Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov
nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se
hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na
zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti
Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo.
Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.
Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.
Slika: Tito z nekaterimi tovariši v Mariboru ob koncu maja 1945
V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje
omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je
bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili
partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili
zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci
pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje. Poboje na območju med Laškim in
Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami, je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad –
Konči (Zdenko).
Slika: Konrad Pevec - Zdenko pred koncem vojne
Konrad Pevec je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je
dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje
jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za
nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične
oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča
oziroma grobišča v rovu s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so
rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.
Ker sem se rodil v zasavskih hribih, sem že v otroških letih
poslušal starejše pripovedovati, kako so ropali hrvaške begunce, ki so v
neskončni koloni potovali iz Savinjske doline proti Hrastniku.« Kaj je bilo z
njimi« sem spraševal. »Nič, pobili so jih za Hrastnikom.« S strahom sem gledal majhnega, tršatega
možakarja, za katerega so pravili, da je pred poboji, komaj šestnajstleten, z
dolgim cvekom zategoval žico, s katero so jetnikom vezal roke. No, kmalu potem
se je obesil. Oče je pravil o mladem, visokem Dolenjcu, ki je pred streljanjem skočil v brezno, nato pa po ušel iz jamskih rovov in neko noč prišel na njihovo kmetijo. Ko se je najedel in napil, je šel naprej. Tudi ob drugih priložnostih so starejši možje, zlasti če so se napili, govorili o pobojih. Nihče pa ni hotel govoriti konkretno in po vprašanjih so umolknili. Poboji so ostali kot zlovšča skrivnost. Zato sem spomladi 2008, ko
so me postavili za vodjo Službe za vojna grobišča, skušal napraviti vse, da bi
odkrili katerega od zasavskih množičnih grobišč. Prva izbira je bila Huda jama. Komisija za vojna grobišča je to načrtovala že od svoje ustanovitve takoj po letu 1990, vendar se dela ni nihče lotil zaradi neprehodnih birokratskih ovir.
Slika: Vhod v rov Sv Barbare pred odkritjem grobišča
Rov Sv. Barbare je bil del premogovnika Huda Jama v sistemu zasavskih premogovnikov. Odkopavanje premoga so opustili in rudnik zaprli leta 1992. Od takrat so podzemni rovi samevali. Kot strateško rezervo virov odlične vode jih je odkupila Pivovarna Laško in jih vzdrževala.
Slika : Komisijski ogled Barbara rova
Okoličani so ves povojni čas vedeli, da so knojevci po vojni v rudniku pobili množico ljudi, vendar v prejšnjem režimu tega niso upali podvedati naglas. Po letu 1991 so začele k Rovu Sv. Barbare zahajati različne komisije.
Slika: Zid, ki je zapiral stranski rov z moriščem
Vse komisije in drugi radovedneži so prihajali k zidu, ki je 370 metrov od vhoda zapiral dostop do morišča. Zaradi rudarske birokracije ni nihče upal prebiti tega zida.
Takoj po prevzemu vodstva Službe za vojna grobišča sem začel iskati možnosti za odkritje grobišča v Hudi jami. Ugotovil sem, da birokrati na področju rudarstva, gradbeništva in okolja ne bodo sodelovali in ne bodo dali nobenega dovoljenja ali soglasja, vendar ne bodo prepovedali del. Potem sem pridobil soglasje Pivovarne Laško kot lastnice jame. Kot malo naročilo smo potem pri Rudniku Trbovlje Hrastnik (RTH) naročili prebitje zapornega zidu. Da ne bi kdo kaj sitnaril, so to 24. julija 2008 izvedli kot vajo jamskih reševalcev.
Slika: Dogovarjanje jamskih reševalcev pred razbitjem zapornega zidu v Barbarinem rovu
Foto: Štrovs
Zid je bilo zlahka podreti, vendar je bil rov za njim do stropa zatrpan z jalovino.
Slika: Prebitje zapore rova k morišču
Foto: Štrovs
Slika: Kaj je za zasutjem
Nihče ni vedel, kako daleč sega zasutje v rovu. Rudar je zlezel na kup jalovine in povedal, da ne vidi, kje se nasutje konča.
Potem je ministrstvo, pristojno za grobišča, na natečaju za dobrih 37.000 € izbralo usposobljeno podjetje za izvajanje rudarskih del, da bi odstranilo najdeno jalovino in odprlo pot do treh jaškov, ki naj bi bili približno 150 metrov naprej po rovu.
Izbran je bil Rudnik Trbovlje Hrastnik, ki je do konca rudarjenja v tistih rovih kopal premog, na koncu tudi glino.
Po silnih birokratskih zapletih, ki jih je uspešno razrešil rudarski inženir mag. Gorazd Hafner, so rudarji lahko začeli kopati. Ker je bil rudnik že zdavnaj zaprt, v njem ni bilo elektrike in druge infrastrukture, zato je bilo treba najprej namestiti agregat in urediti zračenje. Rudarji so kopali na star način, s krampom in lopato. Po ohranjeni progi so odkopani material odvažali v slepi rov.
Slika: Rudarji so kopali kar na roke, kramp, lopata in hunti
Foto: Marko Štrovs
Ko so rudarji odkopali toliko rova, za kolikor so dobili plačano po pogodbi, torej za 37 tisoč €, se je delo ustavilo. Ministrica Cotmanova ni hotela razpisati natečaja za nadaljevanje del v Rovu Sv. Barbare, češ da v proračunu ministrstva za tisto leto (2008) nima denarja za takšen namen. Potem je finančni minister Bajuk za ta namen prerazporedil na ministrstvo 129 tisoč €, vendar se ministrica s tem denarjem sploh ni hotela ukvarjati. Njena državna sekretarka Romana Tomc pa ni hotela podpisati razpisa z izgovorom, da je že jesen in da načrtovanih del ne bi mogli končati v istem koledarskem letu. Z denarjem iz proračuna za 2008 bi bojda lahko plačali samo dela, ki bi bila dejansko izvršena do konca novembra 2008, bilo pa je jasno, da obsežnih del ne bo možno končati pred marcem 2009.
Iskal sem druge možnosti. Kot tretji v vrsti možnih podpisnikov na minstrstvu je potem generalni sekretar Pristovšek podpisal predlog vladi, naj prerazporedi 129.000 €, ki jih Cotmanova in Tomčeva nista hoteli porabiti za kopanje rova do prikritega grobišča v Hudi jami, na Ministrstvo za kulturo. To ministrstvo bi potem dobljeni denar takoj (še leta 2008) preneslo Muzeju novejše zgodovine, ki ga je takrat vodil Jože Dežman, predsednik komisije za prikrita grobišča, kot vnaprejšnje plačilo za odkrivanje grobišča v Hudi jami, ki bi se lahko nadaljevalo še v naslednjem letu. Ta zapleten načrt je uspel, čeprav se je medtem vlada zamenjala. Mogoče prav zato, saj se novi (na levo obrnjeni) ministri takoj po prevzemu oblasti niso povsem zavedali, kaj to pomeni.
Seveda je bilo treba rešiti še veliko težav. Največje je uspešno rešil Dežman in izpeljal naročilo del, ki jih je spet prevzel RTH. Dovoljenje za izvedbo rudarskih del v Barbarinem rovu je podpisal jamski inženir Ivan Kenda, ki je za lastnika, Pivovarno Laško skrbel za vse jamske rove in jaške v njihovi posesti.
Slika: Ko je bilo nasutje odstranjeno, je bilo treba prebiti več zidanih in betonskih pregrad
Foto:Marko Štrovs
Večina rova je bila izdolbena v trdno skalo, malo manj kot 40 metrov pa je bilo izkopano skozi drobljivi lapor. Tam je bilo treba rov podpreti z jamskim lesom. Rudarji so uporabili staro rudarsko tehniko s "štempeljni" in "rigelni".
Slika: Inženirja Gorazd Hafner in Ivan Kenda preverjata cimprovje v rovu
Foto: Marko Štrovs
Ta pregrada je bila res močna. 90 cm izredno trdega betona, armiranega z železniškimi tračnicami, pred njim pa še debelejši opečni zid.
Slika: Prebita poregrada
Foto: Štrovs
Slika: Po 90 metrih odkopane pregrade smo našli truplo ubežnika, ki se je z morišča prikopal do tja.
Foto: Marko Štrovs
Foto: Marko Štrovs
Ko so rudarji prebili sistem betonskih, zidanih in lesenih pregrad, so prav pod stropom rova našli posmrtne ostanke moškega, ki se je potem, ko so rablji odšli in rova zazidali, tam prebijal na prosto, dokler ni omagal in umrl.
Slika: Od tu se je že dalo preriniti do konca nasutja
Foto: Marko Štrovs
Skozi rov, ki ga je najdeni ubežnik prekopal od morišča, se je že dalo priti do konca nasutja. Tam se je pred nami odprl prazen rov.
Slika: Prazen rov na koncu nasutja in pregrad
Foto: Štrovs
Potem so rudarji potrebovali še približno teden dni, da so iz rova odpeljali še zadnje ostanke nasutja. Ko je bila pot naprej proti jaškom odprta, smo čakali še približno teden dni, da se je iz prej zaprtega prostora razkadil ogljikov dioksid. Ko so jamski reševalci ugotovili, da se tam že da dihati, so dovolili nadaljevanje razsiskave. Nadaljevali smo 3. marca 2009.
V rovu, ki je bil zazidan 63 let, so po tleh še ležale tračnice jamske železnice, pragovi pa so razpadli v prah. Nekaj deset metrov naprej so bila tla rova po celi širini prekrita s čevlji. V kanalu ob strani je ležalo človeško okostje, malo naprej še eno. Potem smo prišli do prvega jaška. Z nasprotne stene se je v preteklih letih odtrgalo precej kamenja in se usulo v jašek. Preko tega plazu smo obšli jašek in šli naprej. Po kakšnih 30 metrih smo v soju baterijskih luči zagledali nekaj belega. Ko smo se približali, smo ugotovili, da je to množica mumificiranih trupel pobitih ljudi. Bila so čisto bela in tako dobro ohranjena, da se je dalo prepoznati poteze na obrazih.
Slika: Trupla na tleh rova Sv. Barbare
Foto: Marko Štrovs
Foto: Marko Štrovs
Foto: Marko Štrovs
Foto: Marko Štrovs
Nadaljevanje prihodnjič
To je pretresljiv dokument človeške morije. Vse mrtve ljudi je potrebno identificirati z DNK in dostojno pokopati. Šele potem bomo lahko kot družba normalno zadihali. To se mora NUJNO začeti čim prej.
OdgovoriIzbrišiPeter Podgoršek
Mehmed alija Alić zamolcan kot ne-Slovenec :-(
OdgovoriIzbrišiMehmedalija Alić je bil ves čas izkopavanja v Barbarinem rovu tam zaposlen kot delovodja tam zaposlenih delavcev RTH kot izvajalca del. Pri ključnih fazah izkopa: prebitje prvega zidu, zavarovanje dostopa do grobišča po prebitju vsej pregrad in nasutij so opravili jamski reševalci RTH pod vodstvom Zajca. Kot predstavnik RTH je deloval mag. Gorazd Hafner, kot nadzornik v imenu lastnika oziroma uporabnika jamskih prostorov inž. Ivan Kenda. Pogodbo o izkopu je podpisal Jože Dežman, jaz sem bil pri delih prisoten kot vodja Službe za vojna grobišča.
OdgovoriIzbrišiČestitam g. Marko na izčrpnem, strokovnem poročilu ????. Bog naj vam pomaga, na žalost jaz vam ne morem več. Vidi se, da imate politične izkušnje in da hrepenite po ordenih. Jaz bom zadovoljen, če mi že ne premorete izreči besede hvala, da me pustite pri miru. Jaz sem samo preprost človek in rudar, ki je častno opravil svojo nalogo in ki vam in vam podobnim, niti želim, niti sem, lahko v bilo čem, ne konkurenca in ne grožnja. Prepuščam vam vse zasluge, ker vidim, da imate velike težave, ko se omenja moje ime. O kakšnih reševalcih in Zajcih nakladate?. Ali je kdaj vaš veliki , poslovni partner ( predstavnik RTH in mag. Gorzd Hafner, bilo kdaj v treh letih, stopil vsaj 1 meter v jašek. Prosim vas pustite me pri miru, ker sem po Hudi jami, zaradi vam podobnih, preživel najhujšo krivico, ki se mi je zgodila v življenju. Upam, da mi ne bo treba nikoli razkriti vzroke in umazanije, zakaj se mi je to zgodilo, ker bi bila slovenska javnost nad temi umazanimi podvigi, bolj zgrožena, kakor pri razkritju žrtev v H. J. . Prosim vas pustite me pri miru. Usmerite svojo nadarjenost in strokovnost ter dostojno zaključite dela v tem morišču in ne delajte nepotrebnega cirkusa. Verjamem, da bo nekega dne tudi ta del skrite resnice;- o nečastnih delih, pri razkrivanju žrtev v H. J. ( mislim na vaš krog navedenih, sodelavcev in junakov ???) izplaval na dan, prav tako kot se niso mogle skriti žrtve v Hudi jami.
IzbrišiSrečno!
Mehmedalija Alić
Škoda. Dajta tole urediti :-)
OdgovoriIzbrišiGospod Marko, ali je morda kaj znanega, ali je bila sem pripeljana s Teharij tudi 71. četa SD? Moj stric je bil vojak v tej četi. Razpolagam s fotografijo dokumenta, ki sem jo pred nekaj leti naredil v dislocirani enoti Arhiva RS v Kazini. Tu je v rdečem žigu 71. čete ročno vpisan tudi datum 17. feb. 1945. Zelo vam bi bil hvaležen za odgovor ali kak napotek.
LP,
Tone, Ljubljana
Daj ne pretiravajte z blatenjem komunisticne partije. Raje se vprasajta kaksne vrozote so vsi te lomunisti doziveli pred tem da so potem lahko tako brezcutno pobijali. Vse strani so bile iste kar se morije tice in ravno zaradi mnogih hitlerjevih simpaterjev je pomrlo na milijone ljudi. Vsi ste isti. Samo cmerate in prelagate krivdo eden na drugega. Prav tako kot vsa danasnja politicna farsa. Nobenega ki bi dejansko imel jajca in se dejansko potrudil za to naso dezelo. Odrastite ze enkrat kajti politika naj bi bila sluzba za moske in zenske. Ne pa vrtec pobezlanih cmeravih otrok.
OdgovoriIzbrišiTi ubogi možicelj. Zgodovina pa ni ravno tvoja močnejša stran. Komunisti so doživeli grozote? He, he, he. Misliš na grozote, ko so bili komunisti od leta 1939 do 1941 Hitlerjevi zavezniki, in so ob nemškem napadu na Jugoslavijo sabotirali premike jugoslovanske vojske in sporočali podatke Nemcem? Misliš na grozote, ko so komunisti že do leta 1943 v Sloveniji, predvsem pa v Ljubljani, pobili več kot 3.000 ljudi in vse demokratično izvoljene župane? 3 leta so komunisti klali po Sloveniji, preden so se v odgovor na to neverjetno nasilje, začele ustanavljati Vaške Straže iz katerih so na koncu nastali Domobranci, prva slovenska narodna vojska. Kajti nekaj raztrganih gošarjev v gozdu ni vojska, ampak polpismena zločinska komunistična banda, katere pripadniki so bili že pred vojno vsi po vrsti kriminalci in brezposelni lenuhi. Zato si te svoje komunistične pamflete, s katerimi serješ po tej strani, zabij v svojo rdečo rit. Za zagovornike množičnih morilcev in zločinskih organizacij obstaja prostor, ki se mu reče psihiatrična bolnišnica, in za tvoje vrste primerke obstaja posebno območje, ki se mu reče "Zaprti oddelek".
IzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
IzbrišiDaj ne pretiravajte z blatenjem komunisticne partije. Raje se vprasajta kaksne vrozote so vsi te lomunisti doziveli pred tem da so potem lahko tako brezcutno pobijali. Vse strani so bile iste kar se morije tice in ravno zaradi mnogih hitlerjevih simpaterjev je pomrlo na milijone ljudi. Vsi ste isti. Samo cmerate in prelagate krivdo eden na drugega. Prav tako kot vsa danasnja politicna farsa. Nobenega ki bi dejansko imel jajca in se dejansko potrudil za to naso dezelo. Odrastite ze enkrat kajti politika naj bi bila sluzba za moske in zenske. Ne pa vrtec pobezlanih cmeravih otrok.
OdgovoriIzbrišiTo so bili na barbarski nacin pobiti nedolzni ljudje brez sojenja,Za taksno izvrseno dejanje ni nobenega opravicila.
IzbrišiKomunistične partije nihče ne blati, se je kar sama oblatila s svojimi zločini.
IzbrišiTakšne smrti kot so jo ti nesrečniki dočakali, si sigurno niso zaslužili. Njihovi morilci so jih po grozodejstvih dohiteli in prehiteli. Pravi obraz so komunisti pokazali šele po vojni, nas otroke pa so v šoli učili kako so komunisti dobri.
OdgovoriIzbrišiGrozno...
OdgovoriIzbriši