, da je vsak poseg v množično grobišče žrtev komunističnega nasilja možno opraviti samo kot policijsko preiskovalno dejanje, ki se opravi na zahtevo preiskovalnega sodnika po predlogu pristojnega državnega tožilca. Prepoved velja tudi v primeru, ko državni tožilec oziroma preiskovalno sodnik ugotovi, da pri izkopu človeških posmrtnih ostankov, ki bi bil finančno zahteven poseg, ne bi prišli do podatkov, ki bi v tej fazi predkazenskega postopka omogočili napredek v preiskavi. Ker je vsako grobišče žrtev komunističnih pobojev kraj nezastarljivega kaznivega dejanja, odločitev, da se ne opravi forenzična preiskava trupel, nikakor ne pomeni, da v primeru, če bi se odkrila nova dejstva, ne bi bilo treba izvesti takšnih nujnih preiskovalnih dejanj. Zato mora ostati lokacija prikritega grobišča nedotaknjena in nihče, niti služba za vojna grobišča, ne sme posegati na lokacijo takšnega grobišča.

S takšnim stališčem je generalni direktor policije praktično prepovedal vsako odkrivanje in urejanje množičnih grobišč žrtev komunizma.

Minister Svetlik, ki je bil v času, ko je bila izdana ta policijska prepoved, pristojen za urejanje vojnih grobišč, ni reagiral in je vodjo Službe za vojna grobišča, ki je ugovarjal tej prepovedi, vrgel iz službe. Kmalu potem je minister Svetlik ukinil tudi Službo za vojna grobišča kot posebno organizacijsko enoto. Od takrat dalje ni  bila opravljena nobena preiskava lokacij prikritih grobišč žrtev komunizma.

Omejevanje preiskovanja lokacij prikritih grobišč

 

Policija dovoljuje fizične preiskave lokacij prikritih grobišč samo v primerih, ko na njih še niso bili najdeni človeški posmrtni ostanki. Pri vsakem sondiranju so prisotni policisti, ki od izvajalcev sondiranj zahtevajo, naj kopljejo samo majhne sonde s površino največ 1 kvadratnega metra, potem pa preiskavo ustavijo takoj, ko se najde kakršna koli sled človeških posmrtnih ostankov.

Ob teh omejitvah je bilo doslej sondiranih le približno 250 lokacij evidentiranih grobišč. Na njih so bile izkopane majhne luknje do globine, kjer bi lahko bila pokopana trupla, ali pa so se jamarji spustili na dno brezen, kjer so bila evidentirana grobišča. V približno 150 sondiranih grobiščih (60%) so bile res najdene človeške kosti, vendar so potem policisti, ki so nadzorovali sondiranja, vedno ustavili nadaljnje preiskave, zato se ne ve niti, kdo je tam pokopan, niti število pokopanih, niti njihova narodna pripadnost.

V nasprotju z zakonom policija v primerih, ko je ustavila nadaljnje preiskave in prekop prikritih grobišč žrtev komunizma, potem ni sama nadaljevala preiskave skladno s predpisi, ki urejajo oglede krajev kaznivih dejanj, temveč je le blokirala delo vseh drugih, ki so hoteli opraviti prekop ali vsaj ugotoviti število in narodno pripadnost žrtev.

Po najdbi človeških posmrtnih ostankov je policija opravila preiskavo prikritih grobišč le v Hudi jami in pri dvigu posmrtnih ostankov iz dveh brezen pri Konfinu. V obeh primerih so bile opravljene izredno drage forenzične preiskave, ki pa pri 800 preiskanih okostjih žrtev iz Hude jame niso dale nobenih rezultatov, ki bi bili uporabni za identifikacijo žrtev in izsleditev storilcev, med posmrtnih ostankih žrtev iz Konfina pa je bilo z DNK analizo sicer identificiranih več kot 30 žrtev izmed okrog 150 najdenih, niso pa bili najdeni zadostni dokazi za vložitev ovadbe zoper tiste, ki so pobili tam najdene ranjence in bolnike iz ljubljanskih bolnišnic.

Predlog:

V zvezi z preiskavami, urejanjem ali prekopi množičnih grobišč žrtev komunizma lahko Policija skladno s predpisi o kazenskem postopku omeji nujna dela, ki jih izvajajo drugi organi ali osebe samo v okviru zakonsko določenih rokov za izvedbo kriminalističnih oziroma forenzičnih preiskav.

Če se policijska preiskava na lokaciji grobišča ne izvede, oziroma, ko je končana, policija ne sme več preprečevati del, ki jih pooblaščeni izvajalec opravlja v zvezi s preiskavo ali prekopom posmrtnih ostankov iz takšnega grobišča.

Arheološke blokade

Ob prepovedi preiskave množičnega grobišča pri Mostecu se je generalni direktor Policije Goršek postavil tudi v vlogo razlagalca določba zakona o varstvu kulturne dediščine.

Po tem policijskem tolmačenju je mogoče opraviti prekop posmrtnih ostankov žrtev komunizma samo skladno z Zakonom o varovanju kulturne dediščine, ki naj bi tudi povojna množična grobišča obravnaval kot arheološke dediščine. Zato bi vsak izvajalec prekopa moral pred začetkom del na grobišču pridobiti soglasje Ministrstva za kulturo.

Izvajalec preiskave oziroma drugega posega v grobišče žrtev komunizma bi moral pred začetkom del s pisno vlogo zaprositi Ministrstvo za kulturo za izdajo kulturno varstvenega soglasja.

Minister za kulturo bi potem izdal Kulturno- varstveno soglasje, s katerim se dovolita raziskava vojnega grobišča oziroma prekop posmrtnih ostankov le s pogojem, da tako raziskavo in odstranitev nadzoruje Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in da takšno raziskavo oziroma prekop vodi univerzitetni diplomirani arheolog z najmanj petletnimi delovnimi izkušnjami pri opravljenih arheoloških raziskovanjih.

Minister bi odločil o izdaji kulturno-varstvenega soglasja na podlagi predhodnega mnenja strokovne komisije za arheološka raziskovanja, ki bi predlagala enega ali več nadzornikov in morebitne dodatne pogoje ter strokovne zahteve arheološkega raziskovanja.

Komisija bo določila, da je ves čas trajanja preiskave ali prekopa množičnega grobišča žrtev komunizma obvezna stalna prisotnost arheologa, dokumentalista, antropologa oz. forenzičnega antropologa ter drugih specialistov, ki nimajo drugega dela ali zaslužka.

Stroške za plačilo vseh navedenih oseb, ki morajo biti prisotne pri preiskovanju ali pri prekopu vsakega množičnega grobišča žrtev komunizma, bi moral plačati naročnik oziroma izvajalec.

Mnenje: 

Navedeno policijsko tolmačenje obveznosti, ki naj bi jih imel izvajalec raziskav prikritih grobišč žrtev komunizma po zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD) je popolnoma napačno.

Po ZVKD ne spadajo v arheološko dediščino prikrita grobišča, temveč so arheološke ostaline le stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, skupaj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let.

Zato za evidentiranje in terenske preiskave prikritih grobišč žrtev komunizma ni potrebno predhodno pridobiti kulturno varstvenega soglasja, saj je to potrebno le za posege v že registrirane kulturne spomenike, prikrita grobišča pa praviloma niso razglašena za kulturne spomenike.

Izvajalec terenske preiskave na lokaciji prikritega grobišča mora Zavod za varstvo kulturne dediščine obvestiti le v primeru, če pri tej preiskavi najde neko arheološko ostalino. Potem ima zavod sedem dni časa, da razišče, ali gre pri najdeni stvari res za kulturno dediščino. Pri tem mora upoštevati določbe mednarodnega prava o varstvu mrtvih vojakov in drugih vojnih žrtev pred ropanjem, in umrlim ne sme odtujiti nobene osebne stvari, ki sodi k truplu, ali je pomembna za njegovo identifikacijo.  Pooblaščena oseba zavoda  lahko podaljša ta sedemdnevni rok še  za največ sedem dni, če potrebnih raziskav v prvotnem roku ni bilo mogoče opraviti, potem pa lahko izvajalec nadaljuje začeta dela skladno s predpisi o varstvu vojnih grobišč.

Po zakonu o vojnih grobiščih, ki ima kot specialen zakon za to področje prednost pred zakonom o varstvu kulturne dediščine kot bolj splošnim predpisom, lahko vse terenske preiskave, opazovanja, meritve in kartiranja na lokacijah prikritih grobišč žrtev komunizma samostojno izvede pravna ali fizična oseba, društvo ali druga organizacija, ki je usposobljena za opravljanje pogrebne dejavnosti,  na podlagi pogodbe z ministrstvom.

Ureditev grobišč žrtev komunizma

Naziv »prikrita grobišča« zavaja, saj kraška brezna, smetišča, nekdanji tankovski ali strelski jarki, ter plitve jame v močvirjih, kjer so komunistične oblasti v letu 1945 skrile trupla množic vojnih jetnikov, beguncev in drugih ljudi, ki so jih pobile brez sodbe, niso grobišča. Zato je vse te žrtve treba najti v teh skrivališčih, in jih dostojno prekopati v katero od kostnic, ali na urejenem pokopališču.

Urejanje prikritih grobišč ima v osnovi dve fazi: najprej je treba najti lokacijo, kjer so prikrite žrtve pokola in z izkopom sond ugotoviti, koliko je žrtev, po možnosti pa tudi podatke za ugotavljanje njihove pripadnosti.

Po končani preiskavi se območje grobišča ogradi, uredi po splošnih standardih za urejanje grobov, označi s spominskim znamenjem in s tablo s podatki o žrtvah, potem pa se stalno vzdržuje in ureja v dostojnem stanju.

Kot drugo fazo štejemo prekop žrtev, pri katerem se opravijo tudi podrobne preiskave posmrtnih ostankov ljudi in njihovih oblačil ter osebnih stvari, s katerimi se ugotovi, ali je bila žrtev vojak ali civilist, spol, starost, nacionalna pripadnost in drugi podatki. Ob prekopu se vzamejo tudi vzorci DNK, ki se umestijo v posebno bazo DNK vseh žrtev iz prikritih grobišč, ki bo kadarkoli kasneje s primerjavo vzorcev DNK omogočila najti pogrešane sorodnike. Posmrtne ostanke je možno prekopati v katero od že zgrajenih kostnic ali na katero od že obstoječih pokopališč. Pri množičnih grobiščih kot so pri Dobovi, na Teznem, pri Doliču ali na Kočevskem, bi bilo primerno urediti nova pokopališča.

Doslej ni  bilo še nobeno prikrito grobišče žrtev komunizma celovito urejeno.

Od 594 evidentiranih grobišč žrtev komunizma je bilo doslej najbolje urejeno grobišče v Slovenski Bistrici, kjer so žrtve prekopali iz zaklonišča pri Impolu, kjer so bile pobite in zasute, v novo kostnico na vrhu mestnega pokopališča. Ta prekop je bil izveden na pobudo in na stroške občine, saj ji država ni povrnila sredstev, ki so bila porabljena za odkrivanje zasutih zaklonišč, za izgradnjo kostnice in za prekop 431 trupel. Večji prekop je bil izveden tudi v posebej zgrajeno kostnico na delu mariborskega pokopališča ob nekdanjem tankovskem jarku, kjer je bilo leta 1945 pobitih in prikritih najmanj 15.000 hrvaških jetnikov. Stroške za prekop 1179 trupel, ki so bila najdena na trasi mariborske obvoznice, in za izgradnjo kostnice, je MDDSZ plačal šele po dolgotrajnih pravdah, ki jih je izgubil in je zato moral plačati štirikrat več, ko bi plačal ob izgradnji. Na nekaterih grobiščih so bili opravljeni prekopi, vendar potem posmrtni ostanki niso bili dostojno pokopani (Huda jama, Konfin, Lesce, …).

Ostala evidentirana grobišča so še vedno neurejena.

Nevladna društva, predvsem Društvo zamolčanih grobov, so v prvih letih po osvoboditvi Slovenije leta 1991,  za svoj denar in na lastno pobudo, postavile križe ali druga spominska znamenja na večino prikritih grobišč. Po skoraj dvajsetih letih so ta znamenja večinoma že propadla.

Na nekaterih lokacijah, kjer so bila s sondiranji najdena okostja žrtev komunistične revolucije, so bila kljub temu, da niso bile izvedene podrobnejše preiskave, postavljena spominska obeležja. Največja so ob Kočevskem breznu pod Krenom, kjer je bila za zelo velik denar postavljena skromna kapelica, na približno 30 drugih grobiščih pa so bila za državni denar postavljena simbolična obeležja.  Ker niso bile opravljene podrobnejše preiskave ni na nobenem spominskem obeležju natančnih podatkov o žrtvah, ki so bile tam pobite in prikrite.

Kot simbol sprenevedanja oblasti, ki bi rada napravila vtis, da je nekaj napravila v spomin žrtvam komunističnih pobojev, ne da bi jim uredila dostojna pokopališča oziroma kostnice, stoji velik spominski kompleks na Teharjah. Tam so za izredno velike denarje uredili spominski park na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča, od kjer so jetnike vozili na morišča v bližnji in daljni okolici, ne da bi se potrudili najti katero od tamkajšnjih grobišč, in ne da bi v spominskem parku postavili kakršnokoli obeležje, iz katerega bi obiskovalci videli, da je postavljeno v spomin na žrtev komunističnih pobojev. Podobno vlogo bo imel tudi osrednji spomenik žrtvam vseh vojn, ki naj bi stal v Ljubljani, in za katerega naj bi letos iz pičlo odmerjenega denarja za urejanje vojnih grobišč plačali natečaj.

Predlog: 

V ministrstvu, ki je pristojno za vojna grobišča, se oblikuje posebno organizacijsko enoto za vojna grobišča, ki bo zadosti kadrovsko močna in usposobljena za izvedbo vseh nujnih nalog v zvezi z ureditvijo prikritih grobišč. Kot alternativna možnost predlagam okrepitev Komisije za vprašanja prikritih grobišč s posebno strokovno službo, ki bo usposobljena za izvedbo operativnih nalog.

 Minister, pristojen za vojna grobišča, skladno z zakonom o vojnih grobiščih sklene pogodbo z gospodarsko družbo, društvom ali drugo organizacijo, ki ima dovoljenje za izvajanje pogrebne dejavnosti, in je zadosti usposobljena in opremljena, da lahko učinkovito opravi vse poizvedbe in opazovanja, ki so potrebna za določitev natančne lokacije grobišča, in da lahko na dostojen in spoštljiv način opravi vse preiskave posmrtnih ostankov, po katerih je mogoče ugotoviti število žrtev ter druge podatke.

V tej pogodbi se določi prikrita grobišča, ki jih je potrebno preiskati ter druge obveznosti izvajalca in ministrstva, ki mora zagotoviti ustrezna finančna sredstva za izvedbo teh nalog.

Vlada Republike Slovenije oziroma pristojna ministrstva pripravijo celovit Program ureditve prikritih grobišč žrtev komunizma, s katerim se določi, da:

• pristojna služba v ustreznem roku izvede terenske preiskave vseh lokacij evidentiranih prikritih grobišč in drugih lokacij, za katere je po dokumentih ali po izjavah prič verjetno, da so prikrita grobišča;
• pristojna služba označi in ustrezno uredi vse lokacije grobišč, na katerih so s terenskimi preiskavami najdeni posmrtni ostanki žrtev,
• pristojna služba izvede prekop grobišč žrtev komunizma, ki so slovenske narodnosti, v ustrezne kostnice ali na pokopališča.
• Vlada oziroma pristojna ministrstva za učinkovito ureditev grobišč žrtev komunizma odpravijo blokade in birokratske ovire, ki ovirajo

Določitev ministrstva, ki bo uredilo vojna grobišča

Pri urejanju vojnih grobišč moramo v Sloveniji upoštevati burno zgodovino.  Med 1. svetovno vojno je bilo slovensko ozemlje bojišče tujih armad z vojnimi cilji, ki se praviloma niso skladali z interesi Slovenije. Med drugo svetovno vojno pa so bili Slovenci vpoklicani v jugoslovansko, italijansko in nemško armado, veliko jih je sodelovalo v NOB, še več pa na strani, nasprotni NOB. V Sloveniji so tudi zelo številna grobišča pripadnikov vojaških enot iz drugih delov nekdanje Jugoslavije, ki so bili ob koncu druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju pobiti, ko so se skušali umakniti iz Jugoslavije.

Leta 2003 je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, s katerim je bilo urejeno tudi varstvo prej prikritih vojnih grobišč na enak način, kot je že prej veljal za druga vojna grobišča. Po določbi 28. člena zakona o državni upravi sodi urejanje vojnih grobišč v pristojnost ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

V Ministrstvu za delo je bila za urejanje vojnih grobišč, vključno s prikritimi grobišči žrtev komunističnega nasilja, v času prve Janševe vlade sredi leta 2008 ustanovljena posebna Služba za vojna grobišča. Leta 2011 je to službo ukinil takratni minister Svetlik potem, ko je prišlo do spora med vodjem te službe (Markom Štrovsom) in generalnim direktorjem policije Gorškom v zvezi s prepovedjo raziskave množičnega grobišča pri Mostecu.

Zdaj se MDDSZ praktično ne ukvarja več s prikritimi grobišči, saj so bile ustavljene vse dejavnosti v zvezi z odkrivanjem, sondiranjem in urejanjem prikritih grobišč.

 

Prenos pristojnosti na Ministrstvo za obrambo

V dosedanji praksi se je pokazalo, da področje grobišč žrtev komunizma in vojnih grobišč po svoji vsebini ne sodi v ministrstvo, ki ima prioritete na področju dela, zaposlovanja, družine in sociale, saj je bilo ves čas odrinjeno, finančna sredstva za urejanje grobišč pa so se večinoma prelivala na druga področja. Ta ureditev je edinstvena v svetu, saj urejanje vojnih grobišče v drugih državah praviloma sodi v obrambni resor. Značilni so zgledi Italije, Francije, Madžarske in drugih držav, kjer je  uveljavljeno načelo, da država v celoti prevzame odgovornost za vojake in druge osebe, ki so sprejele vojaške dolžnosti ali so bile  na drug način prizadete zaradi vojne.

Tudi v Sloveniji bi bilo samo obrambno ministrstvo oziroma službe v okviru Slovenske vojske sposobno poiskati, preiskati in urediti prikrita grobišča vseh pobitih vojakov in civilnih žrtev vojne, ki jih drugi državni organi, ki so bili pristojni za te naloge, doslej niso uredili.

Poleg razlogov moralne narave in vojaške solidarnosti govorijo za umestitev skrbi za vojna grobišča v obrambni resor tudi praktični razlogi. Vojska je praviloma najbolje usposobljena in opremljena za odkrivanje, urejanje in varovanje lokacij, kjer so posmrtni ostanki padlih in umrlih vojakov ter drugih žrtev vojnih operacij. Tudi pri financiranju velja na področju obrambe drugačen pristop, saj morajo države, članice NATO ali drugih obrambnih povezav za področja, povezana z obrambo, zagotoviti določen delež BDP, in so zato zainteresirane, da se čim več izdatkov za opravljanje njihovih obveznosti, prikaže med stroški za obrambo.

 

Predlog:

Ob prvih naslednjih spremembah zakona o državni upravi naj se področje varstva in urejanja vojnih grobišč prenese na Ministrstvo za obrambo.

Marko Štrovs

 

Povzetek in ugotovitve

V Sloveniji je evidentiranih okrog 600 prikritih grobišč, v katerih je več kot 150.000 žrtev pokolov, ki so jih med vojno, predvsem pa v maju in juniju 1945 zagrešile takratne komunistične oborožene sile.

Vsa prikrita grobišča so še vedno neurejena. Na nekaterih so sicer bila opravljena sondiranja, s katerimi so bili najdeni posmrtni ostanki žrtev, na nekaterih so postavljena spominska obeležja, nekaj pa je bilo tudi prekopanih, vendar ni bilo doslej niti eno grobišče žrtev komunizma v celoti urejeno.

V državni upravi ni nobene posebne organizacijske enote, ki bi bila zadolžena za preiskave in ureditev grobišč žrtev komunizma. Prejšnji minister, pristojen za vojna grobišča, je ukinil Službo za vojna grobišča, ki tudi v novi vladi ni bila obnovljena.

V državnem proračunu ni postavke za financiranje ureditve prikritih grobišč.  Sredstva za financiranje vseh vojnih grobišč v proračunu se zmanjšujejo,  v praksi pa niti tako zmanjšana sredstva niso porabljena za preiskovanje in urejanje grobišč žrtev komunizma.

Že itak omejeno preiskovanje evidentiranih lokacij prikritih grobišč je v začetku leta 2011 prepovedal generalni direktor policije. Ta prepoved doslej še ni bila umaknjena.

Neurejeno stanje na področju urejanja množičnih grobišč žrtev komunizma je predmet mednarodnega zgražanja in obremenjuje odnose z državami, iz katerih so žrtve, ki v Sloveniji še vedno niso dostojno pokopane.

 

Predlogi

1.      V ministrstvu, ki je pristojno za vojna grobišča, se oblikuje posebno organizacijsko enoto za vojna grobišč, ki bo zadosti kadrovsko močna in usposobljena za izvedbo vseh nujnih nalog v zvezi z ureditvijo prikritih grobišč. Kot alternativna možnost predlagam okrepitev Komisije za vprašanja prikritih grobišč s posebno strokovno službo, ki bo usposobljena za izvedbo operativnih nalog.
2.       Minister, pristojen za vojna grobišča, skladno z zakonom o vojnih grobiščih sklene pogodbo z gospodarsko družbo, društvom ali drugo organizacijo, ki ima dovoljenje za izvajanje pogrebne dejavnosti, in je zadosti usposobljena in opremljena, da lahko učinkovito opravi vse poizvedbe in opazovanja, ki so potrebna za določitev natančne lokacije grobišča, in da lahko na dostojen in spoštljiv način opravi vse preiskave posmrtnih ostankov, po katerih je mogoče ugotoviti število žrtev ter druge podatke. V tej pogodbi se določijo prikrita grobišča, ki jih je potrebno preiskati ter druge obveznosti izvajalca in ministrstva, ki mora zagotoviti ustrezna finančna sredstva za izvedbo teh nalog.
3.       Vlada oziroma pristojna ministrstva odpravijo blokade in birokratske ovire, ki           ovirajo učinkovito ureditev grobišč žrtev komunizma.
4.     V naslednje spremembe zakona o državni upravi se vključi prenos pristojnosti za      urejanje vojnih grobišč na Ministrstvo za obrambo oziroma na Slovensko vojsko.
5.      Vlada Republike Slovenije oziroma pristojna ministrstva pripravijo Program  ureditve prikritih grobišč žrtev komunizma, s katerim se določi, da:

•       pristojna služba v ustreznem roku izvede terenske preiskave lokacij evidentiranih     prikritih grobišč in drugih lokacij, za katere je po dokumentih ali po izjavah prič verjetno, da so prikrita grobišča;

•       pristojna služba označi in ustrezno uredi vse lokacije grobišč, na katerih so terenskimi preiskavami najdeni posmrtni ostanki žrtev,

• ·     pristojna služba izvede prekop grobišč žrtev komunizma, ki so slovenske narodnosti, v ustrezne kostnice ali na pokopališča.

 

 

---

[1] During the year government authorities continued to discover. The official count of graves discovered by the end of the year was 594, although the actual number of victims was believed to be much higher. Authorities had not exhumed or identified the vast majority of human remains at mass graves from post-World War II summary killings that took place throughout the former Yugoslavia. During the year the government halved the budget for investigating mass graves, reducing it to 876,000 euros (approximately $1.1 million). The country has no legal mechanism for survivors or descendants of victims of extrajudicial killings to seek redress or initiate an official inquiry.

In late 2010 government officials stopped the exhumation of a mass grave near Dobova by a German contracting firm. The state prosecutor maintained that a war crime had been committed on the site and that such exhumation work could not be performed, since the site might still yield evidence, and perpetrators found. No further exhumation was undertaken.

[2] http://www.icrc.org/ihl.nsf/FULL/365?OpenDocument

[3]Za področje Velike Britanije in nekdanjih kolonij oskrbuje vojaška grobišča Commonwealth War Graves Commission, ki ima letni proračun nad 61 milijonov evrov.

[4] Uroš Prikl, ki je bil osebno odgovoren za zaustavitev preiskav prikritih grobišč v MDDSZ, je bil v sedanji vladi nagrajen s položajem generalnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje, Tadeja Pušnar, ki je osebno zaslužna za ukinitev Službe za vojna grobišča, je tudi v novi vladi napredovala.