Ko so jeseni 2010 kmetje pospravili koruzo s polj na desni strani ceste od Mosteca proti Dobovi, je ekipa podjetja Raj iz Vojnika začela izkopavati sonde, da bi našli množično grobišče žrtev komunizma. Sondiranja je naročilo Ministrstvo, med drugim pristojno tudi za grobišča, vodil pa sem jih jaz kot Vodja Službe za vojna grobišča.
Na tistem območju je grobišče že leta 2008 iskala druga, mnogo bolj številna ekipa, ki jo je vodil dr. Mitja Ferenc, sodeloval pa je tudi Pavel Jamnik kot dolgoletni vodja policijske akcije Sprava. Z bagrom so po njivah med poplavnim nasipom ob Savi in cesto izkopali več kot 80 velikih jam, vendar grobišča niso našli. Vaščani so mi povedali, da so raziskovalcem dopovedovali in kazali, kje je grobišče, vendar ravno tam niso hoteli kopati. Dobili so vtis, da grobišča niso hoteli najti.
Mi smo iskali zato, da bi našli. V vasi sem poiskal lastnike njiv na območju, kjer naj bi bilo grobišče in poslušal, kar so povedali. Res smo prve posmrtne ostanke našli tam, kjer je pokazal gospod iz Mosteca. Ležali so 1,7 m globoko.
Policist, ki je nadzoroval sondiranje, je pazil, da ne bi naenkrat odkopali zemljine z večje površine grobišča in tako pokazali veliko gomilo okostij. Očitno so takratne leve oblasti skušale na vsak način preprečiti podobne prizore kot smo jih našli v Hudi jami.
Slika: Trupla žrtev komunizma na tleh rova Sv. Barbare
Ali si lahko predstavljate, kako bi izgledala skoraj dvesto metrov dolga, tri do štiri metre široka in meter in pol visoka gomila okostij, ki leži v tankovskem jarku pri Mostecu, če bi jo odkopali v celoti in naenkrat.
Policist nam je po navodilih, ki jih je dobil iz vodstva Policije, menda od Pavla Jamnika, dovolil kopati le ozke sonde, široke toliko kot bagrova zajemalka in dolge dva do tri metre. Kopali smo lahko le tako globoko, da smo prišli do prvih posmrtnih ostankov, nikakor pa nismo smeli teh posmrtnih ostankov odkopavati, da bi ugotovili, kako globoko segajo.
Slika: Človeške kosti na dnu meter in pol globoke sonde.
Ker je bil tankovski jarek globok 2,5 do 3 metre, segajo plasti okostij v tej sondi še meter in pol globlje.
Po odkritju posmrtnih ostankov v prvi sondi, smo potem v smeri, kjer sem predvideval potek tankovskega jarka, kopali sonde najprej v smeri proti severu. Sonde smo kopali na vsakih pet metrov in jih malo zamaknili na levo ali desno od predvidene smeri, da bi ugotovili širino grobišča. V zadnji sondi s človeškimi posmrtnimi ostanki smo našli tudi konjske kosti, saj so banditi očitno ob koncu pobijanja na trupla ljudi vrgli še konjski kadaver. V naslednji sondi, ki smo jo iskopali v smeri proti severu, smo našli le šope narezanih žic, s katerimi so najbrž tam rablji žrtvam vezali roke. Naslednje sonde so bile prazne.
Potem smo kopali sonde od tiste, kjer smo prvič našli človeške ostanke, v smeri proti Savi. V vsaki smo našli okostja. Ko smo z linijo izkopanih sond prišli do umetnega kanala in protipoplavnega nasipa, smo se premaknili na drugo stran tega nasipa in tam nadaljevali sondiranje. Tudi tam smo odkrili grobišče, ki sega od vznožja nasipa še približno 30 metrov v smeri proti Savi.
Od skrajne severne točke, kjer smo našli človeška okostja pa do skajne južne točke grobišča je 186,3 metra. Grobišče je 3,5 do 4 metre široko, posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev pa so verjetno naloženi okrog meter do meter in pol na debelo.
Slika: Grobišče je širše od sond, ki smo jih smeli izkopati
Zaradi policijskih omejitev nismo mogli natančno ugotoviti števila žrtev, vsekakor pa jih je več kot 3.000. Po nepreverjenih govoricah, ki so razširjene na območju Mosteca in Dobove, je bilo na tej lokaciji v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev.
Policist, ki je nadzoroval sondiranje, je pazil, da ne bi naenkrat odkopali zemljine z večje površine grobišča in tako pokazali veliko gomilo okostij. Očitno so takratne leve oblasti skušale na vsak način preprečiti podobne prizore kot smo jih našli v Hudi jami.
Slika: Trupla žrtev komunizma na tleh rova Sv. Barbare
Foto: Štrovs
Ali si lahko predstavljate, kako bi izgledala skoraj dvesto metrov dolga, tri do štiri metre široka in meter in pol visoka gomila okostij, ki leži v tankovskem jarku pri Mostecu, če bi jo odkopali v celoti in naenkrat.
Policist nam je po navodilih, ki jih je dobil iz vodstva Policije, menda od Pavla Jamnika, dovolil kopati le ozke sonde, široke toliko kot bagrova zajemalka in dolge dva do tri metre. Kopali smo lahko le tako globoko, da smo prišli do prvih posmrtnih ostankov, nikakor pa nismo smeli teh posmrtnih ostankov odkopavati, da bi ugotovili, kako globoko segajo.
Slika: Človeške kosti na dnu meter in pol globoke sonde.
Foto: Štrovs
Ker je bil tankovski jarek globok 2,5 do 3 metre, segajo plasti okostij v tej sondi še meter in pol globlje.
Po odkritju posmrtnih ostankov v prvi sondi, smo potem v smeri, kjer sem predvideval potek tankovskega jarka, kopali sonde najprej v smeri proti severu. Sonde smo kopali na vsakih pet metrov in jih malo zamaknili na levo ali desno od predvidene smeri, da bi ugotovili širino grobišča. V zadnji sondi s človeškimi posmrtnimi ostanki smo našli tudi konjske kosti, saj so banditi očitno ob koncu pobijanja na trupla ljudi vrgli še konjski kadaver. V naslednji sondi, ki smo jo iskopali v smeri proti severu, smo našli le šope narezanih žic, s katerimi so najbrž tam rablji žrtvam vezali roke. Naslednje sonde so bile prazne.
Potem smo kopali sonde od tiste, kjer smo prvič našli človeške ostanke, v smeri proti Savi. V vsaki smo našli okostja. Ko smo z linijo izkopanih sond prišli do umetnega kanala in protipoplavnega nasipa, smo se premaknili na drugo stran tega nasipa in tam nadaljevali sondiranje. Tudi tam smo odkrili grobišče, ki sega od vznožja nasipa še približno 30 metrov v smeri proti Savi.
Foto: Štrovs
Od skrajne severne točke, kjer smo našli človeška okostja pa do skajne južne točke grobišča je 186,3 metra. Grobišče je 3,5 do 4 metre široko, posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev pa so verjetno naloženi okrog meter do meter in pol na debelo.
Slika: Grobišče je širše od sond, ki smo jih smeli izkopati
Foto: Štrovs
Zaradi policijskih omejitev nismo mogli natančno ugotoviti števila žrtev, vsekakor pa jih je več kot 3.000. Po nepreverjenih govoricah, ki so razširjene na območju Mosteca in Dobove, je bilo na tej lokaciji v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev.
Žrtve so v tem tankovskem jarku pobijale oborožene enote komunistične revolucije, ki so takrat zasedale območje. Verjetno to niso bile enote redne Jugoslovanske armade, ki so prišle preko hrvaške meje in zavzele Posavje, saj je bila JA takrat že medarodnopravno priznana in se je morala držati vojnega prava. Za poboje in druge zločine so zato komunisti uporabljali posebne enote, zlasti Korpus narodne odbrane (KNOJ). V Sloveniji je bila ta formacija, ki se je prej imenovala VOS, kasneje VDV, že pred koncem vojne zelo močna, maja 1945 pa so bili v slovensko divizijo KNOJ vključeni praktično vsi slovenski partizani v odredih in brigadah. To divizijo, ki je izvedla večino pobojev ob koncu vojne v Sloveniji, je vodil komandant Bojan Polak Stjenka.
PREPOVED NADALJNJEGA RAZISKOVANJA GROBIŠČA PRI MOSTECU
Za najdbo množičnega grobišča pri Mostecu so izvedeli v nemškem Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge e.V http://www.volksbund.de/, ki skrbi za grobove nemških vojakov po celem svetu.
O pobojih v tankovskem jarku med Mostecem in Dobovo ni nobene pisne dokumentacije. Obstajajo pa dokumenti, ki potrjujejo, da so 11. maja dopoldne enote 2. armade Jugoslovanske armade na območju med Radečami in Zidanim mostom zajele veliko število vojakov in beguncev. Takrat je bilo pobitih in na neznaih krajih pokopanih 2.140 hrvaških in nemških vojakov, ujetih pa 4.784 nemških vojakov, 6.998 hrvaških vojakov, 315 četnikov, 915 Italijanov, 60 vlasovcev ter zelo veliko, vendar neugotovljeno število civilnih beguncev. Na območju Sevnice je bilo zajetih še 7.009 pripadnikov nemške vojske. Iz tistega časa ni nobenega dokumenta oziroma drugega podatka o grobovih tam padlih oziroma pobitih vojakov, niti ni dokumentacije o usodi tam zajetih vojakov.
Nemška zveza za vojaške grobove se je zanimala zlasti za okrog 2.000 vojakov 7. SS divizije Prinz Eugen, večinoma Banatskih Nemcev, ki so po predaji 11. maja 1945 izginili na območju Brežic. Na to so opozarjala tudi združenja Banatskih Nemcev, ki delujejo v Nemčiji.
Predstavniki zveze so prišli na poizvedbe v Slovenijo, ogledali so si grobišče in se odločili za podrobnejše preiskave in priprave na prekop tam pobitih nemških vojakov. Skladno z meddržavnim sporazumom o vojaških grobovih so naročili celjskemu pogrebnemu podjetju Veking, ki po sporazumu opravlja storitve po tem sporazumu za nemško stran, naj začne s konkretnimi pripravami. V prvi fazi naj bi z izkopom ustrezno velikih sond in s preiskavo posmrtnih ostankov ter najdenih predmetov ugotovili, ali so v navedenem grobišču resnično pokopane nemške žrtve vojne. Če bi bilo to potrjeno, bi potem nemška stran predlagala, da se prekopljejo na nemško vojaško pokopališče v Celju.
Skladno s sporazumom je Veking vložil zahtevo in minister Svetlik, ki je bil pristojen tudi za vojna grobišča, mu je izdal dovoljenje, da na lokaciji, kjer je bilo v oktobru 2010 s sondiranjem najdeno množično grobišče, opravi terensko preiskavo v obsegu, ki bo omogočil ugotovitev, ali so v tem grobišču pokopane nemške žrtve vojne. Veking je nato izvedel vse priprave, potem pa je tako kot je običajno pri takšnih delih, obvestil Svetlika, policijo in državno tožilstvo, da bo v ponedeljek, 21. 2. 2011, začel s terensko preiskavo na delu grobišča pri Mostecu.
Veking in nemški strokovnjaki so nameravali preiskati del grobišča na savski strani protipoplavnega nasipa. To območje je vsako leto nekaj mesecev zalito s poplavnimi vodami in že takrat sem domneval, da ga bo prej ali slej zalilo akumulacijsko jezero katere od savskih hidroelektrarn. Nemci so bili pripravljeni sami plačati vsa dela v zvezi s preiskavo grobišča in s prekopom posmrtnih ostankov s tega dela grobišča. Po standardih, ki veljajo za prekope grobišč, so takšni stroški dokaj visoki.
V petek, zadnji delovni dan pred začetkom del, ko je Veking že pripravil ekipo in mehanizacijo in so v Slovenijo že prišli strokovnjaki nemške Zveze za vojaške grobove, je Generalni direktor policije prepovedal preiskavo. Pavel Jamnik, ki je bil v policiji pristojen za vprašanja vojnih
grobišč, mi je po telefonu zagrozil, da bo policija fizično preprečila izvajanje del, če bi do njih prišlo.
V prepovedi se je generalni direktor policije skliceval na stališče Andreja Polaka iz Vrhovnega generalnega tožilstva, ki sta mu pritrdila tudi okrožni
državni tožilec iz Krškega, Robert Renier in Pavel Jamnik iz Generalne policijske uprave. Tovariši so prepoved spesnili takole:
"Ob izvedbi sondiranja v letu 2010 ( pri Mostecu) se Okrožno državno tožilstvo ni odločilo
za podajo predloga preiskovalnemu sodniku za izvedbo nujnega preiskovalnega
dejanja - izkopa trupel z razloga, ker pri samem izkopu, ki bi bil finančno
zahteven poseg, ne bi prišli do podatkov, ki bi v tej fazi predkazenskega
postopka omogočili napredek v preiskavi.
Ker je grobišče v Mostecu kraj
nezastarljivega kaznivega dejanja to nikakor ne pomeni, da v primeru, če bi se
odkrila nova dejstva o domnevnih, še živečih storilcih taka nujna preiskovalna
dejanja ne bi bilo potrebno izvesti.
Zaradi tega je poseg v grobišče na način,
kakor ga dovoljuje zgoraj navedeno dovoljenje, nedopusten."
Zoper to nesmiselno prepoved v nasprotju z logiko in zakonom o kazenskem postopku, sem še isti dan po e-pošti poslal ugovor. O prepovedi sem obvestil tudi predpostavljene v službi in Veking. Slednji je potem prekinil vse priprave na raziskavo, predstavniki nemške Zveze so se vrnili v Nemčijo, meni pa je minister poslal izredno odpoved.
Potem sem vložil tožbo na sodišče in po dokaj dolgem postopku uspel. Ker se je med tem menjala vlada in Janševi vladi nisem hotel pobrati preveč denarja, sem pristal na dokaj majhno odškodnino. Šlo mi je bolj za moralno zadoščenje, ki sem ga dobil, saj se je izkazalo, da je minister Svetlik ravnal v nasprotju z zakonom, jaz pa sem imel prav.
Na žalost pa ni uspeh pri tožbi nič pomagal pri urejanju grobišča. Prerašča ga visok plevel, na tistem delu, ki leži med nasipom in Savo pa je tudi letos rasla koruza.
Državna tablica pravi, da je tam grobišče, bujen plevel pa kaže nagravžen odnos države do žrtev komunizma.
ODLOČITEV O PREKOPU GROBIŠČA
Lansko jesen je bil pripravljen detaljni prostorski načrt za izgradnjo HE Mokrice in poslan v javno razpravo. Načrt in priložene slike sem pregledal in ugotovil, da bo akumulacijsko jezero zalilo del grobišča med sedanjim poplavnim nasipom in sedanjo strugo reke Save. Gotovo bi višja gladina zajezene Save vplivala tudi na dvig podtalnice in bi ogrozila tudi grobišče, ki ne po poplavljeno.
V predlogih ni bilo nikjer omenjeno, da načrtovana zajezitev kakorkoli vpliva na grobišče žrtev komunizma. Pravzaprav v gradivu sploh ni bilo omenjeno. To me niti ni začudilo, saj poznam ignoranco oblasti, ki bi morale skrbeti za varstvo grobišč. Zato sem sam spisal pripombe k predloženemu DPN in jih poslal na ministrstvo.
Šele pred nekej dnevi sem dobil obvestilo, da so bile pripombe upoštevane. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je DPN za HE Mokrice dopolnilo tako, da bo moral investitor med gradnjo poskrbeti za varstvo množičnega grobišča. Z dela grobišča, ki ga bo zalilo akumulacisjsko jezero, bo moral na lastne stroške prekopati vse človeške posmrtne ostanke.
Zoper to nesmiselno prepoved v nasprotju z logiko in zakonom o kazenskem postopku, sem še isti dan po e-pošti poslal ugovor. O prepovedi sem obvestil tudi predpostavljene v službi in Veking. Slednji je potem prekinil vse priprave na raziskavo, predstavniki nemške Zveze so se vrnili v Nemčijo, meni pa je minister poslal izredno odpoved.
Potem sem vložil tožbo na sodišče in po dokaj dolgem postopku uspel. Ker se je med tem menjala vlada in Janševi vladi nisem hotel pobrati preveč denarja, sem pristal na dokaj majhno odškodnino. Šlo mi je bolj za moralno zadoščenje, ki sem ga dobil, saj se je izkazalo, da je minister Svetlik ravnal v nasprotju z zakonom, jaz pa sem imel prav.
Na žalost pa ni uspeh pri tožbi nič pomagal pri urejanju grobišča. Prerašča ga visok plevel, na tistem delu, ki leži med nasipom in Savo pa je tudi letos rasla koruza.
Slika: Del grobišča pri Mostecu poleti 2013
Foto: Štrovs
Državna tablica pravi, da je tam grobišče, bujen plevel pa kaže nagravžen odnos države do žrtev komunizma.
ODLOČITEV O PREKOPU GROBIŠČA
Lansko jesen je bil pripravljen detaljni prostorski načrt za izgradnjo HE Mokrice in poslan v javno razpravo. Načrt in priložene slike sem pregledal in ugotovil, da bo akumulacijsko jezero zalilo del grobišča med sedanjim poplavnim nasipom in sedanjo strugo reke Save. Gotovo bi višja gladina zajezene Save vplivala tudi na dvig podtalnice in bi ogrozila tudi grobišče, ki ne po poplavljeno.
V predlogih ni bilo nikjer omenjeno, da načrtovana zajezitev kakorkoli vpliva na grobišče žrtev komunizma. Pravzaprav v gradivu sploh ni bilo omenjeno. To me niti ni začudilo, saj poznam ignoranco oblasti, ki bi morale skrbeti za varstvo grobišč. Zato sem sam spisal pripombe k predloženemu DPN in jih poslal na ministrstvo.
Šele pred nekej dnevi sem dobil obvestilo, da so bile pripombe upoštevane. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je DPN za HE Mokrice dopolnilo tako, da bo moral investitor med gradnjo poskrbeti za varstvo množičnega grobišča. Z dela grobišča, ki ga bo zalilo akumulacisjsko jezero, bo moral na lastne stroške prekopati vse človeške posmrtne ostanke.
Odločitvi o gradnji HE Mokrice in sprejetemu DPN se niti vrhovni tožilec Polak ter Jamnik, in njuni ukazodajalci, ne bodo mogli upirati. Posmrtni ostanki žrtve komunizma z dobrih trideset metrov nekdanjega tankovskega jarka bodo prekopani, za kar sem se zavzemal že pred leti in to plačal z izgubo službe.
Po prekopu približno 500 žrtev s tega manjsšega dela grobišča, ki ga ne bo mogoče skriti pred svetovno javnostjo, pa se ne bo dalo izogniti zahtevi za prekop ostalih žrtev, ki ležijo v preostalih 150 metrih nekdanjega tankovskega jarka.
