Množična grobišča v Kraških breznih (Tekst in slike: Marko Štrovs)

 

Poleg brezen na območju Ušivih jam na Kočevskem (Pod Krenom, Pod Macesnovo Gorico, ob cesti pod Krenom) so pripadniki slovenske OZNE in KNOJ prikrivali množice žrtev komunizma tudi v nekaterih drugih breznih.

 

Kaserova jama

Največ žrtev leži v Kaserovi jami, približno 1,5 km od vasi Obrov, 100 metrov desno pod cesto Obrov – Golac.  Po pripovedovanju domačinov (logar, župnik), so v maju 1945 domačini v to jamo s konjskimi vpregami navozili veliko število trupel  padlih vojakov oziroma pobitih ujetnikov, ki so ležala po celem področju med hrvaško mejo in Premom. Tam se je 8. maja 1945 na častno besedo predal nemški 97. korpus, ki so mu JA zagotovili, da bodo vojake pustili v njihove domovine. Verjetno je bilo veliko število ujetnikov in civilistov pobitih tudi pri sami jami. Med njimi je bilo največ Hrvatov iz Plave divizije (92. div)  in civilnih beguncev, ki so se s Hrvaške umikali proti Italiji in so bili zajeti na  območju Ilir. Bistrice.  Vseh žrtev je več kot 1.000.  Stanje v jami je hotelo ugotoviti nemško združenje za vojaške grobove, a jim je to prepovedala slov. policija (Jamnik).

Grobišče je označeno s smetiščem

 

 Grobišče sem pred leti označil s tablico

 

 

SOCERBSKA JAMA ZA VRHOM

 

Domneve, da je jama grobišče,  so bile jamarjem znane že v zapisnikih iz l. 1955 (Jamarska zveza Slovenije, Kataster jam, Socerbska jama za Vrhom, št. A1005, Andrej Mihevc, Predhodno poročilo o obisku Socerbske jame za Vrhom, 12.6.1991).

Verjetno je to tisto brezno, v  katerem  so pripadniki OZNA in KNOJ med 1. majem in 12. junijem 1945, ko so se umaknile iz Trsta, pobili zelo veliko število oseb iz Trsta in okolice, ki so jih aretirali, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. To je potrjeno tudi s prizadevanji za prikritje tega zločina. Leta 1975 je vodstvo Luke Koper(direktorji: Danilo Petrinja, od 5.8.1959 do 13.4.1970, Egon Prinčič, od 14.4.1970 do 27.2.1975, Branko Magajna, od 28.2.1975 do 26.4.1977), dal zmetati v brezno več tovornjakov pokvarjenih salam, ki so se spremenile v gosto blato, ki je tako prežeto s konservansi, da še zdaj prekriva okostja žrtev. V času slovenske osamosvojitve je občina Koper organizirala preiskavo tega brezna. Poročilo o izkopavanju posmrtnih ostankov v občini Koper omenja nad salamjim blatom eno kost, verjetno stegnenico (Arhiv Mestne občine Koper, Povzetek poročila o zbiranju podatkov o človeških posmrtnih ostankih v kraških votlinah socerbsko-podgorskega krasa, ned.).  Velika količina organskega blata onemogoča natančnejše raziskave jamskega dna.

Osrednji del vhodne dvorane pokrivajo različni odpadki (5 avtomobilskih školjk, motor s prikolico, hladilnika, gospodinjski odpadki, živalski ostanki). Količina odpadkov je večja od »običajno« onesnaženih jam v okolici vasi na Krasu. Dno jame prekriva gosto tekoče blato, ki ga premikajoča voda spira v nižje dele jame.

Lokacija

Lat:45^o35'21,92'' (45,589424^o), Lon:13^o53'10,32'' (13,886201^o)

Dostop

Iz ljubljanske smeri se peljemo po avtocesti skozi predor Kastelec in takoj za njim zavijemo na desno proti Socerbu. V Socerbu se držimo desno in peljemo naprej po cesti, ki je najprej asfaltirana,  potem pa makadamska, n vrh planote. Tam peljemo naravnost preko izkrčene planjave, pod daljnovodom in naprej po ozki cesti skozi gozd. Ko pridemo do prvega križišča, kjer na drevesih vidimo napis OF, ali križ, parkiramo in gremo levo po stezi približno 300 m.  Tam je grobišče, označeno s tablo »prepovedan prehod« in oznakami »OF« na borovcih.

 

SLIKE

Dostop do grobišča je že skoraj pet let prepovedan, ker je takrat vlada odločila, da je treba iz njega odnesti smeti in odpadke, ki so bili nametani na trupla. To je le izgovor za odganjanje svojcev tam pobitih žrtev.

 

 

 

 

Komunisti so okolico grobišča oskrunili z napisi po drevju. Napisi so že dokaj stari, vendar jih policija niti MDDSZ kot uradni skrbniki grobišča nista odstranila.  Dostopi do grobišča in grobišče samo ni označeno in urejeno. Daje videz skrajne zanemarjenosti.

PODPIS  STORILCEV (NJIHOVIH SLEDILCEV) OB MORIŠČU

 

 

                                                                                                     

Do »Socerbskega brezna pod vrhom« so knojevci pod vodstvom OZNE s kamioni pripeljali  aretirance iz obalnih mest in iz Trsta, predvsem lastnike hiš in drugega premoženja, ki so se ga polakomnili novi oblastniki. Pred breznom so se morali sleči, potem so jim z žico zvezali roki za hrbtom in jih odgnali do roba brezna. Tam je morala vsaka žrtev poklekniti, rabelj pa jo je s pištolo ustrelil v tilnik in z nogo pahnil v brezno.

V tem breznu je verjetno več tisoč žrtev komunizma.

Ker brezno leži na ravnem in je dostopno s težkimi stroji, bi bez večjih težav in stroškov lahko iz brezna odstranili industrijske in druge odpadke, ki so jih banditi nametali na trupla. Potem pa bi lahko iz brezna dvignili tudi posmrtne ostanke pobitih in jih prekopali na dostojno urejeno pokopališče ali kostnico. Tega brezna banditi niso zaminirali ,zato  so okostja gotovo dobro ohranjena in bi bilo mogoče opraviti identifikacijo z analizo DNK.

 

 

GOLOBIVNICA

Do brezna Golobivnica  pridemo po cesti  iz Divače, če  na prvem križišču v vasi Lokev zavijemo ostro na levo in peljemo do konca vasi, mimo gostilne na desni in konjskih staj na levi. Tam parkiramo in gremo po makadamski poti desno  navzgor približno 100 metrov. Grobišče je desno od poti in je zelo očitno označeno z ograjo iz zarjavelih betonskih mrež in z napisom, da je tam prepovedano odlaganje odpadkov.

 Po različnih virih je v breznu Golobivnica več skupin žrtev.  Že med vojno so partizani v brezno vrgli nekaj domačinov. Ob koncu vojne so po trditvah Jožeta Pirjevca v brezno zmetali okrog 250 trupel nemških vojakov, ki so padli med bitko za Opčine oziroma Trst.  Po partizanskih virih so po vojni tam pobili okrog 100 zajetih nemških vojakov iz polka Heine.  Po pričanjih so k breznu v maju in začetku junija 1945 vodili dolge kolone civilistov iz Trsta in jih tam pobijali, dokler brezno ni bilo do vrha  polno trupel.

O številu žrtev ni podatka, priče pa pravijo, da je bilo brezno, ki je bilo po predvojnih meritvah globoko več kot 120 metrov, do vrha polno trupel. Zdaj je globoko le še 27 metrov, saj so banditi na posmrtne ostanke pobitih žrtev, ki so se zaradi naravnih procesov posedli, nametali na stotine kubičnih metrov crkovine in klavniških odpadkov iz bližnje pršutarne

  

SLIKE:

Grobišče je ograjeno z zanikrno ograjo iz betonskega železja in označeno kot smetišče.

 

 

 

Brezno je obdano z dvojno ograjo in zaraščeno z grmovjem in je komaj vidno.

 

 

Uničenje množičnega grobišča žrtev komunizma pri Mostecu

Vlada ima v obravnavi Predlog DPN za HE Mokrice, ki ga je pripravil minister Omerzel. Verjetno bo to obravnavano na prvi naslednji seji vlade.

S tem bo dana zelena luč za izgradnjo akumulacijskega jezera na Savi, ki bo med drugim zalilo tudi polja med Mostecem in Mihalovcem, kjer je prikrito množično grobišče do 10.000 žrtev komunizma, ki so jih enote KNOJ pobile leta 1945, nekaj tudi v letu 1946.

Na to grobišče bi pripravljavce DPN moralo obvestiti MDDSZ, ki je med drugim zadolženo tudi za varstvo in urejanje prikritih grobišč, vendar tega očitno ni storilo. Sam sem MIP z dopisom, ki ga prilagam, obvestil o tem grobišču oktobra 2012 med javno razpravo o tem DPN, vendar nisem dobil nobenega odziva. Iz sedanjega besedila predloga DPN  je očitno, da pripravljavci  mojih pripomb niso upoštevali.

Očitno bi Vlada RS v sedanji sestavi, ki zagovarja predvsem interese kontinuitete s prejšnjim komunističnim režimom, rada z izgradnjo verige elektrarn na Spodnji Savi zalila in dokončno uničila  prikrita grobišča žrtev komunizma, pobitih po 9. maju 1945.

Tem načrtu se je treba upreti. Ker je med žrtvami v množičnem grobišču pri Mostecu veliko število vojakov nemške in hrvaške vojske, ki so bili maja 1945 zajeti na območju med Brežicami in Zidanim mostom in tam pobiti, bom o načrtovanem uničenju njihovih grobov obvestil ambasadi ZR Nemčije in Hrvaške.

Priloga: Dopis, ki sem ga poslal MIP oktobra 2012

MINISTRSTVO ZA INFRASTRUKTURO IN PROSTOR

Langusova 10, 1000 LJUBLJANA
 

Datum: 18. 10. 2012

 

Marko Štrovs, naslov

 

 

ZADEVA: DPN HE Mokrice – opozorilo na prikrita množična grobišča

  

Spoštovani

Z začudenjem sem ugotovil, da v DPN HE Mokrice, ki ste ga poslali v javno obravnavo, niste nikjer omenili, da s tem projektom posegate v območje prikritih vojnih grobišč, ki so po zakonu o vojnih grobiščih zaščitena pred vsemi posegi. Na vplivnem območju te HE je več prikritih grobišča, v katerih še vedno ležijo žrtve komunističnih pokolov leta 1945.

Podpisani Marko Štrovs sem jeseni leta 2010, ko sem bil v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve na mestu vodje Službe za vojna grobišča, vodil terenske preiskave lokacij na področju med reko Savo, na jugu, in cesto Mostec – Dobova, na severu, ter med med čistilno napravo na zahodu in cesto od Dobove do prehoda preko poplavnega nasipa, na vzhodu. Po katastru gre za območje parcel s številkami: 516/1, 336/1, 337/2, 338/1, 336/2, 337/1, 334/2, 334/1, 333, 332, 323/1, 341/1, 324, 323/2, 322/1, 322/2, 196/1, 521, 195/2, 194, 193, 527/2, 163, 164, 177, 176, 165, 162, 160, 161/1, 161/2, 166/1 k.o. Mostec, k.u. Brežice, ki skupaj obsegajo približno 10 ha.

Preko tega območja so Nemci pozimi in spomladi 1945 izkopali več kot 4 metre širok in skoraj tri metre globok protitankovski jarek, ki je segal od Save do železnice in menda še naprej proti severu. Enote KNOJ oziroma JLA so od 12. maja 1945, ko so se jim predale oborožene sile Nemčije in Hrvaške na območju med Zidanim mostom, Rako in hrvaško mejo, v tem prostornem jarku pobijale množice zajetih jetnikov in civilnih beguncev.

Za grobišče na poljih pri Mostecu vedo domačini že vse od poletja 1945, ko so se kot begunci vrnili na prazne domačije, s katerih so maja 1945 zbežali Kočevarji. Največji poboji so se zgodili še pred njihovo vrnitvijo na domove in so o njih sklepali le po smradu, ki se je širil preko polja in po rdeči sokrvici, ki je vrela iz zemlje na morišču.

Domačini pa govorijo, da so knojevci še vse do 15. oktobra 1945 vozili po železnici transporte ljudi (zlasti civiliste iz Zagreba), in to ponoči do Dobove, od tam pa so jih gnali peš do protitankovskega jarka in potem po grabnu do mesta, kjer so jih pobili. Na zaslišanjih v okviru tim. Pučnikove komisije v Državnem zboru je Franc Ugovšek, ki je bil po vojni voznik tovornjaka pri Knoju, povedal da je neke noči v začetku junija 1945 v koloni 9 ali 10 tovornjakov peljal tudi transport ujetnikov – domobrancev s Teharij v Mostec. Šofer je točno opisal pot iz Teharij do Brežic in dalje do morišča pri Mostecu, kjer naj bi tisto noč pobili 800 do 1000 ljudi. Pri izkopu umetne struge potoka Gabrnica ob levobrežnem savskem protipoplavnem nasipu, ki ga je gradilo podjetje za vodno gospodarstvo iz Novega mesta, je leta 1986 prišlo do odkritja okostij najmanj 12 oseb, ki so bila nato pokopana v nasip.

S terensko preiskavo, ki je trajala od 26. oktobra do 5. novembra 2010 je bilo najdeno množično grobišče na parcelah štev. 165, K.O. Mostec, ki je v naravi njiva, na parceli 757, ki je v naravi območje umetne struge potoka Gabrnica in protipoplavnega nasipa, in na njivi na savski strani nasipa s parcelnimi številkami 161/1 in 166/1.

Okostja žrtev so bila najdena v delu nekdanjega tankovskega jarka, ki meri 186,3 metre v dolžino, 3,5 do 4 metre v širino in so na dnu tega jarka naložena drugo preko drugega tudi več kot meter in pol na debelo. Glede na standarde, ki veljajo za sondiranja, ni bilo možno natančno ugotoviti števila žrtev, vsekakor pa jih je več kot 3. 000. Po nepreverjenih govoricah, ki so razširjene na območju Mosteca in Dobove, je bilo na tej lokaciji v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev.

Pri sondiranju ni bilo možno ugotoviti niti individualne niti skupinske identitete  žrtev.  potrjeno je bilo samo dejstvo, da so bile  pobite v stanju, ko se niso mogle braniti, saj so imele roke zvezane na hrbtu s telefonsko žico. Razen kosov telefonske žice, zobnih protez, očal, in  nekaj ostankov čevljev, v grobišču razen okostij ni bilo drugih materialnih ostankov, po katerih bi lahko sklepali na narodnost ali status žrtev.

Takoj po zaključku sondiranja je bilo področje odkritega grobišča urejeno v obliki nakazane gomile, ki označuje celotno površino grobišča. meje grobišča so označene tudi s standardnimi kovinskimi tablicami za označevanje vojnih grobišč.

Zdaj je območje grobišča najlaže najti po visokem plevelu in trnju, ki se ostro odraža od obdelanih površin v okolici.

 Glede na navedeno vam predlagam, da opustite gradnjo hidroelektrarne Mokrice na način, s katerim bi uničili ali ogrozili odkrivanje in varstvo množičnih grobišč žrtve komunizma, ali pa še pred začetkom gradnje poskrbite za dostojen prekop vseh žrtev, ki so v tem prikritem grobišču.

Po normalnih običajih civiliziranih držav in tudi po določbah mednarodnega vojnega prava bi morali to lokacijo, kjer so komunistični rablji prikrili žrtve svojih pobojev, pazljivo preiskati, po možnostih ugotoviti njihovo identifikacijo in jih potem prekopati na dostojno vojno grobišče. Če bo ta prekop nujno opraviti zato, ker bo to območje uničeno zaradi gradnje hidroelektrarne, bo stroške prekopa nosil investitor.

Tudi v novi vladi kaže, da ni pravega interesa za odkrivanje in varstvo množičnih grobišč žrtev komunizma, saj zgleda, da ni nihče iz resorja, ki je pristojno za grobišča,  opozoril pripravljavce DPN, da bi z novo hidroelektrarno poplavili vojno pokopališče več tisoč žrtev komunistične diktature. Če vas ni obvestil nihče drug, vas zato obveščam kar jaz osebno, kot državljan.

Prejšnji minister Svetlik me je prav zaradi odkrivanja tega grobišča v začetku leta 2011 vrgel iz službe  in prekinil vse nadaljnje preiskave tega grobišča. Ta odpoved je bila sicer nezakonita in sem dobil odškodnino, vendar mi lahko mi verjamete, da se tudi zaradi tega zelo zanimam za usodo in varstvo tega grobišča. Če ne bo šlo drugače, bom o predvidenem uničenju obvestil domačo in tujo javnost pa tudi nemško in hrvaško ambasado, saj je v tem grobišču več tisoč nemških in hrvaških vojakov, ki so bili pobiti potem, ko so se predali JLA.

 

Marko Štrovs

V grobišču pri Mostecu, na drugi strani Save pri Čateških Toplicah, je vsaj trikrat več žrtev komunizma kot v Hudi jami.

  


Na množičnem grobu žretv komunizma raste visok plevel.

V himni je vrag, boga pa ni

Kako mi je Ustavno sodišče povedalo, da me državna himna nič ne briga

Ob razburjanju komunističnih medijev ob državni proslavi, na kateri so peli tudi tisto kitico Prešernove Zdravljice, ki omenja Boga, ne pa samo sedme kitice, kjer opeva vraga, sem na Ustavno sodišče Slovenije poslal naslednje pisanje na njihovem obrazcu:

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
 

POBUDA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI

 

Podpisani Marko Štrovs iz Zavrha vlagam pobudo za oceno ustavnosti predpisa z nazivom:

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju: ZGZH), Ur.l. RS, št. 67/1994, Ur.l. RS, št. 14/1999,

 

ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na  seji dne 20. julija 1994 in o njem ponovno odločal na seji dne 20. oktobra 1994.

  

1. POBUDNIK

 

a) Osebno ime / naziv ali firma: Marko Štrovs

 

  

 

2. PRAVNI INTERES

 

Podpisani Marko Štrovs sem državljan Republike Slovenije in spoštujem Ustavo Republike Slovenije. Zato imam kot državljan upravičen pravni interes, da ob slovenskih uspehih in praznikih poslušam Slovensko himno, kot je določena z Ustavo Republike Slovenije, ne pa njene okrnjene variante, ki je določena z ZGHZ.

 

Pričakujem, da tudi zakonodajalec spoštuje ustavo in pri sprejemanju zakonov pazi, da so skladni z ustavo. To mi kot državljanu jamči, da me trenutna večina, ki se ob sprejemanju določenega zakona znajde v državnem zboru, ne more prikrajšati za katerokoli pravico, ki mi jo daje ustava. Ustavne določbe je možno spremeniti samo v posebnem postopku z dvotretjinsko večino vseh poslancev.

 

To velja tudi za himno Republike Slovenije, ki je himna vsakega slovenskega državljana, tudi moja. Zato imam pravni interes, da se uprem vsaki cenzuri polnega besedila Zdravljice, tudi, če je določeno z zakonom.

 

 

3.   NESKLADNOST Z USTAVO ALI ZAKONOM  

 

Določba 5. člena ZGHZ, ki se glasi:« Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna »Zdravljica«, na melodijo iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla«, ni skladna s šestim členom Ustave Republike Slovenije, v katerem je določeno: »Himna Slovenije je Zdravljica«.

 

Navedena določba ZGHZ je v očitnem nasprotju s citirano določbo 6. člena Ustave, po katerem je himna Zdravljica kot celota, torej z vsemi osmimi kiticami, ne pa ena sama njena kitica.

 

 

Obrazložitev

 

A) Pri sprejemanju Ustave Republike Slovenije je bila očitna odločitev ustavodajalca, da spremeni prej veljavno določbo Zakona o himni republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 14/1990, ki ga je Skupščina Socialistične republike Slovenije sprejela 29. marca 1990 na podlagi takrat veljavne Ustave Socialistične republike Slovenije in Ustave FLRJ.

 

Ob sprejemu navedenega  zakona o himni, marca 1990, je v Sloveniji še veljal komunistični režim nekdanje Federativne republike Jugoslavije, v katerem je bila vzpostavljena diktatura proletariata in prioriteta komunistične partije, ki v himni ni dopustila omenjanja boga in drugo besedilo, ki ji ni bilo po volji. Zato je bilo v navedenem zakonu določeno, da se kot slovenska himna uporablja samo besedilo sedme kitice Prešernove Zdravljice.

 

Komunisti v himni nikakor niso hoteli imeti besedila druge kitice, v kateri Prešeren kliče. »Bog našo nam deželo,/ Bog živi ves slovenski svet,/ brate vse,/ kar nas je/ sinóv sloveče matere!, saj niso hoteli omenjati Boga, niti poudarjati slovenstva.

 

V himno niso hoteli zapisati tudi besedila prve kitice Zdravljice, kjer Prešeren omenja, da naj »v potrtih prsih up budi«, saj niso hoteli, priznati, da je Slovencem treba spet dati upanje.

 

Tretjo kitico, kjer je zapisano, naj: »V sovražnike 'z oblakov/ rodú naj naš'ga treši gróm;/ prost, ko je bil očakov,/ naprej naj bo Slovencov dom;/ naj zdrobé/ njih roké/ si spone, ki jih še težé!«,  so črtali, ker so jo razumeli kot poziv na upor proti komunistični diktaturi in ropanju Slovencev v Jugoslovanski ječi narodov.

 

Četrta kitica jim ni bila všeč, saj niso bili zato, da;« Edinost, sreča, sprava/ k nam naj nazaj se vrnejo;/ otrók, kar ima Slava, / vsi naj si v róke sežejo,/ de oblast/ in z njo čast, / ko préd, spet naša boste last!«, saj niso želeli priznati svojih zločinov med revolucijo in ustvariti razmer za spravo z nasprotniki komunistične revolucije.

 

Komunisti so cenzurirali tudi peto kitico, v kateri Prešeren kliče: »Bog žívi vas Slovenke,/ prelepe, žlahtne rožice;/ ni take je mladenke,/ ko naše je krvi dekle;/ naj sinóv/ zarod nov/ iz vas bo strah sovražnikov!« saj so se zavzemali za enakost vseh spolnih usmerjenosti.

 

Enako niso hoteli v himno sprejeti šeste kitice: »Mladenči, zdaj se pije/ zdravljica vaša, vi naš up;/ ljubezni domačije/ noben naj vam ne usmŕti strup;/ ker zdaj vàs/ kakor nàs,/ jo sŕčno bránit' kliče čas!«, ker jih je neprijetno spominjala na množice mladeničev, ki so jih brez milosti pobili, ker so svoj dom branili.

 

Celo dobrih želja v zadnji kitici Zdravljice, v kateri Prešeren kliče.« Nazadnje še, prijatlji,/ kozarce zase vzdignimo,/ ki smo zato se zbrat'li,/ ker dobro v srcu mislimo;/ dókaj dni/ naj živí/ vsak, kar nas dobrih je ljudi!«, komunisti niso odobrili.

 

Od celotne Prešernove Zdravljice je skrbna partijska cenzura pustila v himni samo sedmo kitico, ki od daleč zgleda zadosti internacionalistično, saj pravi:« Živé naj vsi naródi,/ ki hrepené dočakat' dan,/ da, koder sonce hodi,/ prepir iz svéta bo pregnan,/ ko rojak/ prost bo vsak,/ ne vrag, le sosed bo mejak!« Ta kitica jim je bila všeč tudi zato, ker je v njej omenjen »vrag«, ne pa »Bog« , kot stoji v drugi in peti kitici Zdravljice.

 

S tako strogo cenzuro so komunistični redaktorji slovenske himne krepko prekosili avstroogrske cenzorje, ki so še v Prešernovem času iz Zdravljice črtali samo tretjo kitico, oni pa so jih črtali kar sedem. S tem so hudo prekršili moralne pravice umrlega pesnika, ki za časa svojega življenja ni dopustil nobene cenzure svojih pesmi. V Narodni in univerzitetni knjižnici je shranjen prvi cenzurni rokopis Poezij doktorja Franceta Prešerna iz leta 1846, ki ga je pesnik po opravljeni korekturi oddal v Blasnikovo tiskarno. Rokopis Zdravljice je v celoti prečrtan s črnilom. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzor Franc Miklošič označil kitico »Edinost, sreča, sprava« kot spotakljivo. Prešeren je potem v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil Zdravljico šele 26. aprila leta 1948, po revoluciji, ki je odnesla prejšnjo cenzuro s cenzorjem vred.

 

Zakon o himni je bil sprejet na zadnji seji Skupščine socialistične republike Slovenije, saj so bile že 8. in 12. aprila 1990 prve demokratične volitve, na katerih je zmagala koalicija DEMOS, ki je junija 1990 preimenovala zakonodajno telo v Državni zbor. Zato so hoteli komunistični delegati, ki so vedeli, da bodo volitve izgubili, še v času, dokler so imeli zakonodajno moč, tako obrezati Prešernovo Zdravljico, ki jo je ljudstvo hotelo imeti za slovensko himno, da v njej ne bo več besed kot so: »Bog, sprava, domačija, Slovenstvo, »vrag« pa je lahko ostal.

 

B) V naslednjih mesecih leta 1990 in spomladi 1991 so bile v Sloveniji izvedene temeljite spremembe, ki so pripeljale do slovenske osamosvojitve 25. junija 1991 in do sprejema nove Ustave RS. V Ustavi je bila med drugim popravljena tudi napaka zakona o himni, saj je bilo v 6. členu izrecno določeno, da je slovenska himna Zdravljica, torej celotna pesem kot jo je zapisal Prešeren.

 

Od takrat dalje je bilo napačno ravnanje takratnih državnih in drugih organov, če so kot himno uporabljali samo besedilo sedme kitice Zdravljice, kot je bilo določeno v prejšnjem zakonu, ne pa celega besedila.

 

C)    Državni Zbor Republike Slovenije je v letu 1994, ko so v njem spet imele večino stranke, ki so izšle iz prejšnje Zveze komunistov in zveze socialistične mladine, skupaj z nekaterimi strankami, ki so se jim pridružile v vladni koaliciji, sprejel ZGHZ v še sedaj veljavnem besedilu. Pri tem so ponovili dikcijo prejšnjega zakona o himni in ponovno določili, da je slovenska himna samo besedilo sedme kitice Prešernove Zdravljice, ne pa celo besedilo. S tem so odkrito in grobo prekršili ustavo.

 

Nikakor ni mogoče pritrditi razlagi, da je zakon samo konkretiziral preveč splošno ustavno določbo, saj je v zadnjem stavku 6. člena Ustave dano zakonodajalcu samo pooblastilo, da z zakonom uredi uporabo grba, zastave in himne, nikakor pa se mu ne daje pravice, da te simbole določi drugače, kot so določeni v Ustavi.

 

Po isti logiki, po kateri je v ZGHZ od osmih kitic Zdravljice ostala le ena, bi potem lahko za slovensko zastavo, ki ima po ustavi tri barve, zakon določil le še eno, rdečo.

 

 

4.   DRUGE NAVEDBE

 

Glede na navedeno predlagam Ustavnemu sodišču, naj ugotovi, da je določba 5. člena  Zakona  o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, v neskladju z Ustavo RS.

  

5.   PRILOŽENI DOKUMENTI

 

Ustava in oba zakona, na katere se sklicujem v pobudi, so objavljeni v uradnih listih.

 Ustava Republike Slovenije /URS/Ur.l. RS, št. 33I/1991, Ur.l. RS, št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006

 Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi /ZGZH/Ur.l. RS, št. 67/1994

 

Zakon o himni Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 14/1990

 

Podpis vložnika:   Štrovs Marko

 ...................................................................................................................................................

 

 

Po polovici leta, prej kot sem pričakoval, sem dobil z Ustavnega sodišča sklep, s katerim so zavrgli mojo pobudo,češ da nimam pravnega interesa. Da me himna čisto nič ne briga.

 

Zanimalo me je, kako so ta sklep utemeljili.  Niso se trudili. Napisali so takole:

 

...................................................................................................................................................

 

U-I-320/12
Akt:	Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) (ZGZH), 5. čl.
Izrek:	Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) se zavrže.
Evidenčni stavek:	Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj.
Geslo:	1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude.
Pravna podlaga:	Člen 25.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
Polno besedilo:	U-I-320/12-5 13. 6. 2013 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marka Štrovsa, Ljubljana, na seji 13. junija 2013 sklenilo: Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) se zavrže. OBRAZLOŽITEV 1. Pobudnik izpodbija 5. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju ZGZH). Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s tretjim odstavkom 6. člena Ustave, po katerem je himna Slovenije Zdravljica. Pravni interes utemeljuje z navedbo, da ima kot državljan Republike Slovenije upravičen interes, da ob slovenskih uspehih in praznikih posluša slovensko himno, kot je določena z Ustavo, ne pa njene okrnjene variante, ki je določena z izpodbijano določbo ZGZH. Navaja, da je himna Slovenije himna vsakega državljana, tudi njegova. Zato naj bi imel pravni interes, da se upre vsaki cenzuri polnega besedila Zdravljice, tudi če je določena z zakonom. 2. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. 3. Pobudnik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z izpodbijano ureditvijo in se kot državljan Republike Slovenije zavzema za drugačno ureditev himne v ZGZH. Pobudnik ni izkazal, v čem izpodbijana določba neposredno posega v njegove pravice in kako bi se z morebitno ugoditvijo pobudi njegov pravni položaj izboljšal. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo. 4. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Deisinger. dr. Ernest Petrič Predsednik
Vrsta zadeve:	ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:	zakon
Vlagatelj:	Marko Štrovs, Ljubljana
Datum vloge:	24.12.2012
Datum odločitve:	13.06.2013
Vrsta odločitve:	sklep
Vrsta rešitve:	zavrženje
Objava:
Dokument:	US30144 ............................................................................................................... Ja, lubi Sloveci, takle mamo. Marko

 

 

 

 

 

 

PREDLOG ZA UREDITEV GROBIŠČ ŽRTEV KOMUNIZMA

V obeh svetovnih vojnah in v komunistični revoluciji, ki je bila izvedena v letih 1941 – 1946, je bilo v Sloveniji ubitih ali je umrlo skoraj pol milijona vojakov in civilnih žrtev. Skoraj 200.000 vojakov, ki so padli med I. svetovno vojno na Soški fronti in v zaledju, je pokopanih na urejenih vojaških pokopališčih v Sloveniji, približno 100.000 padlih vojakov pa so Italijani prekopali v kostnice na svojem ozemlju.

Od približno 200.000 žrtev druge svetovne vojne in komunistične revolucije je v urejenih grobiščih le okrog 40.000 padlih partizanov in civilnih žrtev okupacijskih sil, večina žrtev komunistične revolucije pa še vedno leži v prikritih grobiščih.

Prikrita množična grobišča žrtev komunizma so predvsem na poteh, po katerih so vojaki JA in KNOJ v maju in juniju 1945 gnali množice zajetih vojakov in civilnih beguncev, ki so se ob koncu vojne hoteli umakniti v Avstrijo, vendar so bili zaustavljeni še pred mejo, ali pa so jih Angleži vrnili v Slovenijo.

Ob trasi od Pliberka do hrvaške meje pri Zavrču oziroma pri Maclju, so prikrita grobišča približno 50.000 hrvaških žrtev. Ob tej trasi so manjša grobišča na Poljani in v Dravski dolini do Brestrnice, največje grobišče je v tankovskem jarku na Teznem, velika grobišča so tudi na Vzhodnem Pohorju ob poti do Areha, pri Kidričevem, pri Borlu.

Ob trasi od Dravograda do Celja in potem do Rogatca oziroma do Dobove je v prikritih grobiščih okrog 50.000 žrtev, med katerimi so tudi številni Slovenci. Partizani so na tej trasi množično pobijali begunce že na poti proti Avstriji, še več pa so jih pobili, ko so jih vodili nazaj. Velika grobišča so v okolici Dravograda, pri Slovenj Gradcu (Žančani, Lehen), v kotlu pri Doliču (med vhodom v sotesko Huda luknja in Mislinjo), v okolici Velenja in Šoštanja, največ pa jih je v Celju in okolici (v nekdanjem tankovskem jarku, ki je tekel od Štor in nato vzhodno in severno okrog Golovca ter zahodno do Savinje, na ravnici zahodno od mesta, okrog Teharij, v rudniku Pečovnik in Huda jama, v jamah okrog Hrastnika in Dola, ob cesti od Laškega do Dobove (Mostec, Krakovski gozd) in ob cesti od Celja do Rogatca oziroma proti Kumrovcu.

Ob trasi od gorenjskih mejnih prehodov do Ljubljane in potem do Kočevja, je bilo v prikritih grobiščih pobitih okrog 30.000 žrtev, med njimi tudi veliko Slovencev. Največja grobišča so okrog Jesenic, Radovljice (Lancovo), okrog Kranja, Škofje Loke, Kamnika, Šentvida pri Ljubljani (Kucja dolina), v okolici Iga, predvsem pa v Kočevskih breznih.

Množična grobišča vojakov in civilnih beguncev so tudi v okolici Ilirske Bistrice in  v breznih na Krasu in na Trnovski planoti.

Poleg teh množičnih grobišč so manjša grobišča žrtev komunistične revolucije tudi v okolici vseh mest in večjih krajev, kjer so po vojni pobijali premožnejše meščane ali  sokrajane (Slovenska Bistrica, Konjice, Fram, Vitanje, Vojnik, Logatec, Trbovlje…).

Po še nedokončani evidenci prikritih grobišč MDDSZ je v Sloveniji 594 prikritih grobišč. Lokacije in osnovni podatki so objavljeni na naslednji spletni strani:

http://www.geopedia.si/#T1606_x556520_y108384_s9_b4

Obveznosti Slovenije po pravilih mednarodnega vojnega prava

Mednarodno vojno pravo natančno določa obveznosti vojskujoče se države do padlih ali umrlih vojakov in drugih pripadnikov sovražne sile, ki jih ima v svoji oblasti. Slovenija je kot generalna naslednica bivše Jugoslavije nasledila tudi njene obveznosti v zvezi s pokopom vojakov in civilistov, ki so jih v nasprotju z mednarodnim vojnim pravom pobile različne formacije prejšnje države med vojno in v prvih mesecih po vojni in prikrile njihove posmrtne ostanke.

Na to obveznost je Slovenijo leta 2012 opomnil Ameriški State Department v svojem Poročilu o stanju človekovih pravic za leto 2011  http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/2011/eur/186405.htm  , ki v zvezi s Slovenijo kot prvi problem navaja kršenje državnih obveznosti do pobitih žrtev komunističnih pobojev, kateri grobišča se ne urejajo. Kot konkretno kršitev navaja policijsko prepoved preiskave množičnega grobišča pri Dobovi. [1] Ker je slovenska policija prepovedala Nemški zvezi za vojaške grobove preiskave množičnih grobov nemških ujetnikov, ki so jih jugoslovanske oblasti pobile po koncu vojne, se počutijo užaljeno tudi Nemci in to kažejo na različne, za Slovenijo zelo neprijetne in drage načine. Mogoče Sloveniji tudi zato padajo politični in finančni ratingi, dražijo se krediti. Popolna slovenska aroganca v zvezi z množičnimi grobišči Hrvatov obremenjuje odnose s Hrvaško. Tudi Italijani vedno znova omenjajo množice pobitih žrtev v kraških fojbah, kjer so zasute z odpadki.

V Ženevski konvenciji iz leta 1949[2]^, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, so povzeta pravila že prej sklenjenih konvencij o mednarodnem humanitarnem pravu. V 15. členu te konvencije je določeno, da mora vsaka vojskujoča se stran ob vsakem času, zlasti pa ob koncu posameznega spopada oziroma ob koncu vojne, brez odlašanja sprejeti vse ukrepe, ki so potrebni zato, da se najdejo in zberejo trupla padlih in da se zaščitijo pred ropanjem. Čeprav je od konca vojne poteklo že veliko časa, ta obveznost še vedno velja in bo bremenila slovensko državo, dokler je ne bo izpolnila.

Vsaka država mora imeti pristojno službo za vojna grobišča, ki zbira in ureja podatke o mrtvih vojakih. Državi, ki sta bili v spopadu, preko teh služb izmenjujeta mrliške liste in ustrezno overjene sezname padlih ali državljanov, ki so padli ali umrli na območju druge države.

Vsakdo, ki najde truplo padlega vojaka ali druge žrtve vojne, mora državni službi, ki je pristojna za vojna grobišča posredovati drugo polovico njegove identifikacijske ploščice, oporoko in druge dokumente, denar in vse druge predmete, ki so pri padlem vojaku, in imajo sentimentalno vrednost za njegove svojce. Vse navedene dokumente in predmete, skupaj z izjavami o okoliščinah smrti in podatki o lokaciji grobišča, kjer je pokopan, se potem posreduje pristojni službi za vojna grobišča v domači državi pokojnika.

Vsaka država mora zagotoviti vsakemu mrtvemu pripadniku sovražne sile časten pogrebni obred, če je le mogoče v skladu z njegovo versko pripadnostjo. Grobove vojakov sovražne sile mora spoštovati, jih ustrezno označiti in vzdrževati tako, da jih je možno ob vsakem času najti. V ta namen mora vsaka država organizirati uradno službo za registracijo vojnih grobišč, ki je usposobljena in opremljena tako, da se lahko kadarkoli po koncu sovražnosti omogoči prekop posmrtnih ostankov, njihovo identifikacijo ter morebitni prevoz v domovino.

Takoj ko to dopuščajo okoliščine, vsekakor pa ob koncu vojne, morajo pristojne službe za vojna grobišča v državah, ki so sodelovale v spopadu, izmenjati vse podatke o natančnih lokacijah grobišč in podatke o pokopanih vojakih. Slovenija tega še ni naredila.

Mnenje:

Republika Slovenija v zvezi z grobišči vojnih ujetnikov in civilistov, ki so bili v nasprotju z vojnim pravom pobiti po koncu vojne, krši svoje obveznosti po mednarodnem vojnem pravu in splošna načela humanosti.

Predlog:

Pristojni državni organi Republike Slovenije na ustrezen način obvestijo organe drugih držav, katerih državljani so pokopani v prikritih grobiščih žrtev povojnih pobojev na območju Republike Slovenije o lokacijah teh grobišč in o ocenjenem številu žrtev.

Z državami, katerih državljani so bili kot vojni ujetniki ali begunci pobiti po koncu vojne na območju Slovenije, se sporazumno uredijo vsa vprašanja v zvezi z urejanjem njihovih grobišč oziroma prekopi posmrtnih ostankov.

Kdo ureja grobišča žrtev komunizma

 

Do leta 1990 je bilo v Sloveniji prepovedano označevanje grobišč žrtev komunizma, ki so bile pobite med vojno ali po njej. Policija, oziroma Ljudska milica je imela seznam vseh prikritih grobišč, ki jih je nadzirala in ljudem preprečevala njihovo urejanje. Ta prepoved je nehala veljati šele po slovenski osamosvojitvi skladno z določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev 1/91, po kateri so se v Sloveniji prenehali uporabljati predpisi prejšnje države, ki so bili v nasprotju z načeli pravne države.

Kljub ukinitvi predpisov, s katerimi je bilo prepovedano urejanje prikritih grobišč žrtev revolucije, pa vse do sredine leta 2003 v Sloveniji ni bilo predpisa, ki bi vseboval pozitivne določbe o urejanju grobišč oseb, ki so jih med vojno ali po njej pobile oborožene enote NOB ali revolucionarne oblasti in bi določal državni organ, ki bi moral skrbeti za ta grobišča. Vsi predpisih o urejanju vojnih grobišč so bili namreč formulirani izključujoče, in so se nanašali samo na grobove borcev NOV ter drugih žrtev, ki so bile na strani NOV.

Ta pravna praznina je bila potem urejena z zakonom o vojnih grobiščih, ki pa se ne izvaja. V praksi se vojna grobišča  v Sloveniji še vedno urejajo na način kot je veljal pred sprejemom tega zakona.

Komisije in nevladne organizacije

 

Pasivnost državnih organov, ki so zadolženi za ureditev prikritih grobišč žrtev komunizma, blažijo  ad hoc oblikovane komisije in različne nevladne organizacije, ki jih oblasti tolerirajo, vendar jim ne zagotavljajo sistemskih virov financiranja, niti služb, ki bi se poklicno ukvarjale z iskanjem, urejanjem in vzdrževanjem grobišč žrtev revolucije.

Ustanovljenih je bilo več društev, med katerimi sta bili za urejanje prikritih grobišč najbolj pomembni Društvo za ureditev zamolčanih grobov in Nova slovenska zaveza. Prvo se je izkazalo predvsem pri iskanju in urejanju prikritih grobišč, saj je s križi in drugimi obeležji označilo večino takrat znanih grobišč, med njimi tudi Hudo jamo in grobišča na Kočevskem, drugo pa je bilo bolj intelektualno naravnano in se je posvetilo zgodovinskim raziskavam komunistične revolucije. Obe društvi pa sta bili že od ustanovitve dalje v stalnem medsebojnem sporu za prvenstvo pri urejanju grobišč. Državni organi so ta spor spodbujali z dodeljevanjem donacije za urejanje prikritih grobišč, ki so jo namenjali  nekaj časa enemu društvu, potem pa drugemu, namesto da bi sofinancirali obe.

V številnih občinah so bile ustanovljene posebne komisije za evidentiranje in urejanje prikritih grobišč, ki so zbrale ogromno dragocenih podatkov o lokacijah prikritih grobišč in o žrtvah, ki so bile tam pobite. Ker ni bilo nobenega državnega organa, ki bi na podlagi teh podatkov celovito uredil grobišča žrtev komunizma, so ti podatki ostali neizkoriščeni, komisije pa so nehale delovati.

 

Pučnikova komisija

V prvem mandatu, ki je trajal od 1992 do 1996, je v Državnem zboru RS delovala Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Zaradi nasprotovanja večine članov komisije pa ni prišlo do sprejetja zaključnega poročila, ki bi obsegalo tudi sklepe in predloge. V naslednjih mandatnih obdobjih v Državnem zboru ni bilo nobenega delovnega telesa, ki bi se sistematično ukvarjalo s problematiko prikritih grobišč.

Vladna komisija za prikrita grobišča

Vlada RS (IS RS) je takoj po osamosvojitvi Slovenije ustanovila Vladno komisijo za vprašanja prikritih grobišč, ki je med svojim obstojem večkrat spremenila svoj naziv, program in sestavo. Komisija je imela v vseh 22 letih obstoja velike težave predvsem zaradi različnega pojmovanja njene vloge in namena. Razlike so bile že znotraj komisije. Nekateri člani komisije so si prizadevali, da bi kar največ storili zato, da bi država prikrita grobišča javno priznala, da bi identificirali pokojnike, ki so v njih, jih dostojno pokopali, da bi vsa grobišča dostojno uredili in jih potem redno vzdrževali. Prevladali so drugi, ki jim je šlo bolj za velika dela na simbolni ravni kot so Osrednji spomenik sprave, Spominski park na Teharjah, Kapelica pod Krenom, grobišča žrtev komunistične revolucije pa naj bi bila priznana samo na abstraktni ravni, v naravi pa naj bi ostala neraziskana in prikrita.

Ker je bila komisija v času od 1990 do 2003 edino vladno delovno telo, ki je skrbelo za urejanje prikritih grobišč na območju Slovenije, so člani videli vlogo komisije v konkretnem delu na tem področju, podobno kot delujejo komisije za vojna grobišča po svetu[3], državna uprava pa je komisijo obravnavala le kot posvetovalno telo vlade brez konkretnih pristojnosti.

Komisija je začela konkretno delati na področju urejanja prikritih grobišč šele po letu 2005, ko je njeno vodenje prevzel Jože Dežman. V tem obdobju je bilo s sistematičnim sondiranjem odkritih in potrjenih veliko število množičnih grobišč, po zamenjavi vlade v letu 2008 pa je bilo delo komisije praktično onemogočeno z zmanjševanjem financiranja. V letu 2012, ko je vlado vodil Janez Janša se je status komisije še poslabšal, saj so bili iz nje izločeni vsi predstavniki ministrstev, ki vplivajo na urejanje grobišč. V komisiji so zdaj le še arheologi, zgodovinarji ter en policaj. S tem je država pokazala, da urejanja grobišč žrtev komunizma ne šteje kot nalogo državnih organov, ki jih morajo obravnavati s pieteto, spoštovanjem ter dostojnostjo kot pritiče mrtvim ljudem, ki so tam pokopani, temveč jo razume le kot mrtev predmet zgodovinarskega in arheološkega proučevanja.

Financiranje

Po zakonu se varstvo vojnih grobišč financira iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti, potrebna sredstva pa se lahko zagotavljajo tudi s prispevki občinskih društev in drugih organizacij, s prispevki donatorjev in iz drugih virov. V praksi večina občin vzdržuje vojna grobišča na svojem območju in od ministrstva ne zahtevajo povračila sredstev oziroma sofinanciranje teh nalog.

V državnem proračunu za leto 2013 je za urejanje in vzdrževanje vojnih grobišč skupno predvidenih 592.480 €. Od tega zneska je večina namenjena za urejanje in vzdrževanje grobišč iz I. svetovne vojne in partizanskih grobišč, ostanek pa je namenjen za urejanje prikritih grobišč.

Ta znesek bo skoraj v celoti porabljen samo za urejanje grobišča v Hudi jami in za priprave na gradnjo še enega spomenika komonistični diktauri v Ljubljani, ki naj bi se imenoval Spomenik žrtvam vseh vojn.

Da bi vedeli, katere žrtve imajo prednost, bo na spomeniku zapisan isti Župančičev verz kot je že zapisan na bližnji grobnici "narodnim herojem", ki stoji na drugi strani Parlamenta: "Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.".  

Blokade urejanja grobišč žrtev komunizma

 

Množični pokoli zajetih domobrancev in drugih nasprotnikov komunizma v Sloveniji, predvsem pa poboj več kot sto tisoč vojakov in beguncev iz Hrvaške ter drugih delov nekdanje Jugoslavije, ki so preko Slovenije bežali na zahod in so se ob koncu vojne znašli pred zaprto avstrijsko mejo, so največja zgodovinska travma Slovencev. Pri teh pokolih je tako ali drugače sodelovalo več kot 20.000 borcev NOV, ki so bili pomladi 1945 vključeni v 1. divizijo KNOJ, več kot 10.000 pripadnikov Narodne zaščite, ter številni pripadniki OZNE in komunistične partije. Občutek kolektivne krivde pa iz tistega časa teži tudi ljudi, ki so vedeli za poboje, vendar niso pomagali žrtvam in molčali o storilcih. Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 ta travma ni bila razrešena, ker ni bila izvedena tranzicija iz prejšnjega komunističnega režima. Zgodilo se je obratno, saj so prevladale sile kontinuitete, ki razlagajo zgodovino Slovenije na enak način, kot je veljal v času bivše Jugoslavije.

Bistvo te zgodovine je molk o pobojih in označevanje nasprotnikov komunistične revolucije za sodelavce okupatorja in izdajalce. Takšne razlage še vedno prevladujejo v šolah in javnih medijih, pa tudi med uradništvom in v policiji, predvsem pa v političnih strankah, ki zagovarjajo kontinuiteto s prejšnjim režimom. Posamezniki, ki skušajo spremeniti to splošno usmeritev, so deležni različnih šikan in ne morejo napredovati, tisti, ki preprečujejo odkrivanje pobojev, pa so nagrajeni[4]. 

Do leta 1991 je bilo urejanje grobišč žrtev komunizma odkrito prepovedano, kasneje pa se ta prepoved izvaja prikrito, z določanjem množice birokratskih ovir, z navijanjem stroškov za raziskovanje in urejanje grobišč, ob istočasnem omejevanju financiranja, predvsem pa z ignoriranjem zahtev, da se ta grobišča končno uredijo, žrtve dostojno pokopljejo, storilci pa zaprejo ali vsaj razkrinkajo kot vojni zločinci. .

Namesto, da bi množična grobišča žrtev komunizma obravnavali kot grobove, torej po doktrini kot velja za grobarsko službo, ki mora čim hitreje opraviti pokop ali prekop umrlih ljudi in potem grobove dostojno urediti in vzdrževati, se uporabljajo predpisi o kriminalističnih oziroma forenzičnih preiskavah, ki so prirejeni za raziskave posamičnih umorov, ne pa za preiskave grobišč z več tisoč žrtvami množičnih pokolov. Zadeva je še potencirana z določbami zakona o varstvu kulturne dediščine, ki prekope množičnih grobišč praktično onemogoča s popolnoma nasprotnega izhodišča, saj jih obravnava kot arheološka najdišča.

Policijska blokada

Po dosedanji praksi policija smatra vsako grobišče žrtev komunizma, kjer so bili že najdeni človeški posmrtni ostanki, kot lokacijo, kjer so zakopani dokazi za razjasnitev vojnih zločinov in zato dopušča preiskave samo v okviru kriminalistične oziroma forenzične preiskave. 

Generalni direktor policije Goršek je ob prepovedi preiskave množičnega grobišča v Mostecu, ki jo je minister za delo v letu 2011 dovolil nemški Zvezi za vojaške grobove, določil, da je vsak poseg v množično grobišče žrtev komunističnega nasilja možno opraviti samo kot policijsko preiskovalno dejanje, ki se opravi na zahtevo preiskovalnega sodnika po predlogu pristojnega državnega tožilca. Prepoved velja tudi v primeru, ko državni tožilec oziroma preiskovalno sodnik ugotovi, da pri izkopu človeških posmrtnih ostankov, ki bi bil finančno zahteven poseg, ne bi prišli do podatkov, ki bi v tej fazi predkazenskega postopka omogočili napredek v preiskavi. Ker je vsako grobišče žrtev komunističnih pobojev kraj nezastarljivega kaznivega dejanja, odločitev, da se ne opravi forenzična preiskava trupel, nikakor ne pomeni, da v primeru, če bi se odkrila nova dejstva, ne bi bilo treba izvesti takšnih nujnih preiskovalnih dejanj. Zato mora ostati lokacija prikritega grobišča nedotaknjena in nihče, niti služba za vojna grobišča, ne sme posegati na lokacijo takšnega grobišča.

S takšnim stališčem je generalni direktor policije praktično prepovedal vsako odkrivanje in urejanje množičnih grobišč žrtev komunizma.

Minister Svetlik, ki je bil v času, ko je bila izdana ta policijska prepoved, pristojen za urejanje vojnih grobišč, ni reagiral in je vodjo Službe za vojna grobišča, ki je ugovarjal tej prepovedi, vrgel iz službe. Kmalu potem je minister Svetlik ukinil tudi Službo za vojna grobišča kot posebno organizacijsko enoto. Od takrat dalje ni  bila opravljena nobena preiskava lokacij prikritih grobišč žrtev komunizma.

Omejevanje preiskovanja lokacij prikritih grobišč

 

Policija dovoljuje fizične preiskave lokacij prikritih grobišč samo v primerih, ko na njih še niso bili najdeni človeški posmrtni ostanki. Pri vsakem sondiranju so prisotni policisti, ki od izvajalcev sondiranj zahtevajo, naj kopljejo samo majhne sonde s površino največ 1 kvadratnega metra, potem pa preiskavo ustavijo takoj, ko se najde kakršna koli sled človeških posmrtnih ostankov.

Ob teh omejitvah je bilo doslej sondiranih le približno 250 lokacij evidentiranih grobišč. Na njih so bile izkopane majhne luknje do globine, kjer bi lahko bila pokopana trupla, ali pa so se jamarji spustili na dno brezen, kjer so bila evidentirana grobišča. V približno 150 sondiranih grobiščih (60%) so bile res najdene človeške kosti, vendar so potem policisti, ki so nadzorovali sondiranja, vedno ustavili nadaljnje preiskave, zato se ne ve niti, kdo je tam pokopan, niti število pokopanih, niti njihova narodna pripadnost.

V nasprotju z zakonom policija v primerih, ko je ustavila nadaljnje preiskave in prekop prikritih grobišč žrtev komunizma, potem ni sama nadaljevala preiskave skladno s predpisi, ki urejajo oglede krajev kaznivih dejanj, temveč je le blokirala delo vseh drugih, ki so hoteli opraviti prekop ali vsaj ugotoviti število in narodno pripadnost žrtev.

Po najdbi človeških posmrtnih ostankov je policija opravila preiskavo prikritih grobišč le v Hudi jami in pri dvigu posmrtnih ostankov iz dveh brezen pri Konfinu. V obeh primerih so bile opravljene izredno drage forenzične preiskave, ki pa pri 800 preiskanih okostjih žrtev iz Hude jame niso dale nobenih rezultatov, ki bi bili uporabni za identifikacijo žrtev in izsleditev storilcev, med posmrtnih ostankih žrtev iz Konfina pa je bilo z DNK analizo sicer identificiranih več kot 30 žrtev izmed okrog 150 najdenih, niso pa bili najdeni zadostni dokazi za vložitev ovadbe zoper tiste, ki so pobili tam najdene ranjence in bolnike iz ljubljanskih bolnišnic.

Predlog:

V zvezi z preiskavami, urejanjem ali prekopi množičnih grobišč žrtev komunizma lahko Policija skladno s predpisi o kazenskem postopku omeji nujna dela, ki jih izvajajo drugi organi ali osebe samo v okviru zakonsko določenih rokov za izvedbo kriminalističnih oziroma forenzičnih preiskav.

Če se policijska preiskava na lokaciji grobišča ne izvede, oziroma, ko je končana, policija ne sme več preprečevati del, ki jih pooblaščeni izvajalec opravlja v zvezi s preiskavo ali prekopom posmrtnih ostankov iz takšnega grobišča.

Arheološke blokade

Ob prepovedi preiskave množičnega grobišča pri Mostecu se je generalni direktor Policije Goršek postavil tudi v vlogo razlagalca določba zakona o varstvu kulturne dediščine.

Po tem policijskem tolmačenju je mogoče opraviti prekop posmrtnih ostankov žrtev komunizma samo skladno z Zakonom o varovanju kulturne dediščine, ki naj bi tudi povojna množična grobišča obravnaval kot arheološke dediščine. Zato bi vsak izvajalec prekopa moral pred začetkom del na grobišču pridobiti soglasje Ministrstva za kulturo.

Izvajalec preiskave oziroma drugega posega v grobišče žrtev komunizma bi moral pred začetkom del s pisno vlogo zaprositi Ministrstvo za kulturo za izdajo kulturno varstvenega soglasja.

Minister za kulturo bi potem izdal Kulturno- varstveno soglasje, s katerim se dovolita raziskava vojnega grobišča oziroma prekop posmrtnih ostankov le s pogojem, da tako raziskavo in odstranitev nadzoruje Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in da takšno raziskavo oziroma prekop vodi univerzitetni diplomirani arheolog z najmanj petletnimi delovnimi izkušnjami pri opravljenih arheoloških raziskovanjih.

Minister bi odločil o izdaji kulturno-varstvenega soglasja na podlagi predhodnega mnenja strokovne komisije za arheološka raziskovanja, ki bi predlagala enega ali več nadzornikov in morebitne dodatne pogoje ter strokovne zahteve arheološkega raziskovanja.

Komisija bo določila, da je ves čas trajanja preiskave ali prekopa množičnega grobišča žrtev komunizma obvezna stalna prisotnost arheologa, dokumentalista, antropologa oz. forenzičnega antropologa ter drugih specialistov, ki nimajo drugega dela ali zaslužka.

Stroške za plačilo vseh navedenih oseb, ki morajo biti prisotne pri preiskovanju ali pri prekopu vsakega množičnega grobišča žrtev komunizma, bi moral plačati naročnik oziroma izvajalec.

Mnenje: 

Navedeno policijsko tolmačenje obveznosti, ki naj bi jih imel izvajalec raziskav prikritih grobišč žrtev komunizma po zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD) je popolnoma napačno.

Po ZVKD ne spadajo v arheološko dediščino prikrita grobišča, temveč so arheološke ostaline le stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, skupaj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let.

Zato za evidentiranje in terenske preiskave prikritih grobišč žrtev komunizma ni potrebno predhodno pridobiti kulturno varstvenega soglasja, saj je to potrebno le za posege v že registrirane kulturne spomenike, prikrita grobišča pa praviloma niso razglašena za kulturne spomenike.

Izvajalec terenske preiskave na lokaciji prikritega grobišča mora Zavod za varstvo kulturne dediščine obvestiti le v primeru, če pri tej preiskavi najde neko arheološko ostalino. Potem ima zavod sedem dni časa, da razišče, ali gre pri najdeni stvari res za kulturno dediščino. Pri tem mora upoštevati določbe mednarodnega prava o varstvu mrtvih vojakov in drugih vojnih žrtev pred ropanjem, in umrlim ne sme odtujiti nobene osebne stvari, ki sodi k truplu, ali je pomembna za njegovo identifikacijo.  Pooblaščena oseba zavoda  lahko podaljša ta sedemdnevni rok še  za največ sedem dni, če potrebnih raziskav v prvotnem roku ni bilo mogoče opraviti, potem pa lahko izvajalec nadaljuje začeta dela skladno s predpisi o varstvu vojnih grobišč.

Po zakonu o vojnih grobiščih, ki ima kot specialen zakon za to področje prednost pred zakonom o varstvu kulturne dediščine kot bolj splošnim predpisom, lahko vse terenske preiskave, opazovanja, meritve in kartiranja na lokacijah prikritih grobišč žrtev komunizma samostojno izvede pravna ali fizična oseba, društvo ali druga organizacija, ki je usposobljena za opravljanje pogrebne dejavnosti,  na podlagi pogodbe z ministrstvom.

Ureditev grobišč žrtev komunizma

Naziv »prikrita grobišča« zavaja, saj kraška brezna, smetišča, nekdanji tankovski ali strelski jarki, ter plitve jame v močvirjih, kjer so komunistične oblasti v letu 1945 skrile trupla množic vojnih jetnikov, beguncev in drugih ljudi, ki so jih pobile brez sodbe, niso grobišča. Zato je vse te žrtve treba najti v teh skrivališčih, in jih dostojno prekopati v katero od kostnic, ali na urejenem pokopališču.

Urejanje prikritih grobišč ima v osnovi dve fazi: najprej je treba najti lokacijo, kjer so prikrite žrtve pokola in z izkopom sond ugotoviti, koliko je žrtev, po možnosti pa tudi podatke za ugotavljanje njihove pripadnosti.

Po končani preiskavi se območje grobišča ogradi, uredi po splošnih standardih za urejanje grobov, označi s spominskim znamenjem in s tablo s podatki o žrtvah, potem pa se stalno vzdržuje in ureja v dostojnem stanju.

Kot drugo fazo štejemo prekop žrtev, pri katerem se opravijo tudi podrobne preiskave posmrtnih ostankov ljudi in njihovih oblačil ter osebnih stvari, s katerimi se ugotovi, ali je bila žrtev vojak ali civilist, spol, starost, nacionalna pripadnost in drugi podatki. Ob prekopu se vzamejo tudi vzorci DNK, ki se umestijo v posebno bazo DNK vseh žrtev iz prikritih grobišč, ki bo kadarkoli kasneje s primerjavo vzorcev DNK omogočila najti pogrešane sorodnike. Posmrtne ostanke je možno prekopati v katero od že zgrajenih kostnic ali na katero od že obstoječih pokopališč. Pri množičnih grobiščih kot so pri Dobovi, na Teznem, pri Doliču ali na Kočevskem, bi bilo primerno urediti nova pokopališča.

Doslej ni  bilo še nobeno prikrito grobišče žrtev komunizma celovito urejeno.

Od 594 evidentiranih grobišč žrtev komunizma je bilo doslej najbolje urejeno grobišče v Slovenski Bistrici, kjer so žrtve prekopali iz zaklonišča pri Impolu, kjer so bile pobite in zasute, v novo kostnico na vrhu mestnega pokopališča. Ta prekop je bil izveden na pobudo in na stroške občine, saj ji država ni povrnila sredstev, ki so bila porabljena za odkrivanje zasutih zaklonišč, za izgradnjo kostnice in za prekop 431 trupel. Večji prekop je bil izveden tudi v posebej zgrajeno kostnico na delu mariborskega pokopališča ob nekdanjem tankovskem jarku, kjer je bilo leta 1945 pobitih in prikritih najmanj 15.000 hrvaških jetnikov. Stroške za prekop 1179 trupel, ki so bila najdena na trasi mariborske obvoznice, in za izgradnjo kostnice, je MDDSZ plačal šele po dolgotrajnih pravdah, ki jih je izgubil in je zato moral plačati štirikrat več, ko bi plačal ob izgradnji. Na nekaterih grobiščih so bili opravljeni prekopi, vendar potem posmrtni ostanki niso bili dostojno pokopani (Huda jama, Konfin, Lesce, …).

Ostala evidentirana grobišča so še vedno neurejena.

Nevladna društva, predvsem Društvo zamolčanih grobov, so v prvih letih po osvoboditvi Slovenije leta 1991,  za svoj denar in na lastno pobudo, postavile križe ali druga spominska znamenja na večino prikritih grobišč. Po skoraj dvajsetih letih so ta znamenja večinoma že propadla.

Na nekaterih lokacijah, kjer so bila s sondiranji najdena okostja žrtev komunistične revolucije, so bila kljub temu, da niso bile izvedene podrobnejše preiskave, postavljena spominska obeležja. Največja so ob Kočevskem breznu pod Krenom, kjer je bila za zelo velik denar postavljena skromna kapelica, na približno 30 drugih grobiščih pa so bila za državni denar postavljena simbolična obeležja.  Ker niso bile opravljene podrobnejše preiskave ni na nobenem spominskem obeležju natančnih podatkov o žrtvah, ki so bile tam pobite in prikrite.

Kot simbol sprenevedanja oblasti, ki bi rada napravila vtis, da je nekaj napravila v spomin žrtvam komunističnih pobojev, ne da bi jim uredila dostojna pokopališča oziroma kostnice, stoji velik spominski kompleks na Teharjah. Tam so za izredno velike denarje uredili spominski park na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča, od kjer so jetnike vozili na morišča v bližnji in daljni okolici, ne da bi se potrudili najti katero od tamkajšnjih grobišč, in ne da bi v spominskem parku postavili kakršnokoli obeležje, iz katerega bi obiskovalci videli, da je postavljeno v spomin na žrtev komunističnih pobojev. Podobno vlogo bo imel tudi osrednji spomenik žrtvam vseh vojn, ki naj bi stal v Ljubljani, in za katerega naj bi letos iz pičlo odmerjenega denarja za urejanje vojnih grobišč plačali natečaj.

Predlog: 

V ministrstvu, ki je pristojno za vojna grobišča, se oblikuje posebno organizacijsko enoto za vojna grobišča, ki bo zadosti kadrovsko močna in usposobljena za izvedbo vseh nujnih nalog v zvezi z ureditvijo prikritih grobišč. Kot alternativna možnost predlagam okrepitev Komisije za vprašanja prikritih grobišč s posebno strokovno službo, ki bo usposobljena za izvedbo operativnih nalog.

 Minister, pristojen za vojna grobišča, skladno z zakonom o vojnih grobiščih sklene pogodbo z gospodarsko družbo, društvom ali drugo organizacijo, ki ima dovoljenje za izvajanje pogrebne dejavnosti, in je zadosti usposobljena in opremljena, da lahko učinkovito opravi vse poizvedbe in opazovanja, ki so potrebna za določitev natančne lokacije grobišča, in da lahko na dostojen in spoštljiv način opravi vse preiskave posmrtnih ostankov, po katerih je mogoče ugotoviti število žrtev ter druge podatke.

V tej pogodbi se določi prikrita grobišča, ki jih je potrebno preiskati ter druge obveznosti izvajalca in ministrstva, ki mora zagotoviti ustrezna finančna sredstva za izvedbo teh nalog.

Vlada Republike Slovenije oziroma pristojna ministrstva pripravijo celovit Program ureditve prikritih grobišč žrtev komunizma, s katerim se določi, da:

• pristojna služba v ustreznem roku izvede terenske preiskave vseh lokacij evidentiranih prikritih grobišč in drugih lokacij, za katere je po dokumentih ali po izjavah prič verjetno, da so prikrita grobišča;
• pristojna služba označi in ustrezno uredi vse lokacije grobišč, na katerih so s terenskimi preiskavami najdeni posmrtni ostanki žrtev,
• pristojna služba izvede prekop grobišč žrtev komunizma, ki so slovenske narodnosti, v ustrezne kostnice ali na pokopališča.
• Vlada oziroma pristojna ministrstva za učinkovito ureditev grobišč žrtev komunizma odpravijo blokade in birokratske ovire, ki ovirajo

Določitev ministrstva, ki bo uredilo vojna grobišča

Pri urejanju vojnih grobišč moramo v Sloveniji upoštevati burno zgodovino.  Med 1. svetovno vojno je bilo slovensko ozemlje bojišče tujih armad z vojnimi cilji, ki se praviloma niso skladali z interesi Slovenije. Med drugo svetovno vojno pa so bili Slovenci vpoklicani v jugoslovansko, italijansko in nemško armado, veliko jih je sodelovalo v NOB, še več pa na strani, nasprotni NOB. V Sloveniji so tudi zelo številna grobišča pripadnikov vojaških enot iz drugih delov nekdanje Jugoslavije, ki so bili ob koncu druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju pobiti, ko so se skušali umakniti iz Jugoslavije.

Leta 2003 je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, s katerim je bilo urejeno tudi varstvo prej prikritih vojnih grobišč na enak način, kot je že prej veljal za druga vojna grobišča. Po določbi 28. člena zakona o državni upravi sodi urejanje vojnih grobišč v pristojnost ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

V Ministrstvu za delo je bila za urejanje vojnih grobišč, vključno s prikritimi grobišči žrtev komunističnega nasilja, v času prve Janševe vlade sredi leta 2008 ustanovljena posebna Služba za vojna grobišča. Leta 2011 je to službo ukinil takratni minister Svetlik potem, ko je prišlo do spora med vodjem te službe (Markom Štrovsom) in generalnim direktorjem policije Gorškom v zvezi s prepovedjo raziskave množičnega grobišča pri Mostecu.

Zdaj se MDDSZ praktično ne ukvarja več s prikritimi grobišči, saj so bile ustavljene vse dejavnosti v zvezi z odkrivanjem, sondiranjem in urejanjem prikritih grobišč.

 

Prenos pristojnosti na Ministrstvo za obrambo

V dosedanji praksi se je pokazalo, da področje grobišč žrtev komunizma in vojnih grobišč po svoji vsebini ne sodi v ministrstvo, ki ima prioritete na področju dela, zaposlovanja, družine in sociale, saj je bilo ves čas odrinjeno, finančna sredstva za urejanje grobišč pa so se večinoma prelivala na druga področja. Ta ureditev je edinstvena v svetu, saj urejanje vojnih grobišče v drugih državah praviloma sodi v obrambni resor. Značilni so zgledi Italije, Francije, Madžarske in drugih držav, kjer je  uveljavljeno načelo, da država v celoti prevzame odgovornost za vojake in druge osebe, ki so sprejele vojaške dolžnosti ali so bile  na drug način prizadete zaradi vojne.

Tudi v Sloveniji bi bilo samo obrambno ministrstvo oziroma službe v okviru Slovenske vojske sposobno poiskati, preiskati in urediti prikrita grobišča vseh pobitih vojakov in civilnih žrtev vojne, ki jih drugi državni organi, ki so bili pristojni za te naloge, doslej niso uredili.

Poleg razlogov moralne narave in vojaške solidarnosti govorijo za umestitev skrbi za vojna grobišča v obrambni resor tudi praktični razlogi. Vojska je praviloma najbolje usposobljena in opremljena za odkrivanje, urejanje in varovanje lokacij, kjer so posmrtni ostanki padlih in umrlih vojakov ter drugih žrtev vojnih operacij. Tudi pri financiranju velja na področju obrambe drugačen pristop, saj morajo države, članice NATO ali drugih obrambnih povezav za področja, povezana z obrambo, zagotoviti določen delež BDP, in so zato zainteresirane, da se čim več izdatkov za opravljanje njihovih obveznosti, prikaže med stroški za obrambo.

 

Predlog:

Ob prvih naslednjih spremembah zakona o državni upravi naj se področje varstva in urejanja vojnih grobišč prenese na Ministrstvo za obrambo.

Marko Štrovs

 

Povzetek in ugotovitve

V Sloveniji je evidentiranih okrog 600 prikritih grobišč, v katerih je več kot 150.000 žrtev pokolov, ki so jih med vojno, predvsem pa v maju in juniju 1945 zagrešile takratne komunistične oborožene sile.

Vsa prikrita grobišča so še vedno neurejena. Na nekaterih so sicer bila opravljena sondiranja, s katerimi so bili najdeni posmrtni ostanki žrtev, na nekaterih so postavljena spominska obeležja, nekaj pa je bilo tudi prekopanih, vendar ni bilo doslej niti eno grobišče žrtev komunizma v celoti urejeno.

V državni upravi ni nobene posebne organizacijske enote, ki bi bila zadolžena za preiskave in ureditev grobišč žrtev komunizma. Prejšnji minister, pristojen za vojna grobišča, je ukinil Službo za vojna grobišča, ki tudi v novi vladi ni bila obnovljena.

V državnem proračunu ni postavke za financiranje ureditve prikritih grobišč.  Sredstva za financiranje vseh vojnih grobišč v proračunu se zmanjšujejo,  v praksi pa niti tako zmanjšana sredstva niso porabljena za preiskovanje in urejanje grobišč žrtev komunizma.

Že itak omejeno preiskovanje evidentiranih lokacij prikritih grobišč je v začetku leta 2011 prepovedal generalni direktor policije. Ta prepoved doslej še ni bila umaknjena.

Neurejeno stanje na področju urejanja množičnih grobišč žrtev komunizma je predmet mednarodnega zgražanja in obremenjuje odnose z državami, iz katerih so žrtve, ki v Sloveniji še vedno niso dostojno pokopane.

 

Predlogi

1.      V ministrstvu, ki je pristojno za vojna grobišča, se oblikuje posebno organizacijsko enoto za vojna grobišč, ki bo zadosti kadrovsko močna in usposobljena za izvedbo vseh nujnih nalog v zvezi z ureditvijo prikritih grobišč. Kot alternativna možnost predlagam okrepitev Komisije za vprašanja prikritih grobišč s posebno strokovno službo, ki bo usposobljena za izvedbo operativnih nalog.
2.       Minister, pristojen za vojna grobišča, skladno z zakonom o vojnih grobiščih sklene pogodbo z gospodarsko družbo, društvom ali drugo organizacijo, ki ima dovoljenje za izvajanje pogrebne dejavnosti, in je zadosti usposobljena in opremljena, da lahko učinkovito opravi vse poizvedbe in opazovanja, ki so potrebna za določitev natančne lokacije grobišča, in da lahko na dostojen in spoštljiv način opravi vse preiskave posmrtnih ostankov, po katerih je mogoče ugotoviti število žrtev ter druge podatke. V tej pogodbi se določijo prikrita grobišča, ki jih je potrebno preiskati ter druge obveznosti izvajalca in ministrstva, ki mora zagotoviti ustrezna finančna sredstva za izvedbo teh nalog.
3.       Vlada oziroma pristojna ministrstva odpravijo blokade in birokratske ovire, ki           ovirajo učinkovito ureditev grobišč žrtev komunizma.
4.     V naslednje spremembe zakona o državni upravi se vključi prenos pristojnosti za      urejanje vojnih grobišč na Ministrstvo za obrambo oziroma na Slovensko vojsko.
5.      Vlada Republike Slovenije oziroma pristojna ministrstva pripravijo Program  ureditve prikritih grobišč žrtev komunizma, s katerim se določi, da:

•       pristojna služba v ustreznem roku izvede terenske preiskave lokacij evidentiranih     prikritih grobišč in drugih lokacij, za katere je po dokumentih ali po izjavah prič verjetno, da so prikrita grobišča;

•       pristojna služba označi in ustrezno uredi vse lokacije grobišč, na katerih so terenskimi preiskavami najdeni posmrtni ostanki žrtev,

• ·     pristojna služba izvede prekop grobišč žrtev komunizma, ki so slovenske narodnosti, v ustrezne kostnice ali na pokopališča.

 

 

---

[1] During the year government authorities continued to discover. The official count of graves discovered by the end of the year was 594, although the actual number of victims was believed to be much higher. Authorities had not exhumed or identified the vast majority of human remains at mass graves from post-World War II summary killings that took place throughout the former Yugoslavia. During the year the government halved the budget for investigating mass graves, reducing it to 876,000 euros (approximately $1.1 million). The country has no legal mechanism for survivors or descendants of victims of extrajudicial killings to seek redress or initiate an official inquiry.

In late 2010 government officials stopped the exhumation of a mass grave near Dobova by a German contracting firm. The state prosecutor maintained that a war crime had been committed on the site and that such exhumation work could not be performed, since the site might still yield evidence, and perpetrators found. No further exhumation was undertaken.

[2] http://www.icrc.org/ihl.nsf/FULL/365?OpenDocument

[3]Za področje Velike Britanije in nekdanjih kolonij oskrbuje vojaška grobišča Commonwealth War Graves Commission, ki ima letni proračun nad 61 milijonov evrov.

[4] Uroš Prikl, ki je bil osebno odgovoren za zaustavitev preiskav prikritih grobišč v MDDSZ, je bil v sedanji vladi nagrajen s položajem generalnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje, Tadeja Pušnar, ki je osebno zaslužna za ukinitev Službe za vojna grobišča, je tudi v novi vladi napredovala.