Šola kot nagrobni spomenik

Pred praznikom Vseh svetih, ko skrbno urejamo grobove na pokopališčih, je še bolj očitna ignoranca in poganstvo oblasti, ki ne poskrbi za množične grobove žrtev komunizma. To se najbolj očitno kaže v Celju, kjer je bilo ob koncu vojne pobitih najmanj dvajset tisoč ljudi, največ hrvaških vojnih ujetnikov in beguncev. Skoraj toliko žrtev so morilci odpeljali iz Celja na morišča v bližnji okolici: Pečovnik, Košnica, Huda jama, Vojnik, Hrastnik in Dol. Z vlaki so jih vozili celo na morišče pri Dobovi.

Na mestnem območju Celja so največja grobišča v zasutem protitankovskem jarku, ki je bil izkopan severno in vzhodno od mestnega centra in v strelskih jarkih ter topovskih zaklonih na Golovcu.  Knojevci so pobijali ujetnike in druge žrtve skoraj po celi izkopani trasi tega jarka, ki je tekel v dolžini več kilometrov od Jalovega grabna pri železniški progi Celje - Štore preko Voglajne in nato vzhodno od Cinkarne do Bežigrada, nato preko območja, kjer zdaj stoji tovarna Žična, preko območja kasneje zgrajenih trgovskih centrov ob Mariborski cesti, ob Milčinskega ulici do šole Frana Roša na Hudinji, nato pa do betonske tankovske ovire ob Cesti na Dobravo in do potoka Koprivnica. V tem jarku, ki je bil širok približno štiri metre in globok okoli dva in pol metra, so komunistični morilci pobili več kot 10.000 žrtev, največ zajetih hrvaških vojakov.

Po vojni so se celjske mestne oblasti trudile zabrisati vse sledove povojnih zločinov. Na grobovih so uredili smetišča in odlagališča tovarniških odpadkov, gradili so  tovarne, ceste, železniške proge, odtočne kanale in celo stanovanjske bloke in družinske hiše.

 Pri uničevanju grobišč se je izkazala zlasti Cinkarna Celje, za katero je direktor Kamilo Hilbert , ki je bil v času množične morije poleti 1945  v ožjem vodstvu republiške Ozne, izbral proizvodni program s kar največjo količino odpadkov. Milijone ton teh odpadkov so v naslednjih desetletjih zvozili na območje koncentracijskega taborišča Teharje in z njimi prekrili grobišča. Zanimivo, da so največ škode na grobovih napravili v zadnjih desetih letih bivšega komunističnega režima. Takrat so v okolici Teharij zgradili dve ogromni pregradi, za kateri so potem zvozili milijone ton strupenega odpadnega mulja iz Cinkarne. V te zemeljske pregrade so vgradili ogromne količine zemlje z območij množičnih grobišč, skupaj s posmrtnimi ostanki tam pokopanih žrtev.

 

 

 

Z zazidalnim načrtom 1974/75 so celjske mestne oblasti dovolile pozidavo območja nekdanjega tankovskega jarka in drugih množičnih grobišč.  To možnost so izkoristila predvsem takratna državna podjetja (sicer drugače šifrirana).  Prav na grobišču so takrat postavili poslovno zgradbo Slovenijalesa ob cesti proti Medlogu, blizu letališča Levec. Po pripovedi prič takratnega izkopa je bil odkrit  dva metra širok jarek, v katerem so bila počez zložena okostja v štirih plasteh. Potem so posmrtne ostanke nekaj žrtev odpeljali na mestno pokopališče, ostala pa pokopali bolj globoko in nadaljevali z deli.
 

 

Še bolj nesramno pa so Celjske mestne oblasti ravnale, ko so se odločile postaviti na množično grobišče pri Hudinji osnovno šolo.  Arhitekt Polutnik je vedel za grobišče zato je skušal gradnjo načrtovati tako, da bi se mu izognili, vendar mu ni uspelo, ker je bila načrtovana šola preveč obširna.  Pri zemeljskih delih so odkrili veliko  posmrtnih ostankov. Mestne oblasti so potem ustanovile komisijo, ki je najprej odločila, naj se jih prekoplje na mestno pokopališče, ko jih je bilo preveč, pa so sklep spremenili in odredili, naj jih gradbenik samo globlje pokoplje. Potem so nadaljevali z gradnjo in 19. julija 1979 novo šolo slovesno odprli in jo poimenovali po Maistrovem borcu Franu Rošu.  Šola tako resnično stoji na grobišču. Pravzaprav je nenavaden nagrobnik pobitim žrtvam komunizma.  

 

 

Na mestu, ki je označeno s križem, je Celjska komisija za prikrita grobišča jeseni 1997 dala izkopati dve jami s površino nekaj kvadratnih metrov in tam našla posmrtne ostanke 37 moških in treh žensk. Predsednik te komisije Janez Črnej je potem imel hude težave s celjsko policijsko upravo.

 Tankovski jarek, v katerem je na vsak tekoči meter pokopanih od 15 do 17 žrtev, poteka v črti od šole do križa in se nadaljuje na obe strani. Skupna dolžina je okrog dva in pol kilometra.

Grobišče v nekdanjem tankovskem jarku je še vedno nepozidano  na območju  med šolo Frana Roša in krožiščem na Milčinskega ulici.  Čeprav je poraslo z visokim plevelom in neurejeno, je  še vedno bistveno  boljše kot druga grobišča v Celju, ki so bila  nepopravljivo uničena z gradnjami ali zasuta z milijoni ton smeti.  Na  naslednji fotografiji prikazujem ta še neuničeni del množičnega grobišča, ki še čaka na demokratične državne in mestne oblasti, ki ga bodo dostojno uredile.

 

 

 

 

Grobišče se nadaljuje v smeri proti mestu.

 

 

 

 

Če je diskreditacija učinkovita, likvidacija sploh ni potrebna

Strici iz ozadja, oziroma ilegalna dedna loža komunističnih kolovodij, so se že v preteklih državnih udarih, ki so jih uspešno organizirali pod različnimi imeni (NOV, Kominform, občasne YU reforme, odstranitev vlad Pahorja in Janše ), naučili priti na oblast s likvidacijami političnih nasprotnikov in s propagando. Taktiko odstranjevanja vseh karizmatičnih osebnosti, ki bi lahko organizirale opozicijo v zmagovito postavo, so v partijski šoli in praksi mojstrsko obvladali. Profesor na nekdanji višji politični, sedaj FDV, dr. Svetlik, je na Pogledih Slovenije marca 2011 to lepo formuliral z besedami: "odstraniti ga tako, da ga ne bo mogoče rehabilitirati".

Komunisti ali njihovi politični kloni so v različnih obdobjih poimenovali svoj organ za likvidacije političnih nasprotnikov z različnimi imeni: vos, ozna, knoj, udba. Po globalnem zlomu komunizma in osamosvojitvi Slovenije so izgubili vzvode oblasti in dostop do represivnih organov. Zaradi javnosti in transparentnosti dela v parlamentu in deloma tudi v vladi se tam ne morejo več izpostavljati. V času od osamosvojitve pa je bilo zunaj parlamenta, vlade in sodne oblasti postavljenih kar nekaj organov z izrednimi pooblastili (protikorupcijska komisija, računsko sodišče, informacijska pooblaščenka,...), ki zelo učinkovito blokirajo osebnosti v vrhu demokratične opozicije. V tem okolju se lahko še naprej razvijajo metode političnega inženirstva. Obrezovanje mladik, ki bi lahko ogrozile komunistično kontinuiteto. Med režiranimi vstajami ob metanju Janševe vlade se je proslavilo kar nekaj "totih" organov.

VOS, OZN in UDV je bilo skupno, da so bili istočasno tožilci, sodniki in rablji in da zoper njihovo ravnanje ni bilo pritožbe. Po pravni teoriji so uporabljali inkvizicijski postopek; južni bratje so to označili z reklom "kadija tuži, kadija sudi". Žrtev, ki so jo vzeli na piko, sploh ni vedela, da jo obravnavajo, dokler je niso likvidirali. Šele potem so objavili bajke o grozljivih zločinih, ki naj bi jih žrtev zagrešila in zato prejela pravično kazen.

Zdaj služijo kot organ za odstranitev nasprotnikov komunizma predvsem javni mediji. Kontinuiteta jih v celoti obvladuje skozi lastniške mreže, preko samoreproduktivnih političnih povezav, preko indoktrinacije na FDV kot praktično edini valilnici novinarskega kadra..V času popolne diktature nad vsemi javnimi mediji, ki na političnem polju obdelujejo izključno teme, ki jim jih naročijo strici iz ozadja, se na vsakogar, ki ga "toti" novi organi s posebnimi pooblastili izberejo za tarčo, iz vseh tv postaj in časopisov usuje zmerjanje, ki traja toliko časa, dokler žrtev ne odstopi z vseh javnih funkcij. Šele takrat je končana takšna medijska likvidacija, žrtev pa potem ravno tisti, ki so jo najbolj zmerjali, najbolj ignorirajo. Fizično je še živa, vendar politični mrtvec.

Takšno taktiko so komunisti uporabljali že med vojno, ko so borca, ki se jim je zameril, dali ubiti, če je v požgani vasi sam utrgal jabolko, tisti, ki so to vas neupravičeno požgali, pa so bili pohvaljeni. Zdaj strici čakajo, da bo kateri od političnih nasprotnikov zagrešil vsaj majhno napako in ga toti organi obsodijo, potem pa dajo vsem medijem zeleno luč za medijski linč.

PKK je v primeru Janeza Janše majhne napake oziroma opustitve, ki jih je zagrešil pri izpolnjevanju obširnih vprašalnikov, ocenila kot strašen delikt, za katero naj ga mediji obsodijo na civilno smrt, saj naj bi mu bilo onemogočeno kakršnokoli javno delovanje. Tudi pri presoji podatkov v vprašalniku je ravnala popolnim samovoljno, kar je najbolj očitno pri njeni trditvi, da je 15.000 metrov zemljišča z zgradbo na priznanem turističnem območju, vredno samo 20 K, ko vendar vsak povprečno razgledan človek ve, da je vredno vsaj petkrat več. Če bi PKK ravnala tako, kot mora ravnati vsak uradnik ali vsaj tako, kot ravnajo kriminalisti z najhujšimi zločinci, bi morala osumljencu dali možnost, da takšno opustitev ali napako popravi ali pojasni. Šele ko bi bilo v celoti ugotovljeno objektivno stanje, bi lahko dala svojo končno oceno.

Vsekakor se bo morala naša država potem, ko bo končno dobila parlament z resnično demokratično večino, znebiti vseh  institucij, ki se zunaj sistema demokratične delitve na zakonodajno, izvršno in sodno oblast, zlorabljajo za likvidacije nasprotnikov kontinuitete s prejšnjim komunističnim režimom.

 

Marko Štrovs

 

Množična grobišča v Kraških breznih (Tekst in slike: Marko Štrovs)

 

Poleg brezen na območju Ušivih jam na Kočevskem (Pod Krenom, Pod Macesnovo Gorico, ob cesti pod Krenom) so pripadniki slovenske OZNE in KNOJ prikrivali množice žrtev komunizma tudi v nekaterih drugih breznih.

 

Kaserova jama

Največ žrtev leži v Kaserovi jami, približno 1,5 km od vasi Obrov, 100 metrov desno pod cesto Obrov – Golac.  Po pripovedovanju domačinov (logar, župnik), so v maju 1945 domačini v to jamo s konjskimi vpregami navozili veliko število trupel  padlih vojakov oziroma pobitih ujetnikov, ki so ležala po celem področju med hrvaško mejo in Premom. Tam se je 8. maja 1945 na častno besedo predal nemški 97. korpus, ki so mu JA zagotovili, da bodo vojake pustili v njihove domovine. Verjetno je bilo veliko število ujetnikov in civilistov pobitih tudi pri sami jami. Med njimi je bilo največ Hrvatov iz Plave divizije (92. div)  in civilnih beguncev, ki so se s Hrvaške umikali proti Italiji in so bili zajeti na  območju Ilir. Bistrice.  Vseh žrtev je več kot 1.000.  Stanje v jami je hotelo ugotoviti nemško združenje za vojaške grobove, a jim je to prepovedala slov. policija (Jamnik).

Grobišče je označeno s smetiščem

 

 Grobišče sem pred leti označil s tablico

 

 

SOCERBSKA JAMA ZA VRHOM

 

Domneve, da je jama grobišče,  so bile jamarjem znane že v zapisnikih iz l. 1955 (Jamarska zveza Slovenije, Kataster jam, Socerbska jama za Vrhom, št. A1005, Andrej Mihevc, Predhodno poročilo o obisku Socerbske jame za Vrhom, 12.6.1991).

Verjetno je to tisto brezno, v  katerem  so pripadniki OZNA in KNOJ med 1. majem in 12. junijem 1945, ko so se umaknile iz Trsta, pobili zelo veliko število oseb iz Trsta in okolice, ki so jih aretirali, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. To je potrjeno tudi s prizadevanji za prikritje tega zločina. Leta 1975 je vodstvo Luke Koper(direktorji: Danilo Petrinja, od 5.8.1959 do 13.4.1970, Egon Prinčič, od 14.4.1970 do 27.2.1975, Branko Magajna, od 28.2.1975 do 26.4.1977), dal zmetati v brezno več tovornjakov pokvarjenih salam, ki so se spremenile v gosto blato, ki je tako prežeto s konservansi, da še zdaj prekriva okostja žrtev. V času slovenske osamosvojitve je občina Koper organizirala preiskavo tega brezna. Poročilo o izkopavanju posmrtnih ostankov v občini Koper omenja nad salamjim blatom eno kost, verjetno stegnenico (Arhiv Mestne občine Koper, Povzetek poročila o zbiranju podatkov o človeških posmrtnih ostankih v kraških votlinah socerbsko-podgorskega krasa, ned.).  Velika količina organskega blata onemogoča natančnejše raziskave jamskega dna.

Osrednji del vhodne dvorane pokrivajo različni odpadki (5 avtomobilskih školjk, motor s prikolico, hladilnika, gospodinjski odpadki, živalski ostanki). Količina odpadkov je večja od »običajno« onesnaženih jam v okolici vasi na Krasu. Dno jame prekriva gosto tekoče blato, ki ga premikajoča voda spira v nižje dele jame.

Lokacija

Lat:45^o35'21,92'' (45,589424^o), Lon:13^o53'10,32'' (13,886201^o)

Dostop

Iz ljubljanske smeri se peljemo po avtocesti skozi predor Kastelec in takoj za njim zavijemo na desno proti Socerbu. V Socerbu se držimo desno in peljemo naprej po cesti, ki je najprej asfaltirana,  potem pa makadamska, n vrh planote. Tam peljemo naravnost preko izkrčene planjave, pod daljnovodom in naprej po ozki cesti skozi gozd. Ko pridemo do prvega križišča, kjer na drevesih vidimo napis OF, ali križ, parkiramo in gremo levo po stezi približno 300 m.  Tam je grobišče, označeno s tablo »prepovedan prehod« in oznakami »OF« na borovcih.

 

SLIKE

Dostop do grobišča je že skoraj pet let prepovedan, ker je takrat vlada odločila, da je treba iz njega odnesti smeti in odpadke, ki so bili nametani na trupla. To je le izgovor za odganjanje svojcev tam pobitih žrtev.

 

 

 

 

Komunisti so okolico grobišča oskrunili z napisi po drevju. Napisi so že dokaj stari, vendar jih policija niti MDDSZ kot uradni skrbniki grobišča nista odstranila.  Dostopi do grobišča in grobišče samo ni označeno in urejeno. Daje videz skrajne zanemarjenosti.

PODPIS  STORILCEV (NJIHOVIH SLEDILCEV) OB MORIŠČU

 

 

                                                                                                     

Do »Socerbskega brezna pod vrhom« so knojevci pod vodstvom OZNE s kamioni pripeljali  aretirance iz obalnih mest in iz Trsta, predvsem lastnike hiš in drugega premoženja, ki so se ga polakomnili novi oblastniki. Pred breznom so se morali sleči, potem so jim z žico zvezali roki za hrbtom in jih odgnali do roba brezna. Tam je morala vsaka žrtev poklekniti, rabelj pa jo je s pištolo ustrelil v tilnik in z nogo pahnil v brezno.

V tem breznu je verjetno več tisoč žrtev komunizma.

Ker brezno leži na ravnem in je dostopno s težkimi stroji, bi bez večjih težav in stroškov lahko iz brezna odstranili industrijske in druge odpadke, ki so jih banditi nametali na trupla. Potem pa bi lahko iz brezna dvignili tudi posmrtne ostanke pobitih in jih prekopali na dostojno urejeno pokopališče ali kostnico. Tega brezna banditi niso zaminirali ,zato  so okostja gotovo dobro ohranjena in bi bilo mogoče opraviti identifikacijo z analizo DNK.

 

 

GOLOBIVNICA

Do brezna Golobivnica  pridemo po cesti  iz Divače, če  na prvem križišču v vasi Lokev zavijemo ostro na levo in peljemo do konca vasi, mimo gostilne na desni in konjskih staj na levi. Tam parkiramo in gremo po makadamski poti desno  navzgor približno 100 metrov. Grobišče je desno od poti in je zelo očitno označeno z ograjo iz zarjavelih betonskih mrež in z napisom, da je tam prepovedano odlaganje odpadkov.

 Po različnih virih je v breznu Golobivnica več skupin žrtev.  Že med vojno so partizani v brezno vrgli nekaj domačinov. Ob koncu vojne so po trditvah Jožeta Pirjevca v brezno zmetali okrog 250 trupel nemških vojakov, ki so padli med bitko za Opčine oziroma Trst.  Po partizanskih virih so po vojni tam pobili okrog 100 zajetih nemških vojakov iz polka Heine.  Po pričanjih so k breznu v maju in začetku junija 1945 vodili dolge kolone civilistov iz Trsta in jih tam pobijali, dokler brezno ni bilo do vrha  polno trupel.

O številu žrtev ni podatka, priče pa pravijo, da je bilo brezno, ki je bilo po predvojnih meritvah globoko več kot 120 metrov, do vrha polno trupel. Zdaj je globoko le še 27 metrov, saj so banditi na posmrtne ostanke pobitih žrtev, ki so se zaradi naravnih procesov posedli, nametali na stotine kubičnih metrov crkovine in klavniških odpadkov iz bližnje pršutarne

  

SLIKE:

Grobišče je ograjeno z zanikrno ograjo iz betonskega železja in označeno kot smetišče.

 

 

 

Brezno je obdano z dvojno ograjo in zaraščeno z grmovjem in je komaj vidno.

 

 

Uničenje množičnega grobišča žrtev komunizma pri Mostecu

Vlada ima v obravnavi Predlog DPN za HE Mokrice, ki ga je pripravil minister Omerzel. Verjetno bo to obravnavano na prvi naslednji seji vlade.

S tem bo dana zelena luč za izgradnjo akumulacijskega jezera na Savi, ki bo med drugim zalilo tudi polja med Mostecem in Mihalovcem, kjer je prikrito množično grobišče do 10.000 žrtev komunizma, ki so jih enote KNOJ pobile leta 1945, nekaj tudi v letu 1946.

Na to grobišče bi pripravljavce DPN moralo obvestiti MDDSZ, ki je med drugim zadolženo tudi za varstvo in urejanje prikritih grobišč, vendar tega očitno ni storilo. Sam sem MIP z dopisom, ki ga prilagam, obvestil o tem grobišču oktobra 2012 med javno razpravo o tem DPN, vendar nisem dobil nobenega odziva. Iz sedanjega besedila predloga DPN  je očitno, da pripravljavci  mojih pripomb niso upoštevali.

Očitno bi Vlada RS v sedanji sestavi, ki zagovarja predvsem interese kontinuitete s prejšnjim komunističnim režimom, rada z izgradnjo verige elektrarn na Spodnji Savi zalila in dokončno uničila  prikrita grobišča žrtev komunizma, pobitih po 9. maju 1945.

Tem načrtu se je treba upreti. Ker je med žrtvami v množičnem grobišču pri Mostecu veliko število vojakov nemške in hrvaške vojske, ki so bili maja 1945 zajeti na območju med Brežicami in Zidanim mostom in tam pobiti, bom o načrtovanem uničenju njihovih grobov obvestil ambasadi ZR Nemčije in Hrvaške.

Priloga: Dopis, ki sem ga poslal MIP oktobra 2012

MINISTRSTVO ZA INFRASTRUKTURO IN PROSTOR

Langusova 10, 1000 LJUBLJANA
 

Datum: 18. 10. 2012

 

Marko Štrovs, naslov

 

 

ZADEVA: DPN HE Mokrice – opozorilo na prikrita množična grobišča

  

Spoštovani

Z začudenjem sem ugotovil, da v DPN HE Mokrice, ki ste ga poslali v javno obravnavo, niste nikjer omenili, da s tem projektom posegate v območje prikritih vojnih grobišč, ki so po zakonu o vojnih grobiščih zaščitena pred vsemi posegi. Na vplivnem območju te HE je več prikritih grobišča, v katerih še vedno ležijo žrtve komunističnih pokolov leta 1945.

Podpisani Marko Štrovs sem jeseni leta 2010, ko sem bil v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve na mestu vodje Službe za vojna grobišča, vodil terenske preiskave lokacij na področju med reko Savo, na jugu, in cesto Mostec – Dobova, na severu, ter med med čistilno napravo na zahodu in cesto od Dobove do prehoda preko poplavnega nasipa, na vzhodu. Po katastru gre za območje parcel s številkami: 516/1, 336/1, 337/2, 338/1, 336/2, 337/1, 334/2, 334/1, 333, 332, 323/1, 341/1, 324, 323/2, 322/1, 322/2, 196/1, 521, 195/2, 194, 193, 527/2, 163, 164, 177, 176, 165, 162, 160, 161/1, 161/2, 166/1 k.o. Mostec, k.u. Brežice, ki skupaj obsegajo približno 10 ha.

Preko tega območja so Nemci pozimi in spomladi 1945 izkopali več kot 4 metre širok in skoraj tri metre globok protitankovski jarek, ki je segal od Save do železnice in menda še naprej proti severu. Enote KNOJ oziroma JLA so od 12. maja 1945, ko so se jim predale oborožene sile Nemčije in Hrvaške na območju med Zidanim mostom, Rako in hrvaško mejo, v tem prostornem jarku pobijale množice zajetih jetnikov in civilnih beguncev.

Za grobišče na poljih pri Mostecu vedo domačini že vse od poletja 1945, ko so se kot begunci vrnili na prazne domačije, s katerih so maja 1945 zbežali Kočevarji. Največji poboji so se zgodili še pred njihovo vrnitvijo na domove in so o njih sklepali le po smradu, ki se je širil preko polja in po rdeči sokrvici, ki je vrela iz zemlje na morišču.

Domačini pa govorijo, da so knojevci še vse do 15. oktobra 1945 vozili po železnici transporte ljudi (zlasti civiliste iz Zagreba), in to ponoči do Dobove, od tam pa so jih gnali peš do protitankovskega jarka in potem po grabnu do mesta, kjer so jih pobili. Na zaslišanjih v okviru tim. Pučnikove komisije v Državnem zboru je Franc Ugovšek, ki je bil po vojni voznik tovornjaka pri Knoju, povedal da je neke noči v začetku junija 1945 v koloni 9 ali 10 tovornjakov peljal tudi transport ujetnikov – domobrancev s Teharij v Mostec. Šofer je točno opisal pot iz Teharij do Brežic in dalje do morišča pri Mostecu, kjer naj bi tisto noč pobili 800 do 1000 ljudi. Pri izkopu umetne struge potoka Gabrnica ob levobrežnem savskem protipoplavnem nasipu, ki ga je gradilo podjetje za vodno gospodarstvo iz Novega mesta, je leta 1986 prišlo do odkritja okostij najmanj 12 oseb, ki so bila nato pokopana v nasip.

S terensko preiskavo, ki je trajala od 26. oktobra do 5. novembra 2010 je bilo najdeno množično grobišče na parcelah štev. 165, K.O. Mostec, ki je v naravi njiva, na parceli 757, ki je v naravi območje umetne struge potoka Gabrnica in protipoplavnega nasipa, in na njivi na savski strani nasipa s parcelnimi številkami 161/1 in 166/1.

Okostja žrtev so bila najdena v delu nekdanjega tankovskega jarka, ki meri 186,3 metre v dolžino, 3,5 do 4 metre v širino in so na dnu tega jarka naložena drugo preko drugega tudi več kot meter in pol na debelo. Glede na standarde, ki veljajo za sondiranja, ni bilo možno natančno ugotoviti števila žrtev, vsekakor pa jih je več kot 3. 000. Po nepreverjenih govoricah, ki so razširjene na območju Mosteca in Dobove, je bilo na tej lokaciji v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev.

Pri sondiranju ni bilo možno ugotoviti niti individualne niti skupinske identitete  žrtev.  potrjeno je bilo samo dejstvo, da so bile  pobite v stanju, ko se niso mogle braniti, saj so imele roke zvezane na hrbtu s telefonsko žico. Razen kosov telefonske žice, zobnih protez, očal, in  nekaj ostankov čevljev, v grobišču razen okostij ni bilo drugih materialnih ostankov, po katerih bi lahko sklepali na narodnost ali status žrtev.

Takoj po zaključku sondiranja je bilo področje odkritega grobišča urejeno v obliki nakazane gomile, ki označuje celotno površino grobišča. meje grobišča so označene tudi s standardnimi kovinskimi tablicami za označevanje vojnih grobišč.

Zdaj je območje grobišča najlaže najti po visokem plevelu in trnju, ki se ostro odraža od obdelanih površin v okolici.

 Glede na navedeno vam predlagam, da opustite gradnjo hidroelektrarne Mokrice na način, s katerim bi uničili ali ogrozili odkrivanje in varstvo množičnih grobišč žrtve komunizma, ali pa še pred začetkom gradnje poskrbite za dostojen prekop vseh žrtev, ki so v tem prikritem grobišču.

Po normalnih običajih civiliziranih držav in tudi po določbah mednarodnega vojnega prava bi morali to lokacijo, kjer so komunistični rablji prikrili žrtve svojih pobojev, pazljivo preiskati, po možnostih ugotoviti njihovo identifikacijo in jih potem prekopati na dostojno vojno grobišče. Če bo ta prekop nujno opraviti zato, ker bo to območje uničeno zaradi gradnje hidroelektrarne, bo stroške prekopa nosil investitor.

Tudi v novi vladi kaže, da ni pravega interesa za odkrivanje in varstvo množičnih grobišč žrtev komunizma, saj zgleda, da ni nihče iz resorja, ki je pristojno za grobišča,  opozoril pripravljavce DPN, da bi z novo hidroelektrarno poplavili vojno pokopališče več tisoč žrtev komunistične diktature. Če vas ni obvestil nihče drug, vas zato obveščam kar jaz osebno, kot državljan.

Prejšnji minister Svetlik me je prav zaradi odkrivanja tega grobišča v začetku leta 2011 vrgel iz službe  in prekinil vse nadaljnje preiskave tega grobišča. Ta odpoved je bila sicer nezakonita in sem dobil odškodnino, vendar mi lahko mi verjamete, da se tudi zaradi tega zelo zanimam za usodo in varstvo tega grobišča. Če ne bo šlo drugače, bom o predvidenem uničenju obvestil domačo in tujo javnost pa tudi nemško in hrvaško ambasado, saj je v tem grobišču več tisoč nemških in hrvaških vojakov, ki so bili pobiti potem, ko so se predali JLA.

 

Marko Štrovs

V grobišču pri Mostecu, na drugi strani Save pri Čateških Toplicah, je vsaj trikrat več žrtev komunizma kot v Hudi jami.

  


Na množičnem grobu žretv komunizma raste visok plevel.

V himni je vrag, boga pa ni

Kako mi je Ustavno sodišče povedalo, da me državna himna nič ne briga

Ob razburjanju komunističnih medijev ob državni proslavi, na kateri so peli tudi tisto kitico Prešernove Zdravljice, ki omenja Boga, ne pa samo sedme kitice, kjer opeva vraga, sem na Ustavno sodišče Slovenije poslal naslednje pisanje na njihovem obrazcu:

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
 

POBUDA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI

 

Podpisani Marko Štrovs iz Zavrha vlagam pobudo za oceno ustavnosti predpisa z nazivom:

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju: ZGZH), Ur.l. RS, št. 67/1994, Ur.l. RS, št. 14/1999,

 

ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na  seji dne 20. julija 1994 in o njem ponovno odločal na seji dne 20. oktobra 1994.

  

1. POBUDNIK

 

a) Osebno ime / naziv ali firma: Marko Štrovs

 

  

 

2. PRAVNI INTERES

 

Podpisani Marko Štrovs sem državljan Republike Slovenije in spoštujem Ustavo Republike Slovenije. Zato imam kot državljan upravičen pravni interes, da ob slovenskih uspehih in praznikih poslušam Slovensko himno, kot je določena z Ustavo Republike Slovenije, ne pa njene okrnjene variante, ki je določena z ZGHZ.

 

Pričakujem, da tudi zakonodajalec spoštuje ustavo in pri sprejemanju zakonov pazi, da so skladni z ustavo. To mi kot državljanu jamči, da me trenutna večina, ki se ob sprejemanju določenega zakona znajde v državnem zboru, ne more prikrajšati za katerokoli pravico, ki mi jo daje ustava. Ustavne določbe je možno spremeniti samo v posebnem postopku z dvotretjinsko večino vseh poslancev.

 

To velja tudi za himno Republike Slovenije, ki je himna vsakega slovenskega državljana, tudi moja. Zato imam pravni interes, da se uprem vsaki cenzuri polnega besedila Zdravljice, tudi, če je določeno z zakonom.

 

 

3.   NESKLADNOST Z USTAVO ALI ZAKONOM  

 

Določba 5. člena ZGHZ, ki se glasi:« Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna »Zdravljica«, na melodijo iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla«, ni skladna s šestim členom Ustave Republike Slovenije, v katerem je določeno: »Himna Slovenije je Zdravljica«.

 

Navedena določba ZGHZ je v očitnem nasprotju s citirano določbo 6. člena Ustave, po katerem je himna Zdravljica kot celota, torej z vsemi osmimi kiticami, ne pa ena sama njena kitica.

 

 

Obrazložitev

 

A) Pri sprejemanju Ustave Republike Slovenije je bila očitna odločitev ustavodajalca, da spremeni prej veljavno določbo Zakona o himni republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 14/1990, ki ga je Skupščina Socialistične republike Slovenije sprejela 29. marca 1990 na podlagi takrat veljavne Ustave Socialistične republike Slovenije in Ustave FLRJ.

 

Ob sprejemu navedenega  zakona o himni, marca 1990, je v Sloveniji še veljal komunistični režim nekdanje Federativne republike Jugoslavije, v katerem je bila vzpostavljena diktatura proletariata in prioriteta komunistične partije, ki v himni ni dopustila omenjanja boga in drugo besedilo, ki ji ni bilo po volji. Zato je bilo v navedenem zakonu določeno, da se kot slovenska himna uporablja samo besedilo sedme kitice Prešernove Zdravljice.

 

Komunisti v himni nikakor niso hoteli imeti besedila druge kitice, v kateri Prešeren kliče. »Bog našo nam deželo,/ Bog živi ves slovenski svet,/ brate vse,/ kar nas je/ sinóv sloveče matere!, saj niso hoteli omenjati Boga, niti poudarjati slovenstva.

 

V himno niso hoteli zapisati tudi besedila prve kitice Zdravljice, kjer Prešeren omenja, da naj »v potrtih prsih up budi«, saj niso hoteli, priznati, da je Slovencem treba spet dati upanje.

 

Tretjo kitico, kjer je zapisano, naj: »V sovražnike 'z oblakov/ rodú naj naš'ga treši gróm;/ prost, ko je bil očakov,/ naprej naj bo Slovencov dom;/ naj zdrobé/ njih roké/ si spone, ki jih še težé!«,  so črtali, ker so jo razumeli kot poziv na upor proti komunistični diktaturi in ropanju Slovencev v Jugoslovanski ječi narodov.

 

Četrta kitica jim ni bila všeč, saj niso bili zato, da;« Edinost, sreča, sprava/ k nam naj nazaj se vrnejo;/ otrók, kar ima Slava, / vsi naj si v róke sežejo,/ de oblast/ in z njo čast, / ko préd, spet naša boste last!«, saj niso želeli priznati svojih zločinov med revolucijo in ustvariti razmer za spravo z nasprotniki komunistične revolucije.

 

Komunisti so cenzurirali tudi peto kitico, v kateri Prešeren kliče: »Bog žívi vas Slovenke,/ prelepe, žlahtne rožice;/ ni take je mladenke,/ ko naše je krvi dekle;/ naj sinóv/ zarod nov/ iz vas bo strah sovražnikov!« saj so se zavzemali za enakost vseh spolnih usmerjenosti.

 

Enako niso hoteli v himno sprejeti šeste kitice: »Mladenči, zdaj se pije/ zdravljica vaša, vi naš up;/ ljubezni domačije/ noben naj vam ne usmŕti strup;/ ker zdaj vàs/ kakor nàs,/ jo sŕčno bránit' kliče čas!«, ker jih je neprijetno spominjala na množice mladeničev, ki so jih brez milosti pobili, ker so svoj dom branili.

 

Celo dobrih želja v zadnji kitici Zdravljice, v kateri Prešeren kliče.« Nazadnje še, prijatlji,/ kozarce zase vzdignimo,/ ki smo zato se zbrat'li,/ ker dobro v srcu mislimo;/ dókaj dni/ naj živí/ vsak, kar nas dobrih je ljudi!«, komunisti niso odobrili.

 

Od celotne Prešernove Zdravljice je skrbna partijska cenzura pustila v himni samo sedmo kitico, ki od daleč zgleda zadosti internacionalistično, saj pravi:« Živé naj vsi naródi,/ ki hrepené dočakat' dan,/ da, koder sonce hodi,/ prepir iz svéta bo pregnan,/ ko rojak/ prost bo vsak,/ ne vrag, le sosed bo mejak!« Ta kitica jim je bila všeč tudi zato, ker je v njej omenjen »vrag«, ne pa »Bog« , kot stoji v drugi in peti kitici Zdravljice.

 

S tako strogo cenzuro so komunistični redaktorji slovenske himne krepko prekosili avstroogrske cenzorje, ki so še v Prešernovem času iz Zdravljice črtali samo tretjo kitico, oni pa so jih črtali kar sedem. S tem so hudo prekršili moralne pravice umrlega pesnika, ki za časa svojega življenja ni dopustil nobene cenzure svojih pesmi. V Narodni in univerzitetni knjižnici je shranjen prvi cenzurni rokopis Poezij doktorja Franceta Prešerna iz leta 1846, ki ga je pesnik po opravljeni korekturi oddal v Blasnikovo tiskarno. Rokopis Zdravljice je v celoti prečrtan s črnilom. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzor Franc Miklošič označil kitico »Edinost, sreča, sprava« kot spotakljivo. Prešeren je potem v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil Zdravljico šele 26. aprila leta 1948, po revoluciji, ki je odnesla prejšnjo cenzuro s cenzorjem vred.

 

Zakon o himni je bil sprejet na zadnji seji Skupščine socialistične republike Slovenije, saj so bile že 8. in 12. aprila 1990 prve demokratične volitve, na katerih je zmagala koalicija DEMOS, ki je junija 1990 preimenovala zakonodajno telo v Državni zbor. Zato so hoteli komunistični delegati, ki so vedeli, da bodo volitve izgubili, še v času, dokler so imeli zakonodajno moč, tako obrezati Prešernovo Zdravljico, ki jo je ljudstvo hotelo imeti za slovensko himno, da v njej ne bo več besed kot so: »Bog, sprava, domačija, Slovenstvo, »vrag« pa je lahko ostal.

 

B) V naslednjih mesecih leta 1990 in spomladi 1991 so bile v Sloveniji izvedene temeljite spremembe, ki so pripeljale do slovenske osamosvojitve 25. junija 1991 in do sprejema nove Ustave RS. V Ustavi je bila med drugim popravljena tudi napaka zakona o himni, saj je bilo v 6. členu izrecno določeno, da je slovenska himna Zdravljica, torej celotna pesem kot jo je zapisal Prešeren.

 

Od takrat dalje je bilo napačno ravnanje takratnih državnih in drugih organov, če so kot himno uporabljali samo besedilo sedme kitice Zdravljice, kot je bilo določeno v prejšnjem zakonu, ne pa celega besedila.

 

C)    Državni Zbor Republike Slovenije je v letu 1994, ko so v njem spet imele večino stranke, ki so izšle iz prejšnje Zveze komunistov in zveze socialistične mladine, skupaj z nekaterimi strankami, ki so se jim pridružile v vladni koaliciji, sprejel ZGHZ v še sedaj veljavnem besedilu. Pri tem so ponovili dikcijo prejšnjega zakona o himni in ponovno določili, da je slovenska himna samo besedilo sedme kitice Prešernove Zdravljice, ne pa celo besedilo. S tem so odkrito in grobo prekršili ustavo.

 

Nikakor ni mogoče pritrditi razlagi, da je zakon samo konkretiziral preveč splošno ustavno določbo, saj je v zadnjem stavku 6. člena Ustave dano zakonodajalcu samo pooblastilo, da z zakonom uredi uporabo grba, zastave in himne, nikakor pa se mu ne daje pravice, da te simbole določi drugače, kot so določeni v Ustavi.

 

Po isti logiki, po kateri je v ZGHZ od osmih kitic Zdravljice ostala le ena, bi potem lahko za slovensko zastavo, ki ima po ustavi tri barve, zakon določil le še eno, rdečo.

 

 

4.   DRUGE NAVEDBE

 

Glede na navedeno predlagam Ustavnemu sodišču, naj ugotovi, da je določba 5. člena  Zakona  o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, v neskladju z Ustavo RS.

  

5.   PRILOŽENI DOKUMENTI

 

Ustava in oba zakona, na katere se sklicujem v pobudi, so objavljeni v uradnih listih.

 Ustava Republike Slovenije /URS/Ur.l. RS, št. 33I/1991, Ur.l. RS, št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006

 Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi /ZGZH/Ur.l. RS, št. 67/1994

 

Zakon o himni Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 14/1990

 

Podpis vložnika:   Štrovs Marko

 ...................................................................................................................................................

 

 

Po polovici leta, prej kot sem pričakoval, sem dobil z Ustavnega sodišča sklep, s katerim so zavrgli mojo pobudo,češ da nimam pravnega interesa. Da me himna čisto nič ne briga.

 

Zanimalo me je, kako so ta sklep utemeljili.  Niso se trudili. Napisali so takole:

 

...................................................................................................................................................

 

U-I-320/12
Akt:	Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) (ZGZH), 5. čl.
Izrek:	Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) se zavrže.
Evidenčni stavek:	Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj.
Geslo:	1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude.
Pravna podlaga:	Člen 25.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
Polno besedilo:	U-I-320/12-5 13. 6. 2013 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marka Štrovsa, Ljubljana, na seji 13. junija 2013 sklenilo: Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) se zavrže. OBRAZLOŽITEV 1. Pobudnik izpodbija 5. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju ZGZH). Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s tretjim odstavkom 6. člena Ustave, po katerem je himna Slovenije Zdravljica. Pravni interes utemeljuje z navedbo, da ima kot državljan Republike Slovenije upravičen interes, da ob slovenskih uspehih in praznikih posluša slovensko himno, kot je določena z Ustavo, ne pa njene okrnjene variante, ki je določena z izpodbijano določbo ZGZH. Navaja, da je himna Slovenije himna vsakega državljana, tudi njegova. Zato naj bi imel pravni interes, da se upre vsaki cenzuri polnega besedila Zdravljice, tudi če je določena z zakonom. 2. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. 3. Pobudnik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z izpodbijano ureditvijo in se kot državljan Republike Slovenije zavzema za drugačno ureditev himne v ZGZH. Pobudnik ni izkazal, v čem izpodbijana določba neposredno posega v njegove pravice in kako bi se z morebitno ugoditvijo pobudi njegov pravni položaj izboljšal. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo. 4. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Deisinger. dr. Ernest Petrič Predsednik
Vrsta zadeve:	ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:	zakon
Vlagatelj:	Marko Štrovs, Ljubljana
Datum vloge:	24.12.2012
Datum odločitve:	13.06.2013
Vrsta odločitve:	sklep
Vrsta rešitve:	zavrženje
Objava:
Dokument:	US30144 ............................................................................................................... Ja, lubi Sloveci, takle mamo. Marko