Šola kot nagrobni spomenik

Pred praznikom Vseh svetih, ko skrbno urejamo grobove na pokopališčih, je še bolj očitna ignoranca in poganstvo oblasti, ki ne poskrbi za množične grobove žrtev komunizma. To se najbolj očitno kaže v Celju, kjer je bilo ob koncu vojne pobitih najmanj dvajset tisoč ljudi, največ hrvaških vojnih ujetnikov in beguncev. Skoraj toliko žrtev so morilci odpeljali iz Celja na morišča v bližnji okolici: Pečovnik, Košnica, Huda jama, Vojnik, Hrastnik in Dol. Z vlaki so jih vozili celo na morišče pri Dobovi.

Na mestnem območju Celja so največja grobišča v zasutem protitankovskem jarku, ki je bil izkopan severno in vzhodno od mestnega centra in v strelskih jarkih ter topovskih zaklonih na Golovcu.  Knojevci so pobijali ujetnike in druge žrtve skoraj po celi izkopani trasi tega jarka, ki je tekel v dolžini več kilometrov od Jalovega grabna pri železniški progi Celje - Štore preko Voglajne in nato vzhodno od Cinkarne do Bežigrada, nato preko območja, kjer zdaj stoji tovarna Žična, preko območja kasneje zgrajenih trgovskih centrov ob Mariborski cesti, ob Milčinskega ulici do šole Frana Roša na Hudinji, nato pa do betonske tankovske ovire ob Cesti na Dobravo in do potoka Koprivnica. V tem jarku, ki je bil širok približno štiri metre in globok okoli dva in pol metra, so komunistični morilci pobili več kot 10.000 žrtev, največ zajetih hrvaških vojakov.

Po vojni so se celjske mestne oblasti trudile zabrisati vse sledove povojnih zločinov. Na grobovih so uredili smetišča in odlagališča tovarniških odpadkov, gradili so  tovarne, ceste, železniške proge, odtočne kanale in celo stanovanjske bloke in družinske hiše.

 Pri uničevanju grobišč se je izkazala zlasti Cinkarna Celje, za katero je direktor Kamilo Hilbert , ki je bil v času množične morije poleti 1945  v ožjem vodstvu republiške Ozne, izbral proizvodni program s kar največjo količino odpadkov. Milijone ton teh odpadkov so v naslednjih desetletjih zvozili na območje koncentracijskega taborišča Teharje in z njimi prekrili grobišča. Zanimivo, da so največ škode na grobovih napravili v zadnjih desetih letih bivšega komunističnega režima. Takrat so v okolici Teharij zgradili dve ogromni pregradi, za kateri so potem zvozili milijone ton strupenega odpadnega mulja iz Cinkarne. V te zemeljske pregrade so vgradili ogromne količine zemlje z območij množičnih grobišč, skupaj s posmrtnimi ostanki tam pokopanih žrtev.

 

 

 

Z zazidalnim načrtom 1974/75 so celjske mestne oblasti dovolile pozidavo območja nekdanjega tankovskega jarka in drugih množičnih grobišč.  To možnost so izkoristila predvsem takratna državna podjetja (sicer drugače šifrirana).  Prav na grobišču so takrat postavili poslovno zgradbo Slovenijalesa ob cesti proti Medlogu, blizu letališča Levec. Po pripovedi prič takratnega izkopa je bil odkrit  dva metra širok jarek, v katerem so bila počez zložena okostja v štirih plasteh. Potem so posmrtne ostanke nekaj žrtev odpeljali na mestno pokopališče, ostala pa pokopali bolj globoko in nadaljevali z deli.
 

 

Še bolj nesramno pa so Celjske mestne oblasti ravnale, ko so se odločile postaviti na množično grobišče pri Hudinji osnovno šolo.  Arhitekt Polutnik je vedel za grobišče zato je skušal gradnjo načrtovati tako, da bi se mu izognili, vendar mu ni uspelo, ker je bila načrtovana šola preveč obširna.  Pri zemeljskih delih so odkrili veliko  posmrtnih ostankov. Mestne oblasti so potem ustanovile komisijo, ki je najprej odločila, naj se jih prekoplje na mestno pokopališče, ko jih je bilo preveč, pa so sklep spremenili in odredili, naj jih gradbenik samo globlje pokoplje. Potem so nadaljevali z gradnjo in 19. julija 1979 novo šolo slovesno odprli in jo poimenovali po Maistrovem borcu Franu Rošu.  Šola tako resnično stoji na grobišču. Pravzaprav je nenavaden nagrobnik pobitim žrtvam komunizma.  

 

 

Na mestu, ki je označeno s križem, je Celjska komisija za prikrita grobišča jeseni 1997 dala izkopati dve jami s površino nekaj kvadratnih metrov in tam našla posmrtne ostanke 37 moških in treh žensk. Predsednik te komisije Janez Črnej je potem imel hude težave s celjsko policijsko upravo.

 Tankovski jarek, v katerem je na vsak tekoči meter pokopanih od 15 do 17 žrtev, poteka v črti od šole do križa in se nadaljuje na obe strani. Skupna dolžina je okrog dva in pol kilometra.

Grobišče v nekdanjem tankovskem jarku je še vedno nepozidano  na območju  med šolo Frana Roša in krožiščem na Milčinskega ulici.  Čeprav je poraslo z visokim plevelom in neurejeno, je  še vedno bistveno  boljše kot druga grobišča v Celju, ki so bila  nepopravljivo uničena z gradnjami ali zasuta z milijoni ton smeti.  Na  naslednji fotografiji prikazujem ta še neuničeni del množičnega grobišča, ki še čaka na demokratične državne in mestne oblasti, ki ga bodo dostojno uredile.

 

 

 

 

Grobišče se nadaljuje v smeri proti mestu.